Jadralni klub Odisej

Ljubljana, 1. oktober – 14. december 2011

V obdobju od 1. oktobra do 14. decembra je potekal začetni in nadaljevalni plesni tečaj. Začetni plesni tečaj ob petkih 8x po dve šolski uri od 19:30 do 21:00. Prav tako je potekal ponedeljkih nadaljevalni plesni tečaj 8x po dve šolski uri od 20:30 do 22:00. Cena tečaja je 80€ po osebi s tem, da imajo člani JK Odisej 50% popust. JK Odisej je priskrbel plesno dvorano.

V začetnem plesnem tečaju je plesalo 5 plesnih parov, polovica so člani JK Odisej. Učijo se osnov plesov po svetovnem plesnem programu.

V nadaljevalnem plesnem tečaju je 8 plesnih parov, velika večina so člani JK Odisej. Učijo se nove figure plesov po svetovnem plesnem programu.

Plesna tečaja smo zaključili 12. Decembra 2011 z vodenim zaključnim plesom pod vodstvom plesnega učitelja.

Pripravil Andrej Krajnc (plesni učitelj)

Ljubljana,  24.november 2011

Družabno prednovoletno srečanje JKO je menda že tradicionalno, sam se ga udeležujem morda kakšna 4 leta, toliko kot sem član. Po tem ko smo prevzeli naročene majice, ki nas bodo grele/hladile v zimsko/poletnih dneh, se pozdravili s to in ono prijateljico/jadralko (tudi s prijateljem/jadralcem), je Janko ponesel besedo v pozdravni nagovor. Lahko mu štejem v plus, da ni na dolgo razglabljal o mnogih realiziranih aktivnostih v 2011, pa o načrtih za prihodnost, ampak je prav kmalu predal besedo Izidorju.

Ups, tu se pa začne druga zgodba. Otoki Tonga, tam nekje daleč v Tihem oceanu . . . le kje je to? Aja, od severnega otoka Nove Zelandije greš navzgor, ja, doma sem si še enkrat pogledal na GE, levo Fidži, desno Cook. Odkrivanje novega, neznanega, zame pustolovsko, razbijanje valov na koralnem grebenu, tam blizu vulkanski otoki, lagune. Barko sidrati kak kilometer od enega od samotnih nenaseljenih otokov ter tam v divjini, v dvoje, preživeti teden »počitnic«. O takšnih in podobnih zgodbah je bilo govora kombiniranega s foto in video gradivom, tudi s tradicionalno »Tonga« glasbo.

Želim in verjamem, da bo na JKO srečanjih še takšnih vsebin. No, tisti pršut s kozarčkom ob klepetu, ki je sledil, je bil le še tartuf na četrtkov večer.

Bistvo klubskih dogajanj več kot 80 prisotnih članov Jadralnega kluba Odisej 24.11.2011 je povzel Rado Likar.

\\FOTO ALBUM

Biograd, 3.-5. november 2011

Ekipo JKO na Elan 33 (Black magic – BM) sestavljajo skiper Srečko Škrlec in posadka Boris Smirnov, Božo Dajčar, Janez Bitenc in Milan Živanovič.

Nadaljevanje tradicije, »medklubske« regate v prvem novembrskem vikendu, ki jo je pred leti začel JK ODISEJ je prevzel nov Elanov partner Burin club. V pomoč je priskočila še Jadralna zveza Hrvatske, Elan-Yachting in YC Biograd. S skupnimi močmi so vrhunsko pripravili in izvedli regate v akvatoriju pred Biogradom na moru, ki namenjena samo Elanovim jadrnicam.

V nadaljevanju teksta so zapisi vtisov – seveda sem iskreno hvaležen prispevka Borisa Smirnova, vključil pa sem povezavo na strani organizatorja, rezultate, in seveda skupek fotografij, ki smo jih posneli udeleženci….

Na regato smo se podali iz matične luke priveza jadrnice Black magic, iz Črvarja. Razdaljo 130 milj do regatnega polja ponavadi izkoristimo za uvajanje posadke. Žal brezveterje prvega dne ni dalo dovolj možnosti za jadranje, motor pač. V Biogradu se je zbrala množica 63 prijavljenih jadrnic. Večinom nove ali le nekaj let stare jadrnice razdeljene po kategorijah impression, performance in cruiser. Večinoma večje, super opremljene barke. Mnogo izrednih posadk, med njimi olimpijski prvaki, tekmovalci iz svetovnih in evropskih prvenstev, regaterji ki so v off-shore Volvo ocean race krojili rezultate zmagovalcem. In seveda mladci in mladenke, ki se še danes borijo (in so vzeli to regato za trening) za udeležbo na letošnjih olimpijskih igrah! No, in mi klubski smrtniki. Na različnih jadrnicah sem srečal naše znance: Zvonka Hočevarja, Marka Murna, kar tri ekipe JK Loka timing, več mojih osebnih znancev in učencev jadranja…..

Moja BM je bila dodeljena v grupo cruiserjev C2. Razen ene Elan Express in treh Elan210, popolnama novih malih regatnih bolidov, smo bili najmanjša barka v regati, poleg tega pa razen Expressa tudi najstarejša grajena barka. Pa smo jim dali vetra, ali pa veter nam? V zahtevnih borbah smo dosegli zavidljive rezultate. Ne perfektne, saj nismo mogli izkoristiti svojih jader, ki so bila stalno v krajšavi, nismo vozili s špini, ker je pač standardne velikosti, veter pa premočan. Kdor je vozil s špini je le-te strgal, ali pa je imel tekmovalec na razpolago špin2 ali špin3 (manjši kroji za močne vetrove). Na večjih barkah in impression so večina vozili z roll glavnimi jadri, ki omogočajo sprotno nastavitev površine jadra v spremenljivem vetru, ki je dosegal tudi 30Kn. Prednost v takih razmerah pač ni bila na naši strani. Regatno polje Pašmanski kanal bližina vasice Neviđane, in navigacijska vožnja proti Biogradu.

Dan 1. prva etapa v vetru SE do 20 Kn palica, dolžina plova 7M Dan 1. druga etapa v vetru SE do 25Kn navigacija, dolžina plova 9,3M Dan 2. tretja etapa v vetru SE do 30Kn palica, dolžina plova 6,4 M
Dan 2. nadaljevanje tekmovanja je bilo zaradi premočnega vetra prekinjeno!! Regato sem odpeljal tudi v konkurenci ORC razvrstitve. Zaradi moji jadrnici neprimernih pogojev sem dosegel le povprečen rezultat med vrhunskimi regatniki serije performance.

Kogar zanimajo še ostale podrobnosti o regati ter rezultati lahko dodatne podatke najde: http://www.burin-club.com/

Poročilo 23.11.2011 sestavil skiper Srečko Škrlec

Član ekipe na naši barki Boris Smirnov pa je dodal še sledeči svoj pogled na dogodek:

Srečko Škrlec je povabil Janeza Bitenca, Boža Dajčarja, Milana Živanovića in mene na regato z njegovo jadrnico E33 »Black MagicWoman« v imenu JKO.

S Srečkom sva že 1.11.2011 zvečer prispela v Črvar, da sva pripravila regatna jadra, zjutraj sta se nama pridružila še Božo in Milan in smo ob 9 h v sredo izpluli proti Biogradu. Med plovbo je Srečko ob 15h prejel sporočilo, da se mu je rodila vnukinja Aurora, kar smo z viskijem živahno proslavili. V brezvetrju in oblačnem vremenu smo v četrtek ob 1.30 ponoči privezali na Viru ob pomol. Po GPS smo prepluli 98 Nm. Ob 6,30 pa smo že nadaljevali pot proti Biogradu. V ugodnem vetru smo ob 16h pred marino v Biogradu pospravili jadra in zapluli v marino, kjer nas je že pričakoval Janez.

Odpeljali smo skupno tri plove. Prvi dan smo imeli eno tehnično plovbo in eno navigacijo, ki smo jo z jugovzhodnikom do 22 Kts končali že v temi. Drugi dan pa smo zaradi močnega juga do 30 Kts odpeljali le eno palico. Prvega dne so se zgodila tudi bližnja srečanja jadrnic, huda trčenja in posledično prisilno kopanje jadralcev, da o potrganih jadrih ne govorimo. K sreči so nastale le materialne škode in DNF ji. Skupno je prijavilo udeležbo 63 jadrnic iz šestih držav. Največ je bilo slovenskih posadk. V skupini C2 (4 barke) smo zopet osvojili 1. mesto. Srečko se je prijavil tudi za ORC kategorijo, vendar proti novejšim sodobnejšim jadrnicam v pogojih hudih vetrov ni mogel doseči vidnejšega rezultata. Tudi letos smo se lepo zabavali pod velikim šotorom, dobro jedli in mnogi tudi plesali. Domov proti Črvarju smo izpluli v nedeljo ob cca 9:00. Gnal nas je jugovzhodnik tudi do 45 Kts z dežjem. Morje po napovedi 5-6 !!! Zvečer ob 20 h smo se umaknili orkanskemu vetru z dežjem na Unije in se zjutraj v ponedeljek zopet podali v visoke valove in veter do 25 Kts preko Kvarnerja mimo Pule do domicilne marine, ko smo ob 17,30 privezali srečni, zadovoljni in zdravi. Cel dogodek je bil vrhunsko športno zahteven s polno prejetega adrenalina. V celoti smo opravili ~312 NM.

\\FOTO ALBUM

26.– 29. maj 2011

Štiridnevnega izleta so se udeležile posadke treh jadrnic. Jolly je odplula iz Izole, Mòja iz Pule, Kalinka pa iz dokaj oddaljenih Ičičev pri Opatiji.

Prvi cilj in mesto srečanja je bil Burano. Slikovito mestece nas je od vseh obiskanih krajev najbolj navdušilo.

Žal posadki Kalinke ni uspelo priti v center Burana, saj je bil kanal iz zahoda, po katerem so se napotili, pred Buranom zaprt.

Pogled na Burano iz vzhodne smeri.

Značilen je nagnjen zvonik. Kamniti obrazi ob linah zvonika že stoletja z grozo pričakujejo, kdaj bodo padli na strehe bližnjih hišic. Mestece nas je razveselilo s skromnostjo slikovitih majhnih hišic. Za ogled mesta smo se privezali na »lanskem« mestu pred gostilno Madalena. Prenočili pa smo privezani na delovni splav v bližnjem stranskem kanalu. Bilo je zelo mirno, celo komarjev je bilo le za vzorec.

Skromno in raznobarvno.

Torcello in bližnje hiše.

Zjutraj smo odrinili proti Benetkam. Na poti tja smo v sosednjem kanalu obiskali Torcello, prvotno naselbino v celotni Beneški laguni. Pravzaprav kraj sestavljajo le velika cerkev in nekaj hiš, poleg pa je menda imenitna restavracija. Kraj je primeren za nočitev z jadrnico.

Iz Tocella smo odpluli v Benetke, kjer smo se privezali v marini na otoku Sant Elena. Tu je že bila posadka Kalinke in naredili smo gasilsko sliko štirinajstih udeležencev. Od vseh sva se plovbe po laguni doslej udeležila le dva, za ostalih 12 pa je bila to dobrodošla novost.

Vsi skupaj.

Po tem formalnem dogodku smo imeli prosto popoldne za ogled Benetk.

Naslednje jutro smo odvezali zelo zgodaj (6:00) in po notranjih kanalih odpluli proti Chioggii. Vreme je zelo grozilo z nevihto, a mi smo se vseeno odločili izpluti. Kaj hujšega, kot da se zarijemo v blato nekje med kanali, se nam ni moglo zgoditi.

Na poti tja smo pluli tik ob otokih Lido in Pellestrina, kjer je bilo videti razne zanimive prizore. Na primer zadevo na kolišču, katere namen je težko razvozlati – fotografija sledi. Tudi usode dveh »naših« starih trajektov Nehaj in Božava, ki sta privezana za Pellestrino mi ni uspelo napovedati – ju bodo obnovili ali je to njuno zadnje pristanišče. V bližini je namreč ladjedelnica. Trenutno je bila videti zapuščena.

Beg pred nevihto nad Benetkami.

Kolišče s skrivnostnim namenom…

Nehaj čaka…

Tudi Božava…

Chioggia. Po širini in dolžini poln kanal ribiških ladij.

Jolly in Mòja na občinskem vezu, Kalinka v ozadju srečno v marini.

Imeli smo srečo, saj smo uspeli uiti nevihti, ki je udarila po Benetkah, »ujeti« ribarnico in dober občinski privez v sicer zasedeni Choiggii, kjer so imeli jadralno regato. Poleg tega je bila vsa njihova obsežna ribiška flota privezana v mestu.

Chioggia nam je postregla z dobrimi ribami iz znane ribarnice in ostalimi dobrotami za pozno kosilo. Začutili smo svojevrsten utrip mesta – dopoldan živahno mravljišče z množico kolesarjev, popoldan pravo nasprotje zaradi sieste. Po sobotnem kosilu, ki se je razvleklo v večerjo, smo se pripravili na zgodnji nedeljski odhod in plov preko Jadrana. Kalinka je odrinila že kar tega dne, saj je imela pred seboj precej daljšo pot.

Zjutraj nam je podobno kot lani pokazala zobe burja. Le da je bila nekoliko slabotnejša. Mi pa smo z izkušnjami od lani in močno voljo uspeli razmeroma hitro pripluti v domače pristane. Nekateri s kosilom iz Chioggie, drugi so ribice vrnili naravi.

Dogodek je potekal po programu glede na »spored«, doživetja so bila dobrodošla in kar je najpomembnejše je vse minilo brez poškodb.

Zahvaljujem se vsem udeleženim za zaupanje!

Miro Krajnc

15.-17. maj 2011, Žirje-Prvič

Letošnji, 17. pomladni plov Odisej je potekal med otoki pred Šibenikom med 15. in 17. majem 2011. V skupnem plovu nas je sodelovalo sedem posadk. Tri posadke so pa jadrale južneje med Bračem in Hvarom.

Prvi dan se je izkazalo, da smo dokaj nesrečno izbrali potek plova med otokoma Žirje in Obonjan, saj je veter zapihal še močneje, kot je bilo napovedano. Posledica tega so bili nekaj večji valovi, ki so na dveh barkah povzročili slabost pri nekaj udeležencih. Barki sta po prehodu vmesnega cilja odstopili in odpluli v Kaprije, kamor so po koncu plova prispeli tudi ostali, razen barke Uroša Lokoška, ki je imela težave s strgano pripono in odplula na popravilo v Vodice. Tako so prvi plov zaključile samo tri barke.

Zvečer smo se namesto na pomolu družili v lokalu v Kaprijah, kjer smo bili gostje tudi naslednji burjin dan. Tako smo imeli oblico časa za analiziranje preteklih jadralskih dogodkov ter za prijetno druženje in izmenjavanje izkušenj med vsemi posadkami.

Naslednji dan smo zaradi še močnejšega vetra (40-50 kn, na odprtem do 70 kn) ostali v Kaprijah, kjer smo izvedli prvenstvo v balinanju in taroku.

Tretji dan smo odjadrali tri plove na južnem robu šibeniškega otočja. Prvi se je odvijal zahodno, drugi pa vzhodno od rta Kamešnjak. Zadnji plov smo pluli od Kamenice okoli Galijole in nazaj v zaliv Kamenice.

Zaključek plova, podelitev zahval in nagrad in večerja so potekali v Šepurinah na otoku Prvić. Tudi s posadko Srčna dama Uroša Lokoška.

Bojan VNUK, vodja majskega dogodka JK Odisej

REZULTATI

Kratek opis občutkov članice zmagovalne posadke:

Moje prvo jadranje. Z Odisejem. In kar takoj na 17. majsko regato. Pričakovala nisem nič a dobila pet dni nadvse prijetnih jadralskih doživetij in mnogo novih poznanstev. Pomorski pojmi, o katerih sem brala v izpitni literaturi za voditelja motornih čolnov, so se nenadoma ozavestili in prenesli v prakso. Končno mi je postalo jasno, zakaj takšno »matranje« na izpitu iz osnov navtike, vetrov, vozlov….. Doživeti regato je bilo za mene sploh nekaj posebnega – priprava na start, sam start, pa taktika krmarja, pa uigranost vseh članov jadralske ekipe so sploh preizkušnja za vsakega posameznika ter ekipe kot celote. Tudi mene, kot dela ekipe naše Jadrnice Nika 1. Hvala vsem udeležencem regate in ekipi jadrnice Nika 1 za prijetno druženje in lepa doživetja.

Silvestra Pugelj

Tekoči prikaz posnetkov

Album

17.majska regata JKO; Žirje-Prvič; 15.-17.5.2011

29. april – 2. maj 2011

Za šalo je enkrat nekdo povedal, da jadralci poznamo notranjost otokov le 25 m od obale, bolj natančno, do prve gostilne ali trgovine. S kančkom slabe vesti moram priznati, da podobno velja tudi zame. A kaj, ko jadrnico najamemo za kratek čas in takrat želimo zaužiti čim več morja in ne kopnega…

Zato, ko se pokaže priložnost, da kakšnega izmed otokov obiščem na bolj »kopenski« način, to z veseljem izkoristim. Tako je bilo tudi letos.

Slovensko Kulturno-prosvetno društvo Bazovica iz Reke (www.bazovica.hr) vsako leto organizira izlet na enega izmed hrvaških otokov. Letos je na vrsto prišel izlet na Lastovo. K izletu si povabili tudi nas.

Lastovo smo Odisejevci obiskali že večkrat. Poznamo Velji lago, Ubli, Zaklopatico, Portoroz… Kaj pa notranjost? Za njo je med jadranji bilo vedno premalo časa. Zato smo se z veseljem odzvali povabilu in se priključili k skupini iz KPD Bazovica.

Lastovo je zanimivo zaradi šestinštiridesetic. Arhipelag ima 46 otokov in čeri, sam otok ima 46 vrhov, 46 kraških polj, 46 cerkev in kapel, površina otoka je 46,9 km2, dolžina obale je 46,4km in na njej je 46 plaž. Lastovo je od hrvaške obale najbolj oddaljen nastanjen otok, pokrit z gostimi gozdovi. Žal, vzhodna obala si še vedno ni v celoti opomogla od požara leta 1998, ko je zgorela skoraj polovica  vseh gozdov.

Izhodiščna točka izleta je bila na Reki. V četrtek, 28.04. zvečer, smo se zbrali na nekoliko odročnem parkirišču v Srdočih. A je bilo zelo smotrno izbrano, kajti slovenski del odprave je lahko vse svoje avtomobile pustil na varnem, z ograjo ščitenem parkirišču.

Približno ob polnoči se je avtobus podal na pot proti jugu.

29.04.2011, na Lastovo!

Med Reko in Splitom je kar nekaj kilometrov. Zanesljiva roka šoferja Branka je avtobus pripeljala do trajektnega pristanišča v Splitu. Nekaj prostih ur, ki smo jih imeli do odhoda trajekta, smo izrabili za jutranji sprehod.

Izrabili smo priložnost in se sprehodili po ribji in zeleni tržnici, ki s svojim mediteranskim šarmom sodita v neizogibne splitske znamenitosti.

Seveda, sprehod po Dioklecijanovi palači in jutranja kava na rivi sta obvezni del takšnega sprehoda.

Ko je trajekt izplul, je celotna odprava kar zaživela. Toplo sonce, modro morje in velika paluba so k temu lepo pomagali. p>

Kmalu smo se »razkropili« na posamezne dejavnosti: praznovanje rojstnega dneva, občudovanje narave, kinkanje na soncu, ogled angleške kraljevske poroke…

Po postanku v Vela Luki na Korčuli trajekt je nadaljeval pot proti Ubliju, kam je prispel v popoldanskih urah. Po namestitvi v hotelu Solitudo v Pasaduru smo se takoj podali na odkrivanje otoka. Z avtobusom smo se napotili proti mestu Lastovo. Spotoma smo se ustavili in podali na Sazanj, na enega izmed vrhov na severni strani otoka. Iz njega je čudovit razgled proti Zaklopatici in Malem lagu.

V Lastovo smo prispeli v večernih urah. Lastovo je umeščeno na pobočju hriba in po svoji obliki spominja na amfiteater. Dokaj veliko mesto je danes redko poseljeno, zato so ulice videti nekoliko puste. p>

Mesto samo smo si »ogledali za pokušino«, kajti za fotografske navdušence je začelo zmanjkovati svetlobe in je med sprehodom bilo večkrat slišati »tole pa moram pogledati jutri«…

Po okusni večerji in prijetnem druženju, so večini veke postale pretežke. Zato smo le redki izrabili možnost ogleda zvezdnega neba skozi teleskop. Na Lastovu je najtemnejše nebo na Hrvaškem, zato je pogled na zvezdno nebo, tudi brez teleskopa, nekaj posebnega.

30.04.2011, na Saplun

Dopoldne smo se podali na otok Saplun, z gozdom pokrit otoček v otočju Lastovnjaci. Zanimivo je, da na najnovejšem turističnem zemljevidu  nosi ime Mladine, toda starejši lastovčani se nad tem imenom zmrdujejo.

Za tiste, ki so vajeni slovenskih hribov, je sprehod po kamnitih škrilah na Saplunu bilo novo doživetje. Kamnite plasti so videti, kot bi nekdo na bok položil ogromne stopnice. Na vzhodni strani otoka gnezdijo galebi, ki so nas na »motenje posesti« opozarjali z glasnim vreščanjem. Na tleh je, v grmičkih, bilo moč videti številna gnezda, v katerih so ležala pegasto pisana jajca: ponekod eno, ponekod dve, pogosto tudi po tri.

Med sprehodom nas je presenetila količina smeti, ki je bila na obali. Večinoma gre za plastične izdelke. Domačini so nam povedali, da je otoček s turističnega stališča pomemben za njih in da zato obalo občasno očistijo. A kaj, ko jugo neusmiljeno prinese novo pošiljko…

Sledilo je kosilo iz rib na žaru. Ribe so bile različne, pač tisto, kar so ribiči ujeli. A je bilo okusno, mešano in za vsakega nekaj. Domače sladko in močno vino je samo dodatno odprlo tek.

Nebo se je temnilo. Vremenska napoved je za popoldne bila zelo slaba. Zato smo se po kosilu takoj vrnili na Lastovo. Da bi plovba bila krajša, smo se izkrcali v Lučici. Majhno mestece v zalivu, z večinoma lepo obnovljenimi hišami, je v tem letnem času pusto.

Od Lučice do mesta Lastovo je le kratek sprehod navkreber. Sedaj je bil pravi trenutek za sprehod po mestu. Značilnost mesta so »fumari«, cilindrično oblikovani dimniki z razkošnimi kronami. Za razkošno obliko krone je skrito znanje, kako naj veter izvleče dim iz kuhinje, obenem pa je dimnik dajal pečat hiši.

Skupinica pohodnikov, ki je »preskočila« izlet na Saplun, je v tem času tudi prišla v Lastovo. Povedali so, da je pot iz Pasadura oz. Ublija do Lastova odlično markirana in lepo vzdrževana. Pohod je trajal dobre štiri ure.

Prve kapljice dežja so dale slutiti, da bo kmalu nevihta. Ko smo se z avtobusom vrnili pred hotel, se je uresničila vremenska napoved: nevihtno jugo je z vetrom in dežjem udarilo z vso močjo.

01.05.2011, na Strugo in Hom

Nevihta je besnela celo noč. Bila je tako močna, da trajekt in katamaran to jutro nista izplula iz Ublija. Mi smo malo potrpeli in počakali na »vremenski razplet«. Nevihta je odnehala, zapihala je burjica in nebo je pomodrelo.

Avtobus nas je popeljal novim sprehodom nasproti. Prvi cilj vožnje z avtobusom je bil Portoroz. Tu se je celotna skupina ločila na dva dela: en del se je podal na ogled svetilnika Struga, drugi pa na najvišji lastovski vrh, Hom.

Svetilnik Struga je eden izmed »glavnih« jadranskih svetilnikov. Zgrajen je l. 1839 in je drugi najstarejši na Jadranu (takoj za Savudrijskim). Ima pa najstarejši še delujoči mehanizem obračanja svetlobnega žarka.

Iz ploščadi okoli svetilnika je lep razgled na odprto morje ter Portoroz oz. Skrivenu luku.

Druga skupina se je podala na 417m visok Hom. Pot do Homa ni težavna in jo je moč prehoditi tudi v navadnih športnih čevljih. Iz Homa seže pogled daleč naokoli.p>

V popoldanskih urah smo se vsi skupaj zbrali v Lastovu, na kar nas je avtobus pripeljal pred hotel. Časa do večerje je bilo še dovolj, kar smo izrabili za različne »dejavnosti«: kratke sprehode po okolici (luka Sv. Jurja je le nekaj minut stran), druženje, klepetanje, počivanje na soncu… Bilo je lepo sončno vreme in pogled na turkizno morsko gladino je nekaterim delal skomine. Očitno temperatura morja ni bila tako nizka, da bi preprečila čofotanje najbolj korajžnih…

02.05.2011, domov

Trajekt odpluje iz Ublija nekaj po četrti uri. Zato je zadnja noč na izletu bila dokaj kratka. Ker je bil delovni dan, je trajekt bil dokaj slabo zaseden, zato so številni izrabili proste klopi in skušali nadoknaditi manjkajoči spanec.

Jutranja meglica je preprečevala pogled na poseben astronomski dogodek. Praktično vsi planeti (razen Saturna) so bili na jutranjem nebu. Zaradi meglic je na nebu bila vidna le Danica.

Trajekt je vplul v čudovito lepo, sončno in toplo jutro. Kljub pomanjkanju spanca smo še zmeraj našli malo moči, da bi se prepustili tem užitkom.

Kratek postanek v Splitu smo izrabili za nekaj nakupov na zeleni tržnici.Skomine so nam delale jagode, šparglji… Na hitro smo opravili nakupe, morda popili kavo in se podali na pot proti severu.

Nad Splitom je na dominantnem vrhu umeščen Klis, mestece s trdnjavo. Vna poti od kopnega proti morju je Klis klis bil strateško pomembna trdnjava. Ravno zato je večkrat menjal lastnike in za sabo ima zeo burno zgodovino. Vzeli smo si nekaj časa in se sprehodili po trdnjavi.

Ker je med Klisom in Reko kar nekaj ur vožnje, smo si spotoma privoščili kosilo. Morskem meniju, ki so ga do danes tvorile predvsem ribje jedi, se je za kosilo priključila še ena tradicionalna dalmatinska jed, tokrat mesna: pašticada z njoki.

Na Reko smo se vrnili v prvih večernih urah. Sledila je še »kratka« pot do Ljubljane. Prišli smo v Ljubljano, a naše misli so še vedno bile na Lastovu….

Spomini, spomini…

Izlet na Lastovo je samo potrdil tisto, kar vemo že dolgo: če je le priložnost, otoke je treba spoznavati ne samo iz jadrnic, temveč tudi iz – gojzerjev.

Zahvaljujemo se KPD Bazovica na povabilu na ta izlet. Navdušila me je enotnost odprave. Niti enkrat ni bilo slišati vprašanja »zakaj pa ne bi…« ali pa »zakaj pa on…« ali pa zvdignjenega glasu. Razen, ko je donila pesem. A je donila pogosto…

Posebna pohvala gre vrhunski organizaciji, ki je zagotovila, da je pod taktirko Darka Moharja vse potekalo brez najmanjših težav in v čudovitem sosledju.

Zato, ob letu osorej!

Zapisal Zlatko Matič
maj 2011

Slike v albumu

Na Lastovo v gojzerjih 2011

14.-17. april 2011

7. odprtomorsko jadranje
5. memorial Stanislava Šikonje—Slavca

Letos smo jadrali po Hrvaški. V sredo 13. aprila smo se vkrcali na jadrnice, nekatere posadke že prej. Black Magic in Trobentica sta izpluli v četrtek že zgodaj zjutraj, Trobentica malo prej, Črna magija malo kasneje. Posadka Trobentice je v Rovinju kupila ribe, lignji pa so nas čakali na Susku. Vreme je bilo lepo, malo smo jadrali in malo več motorirali, ob mraku pa smo pristali v mestu Unije. Zasedli smo pomol, privezali smo jadrnice: Trobentico, Kalinko, Jano, Black Magic, Srčno Damo in Uschi.

Zjutraj pred prihodom potniške ladje na Unije smo v srednje močni burji odjadrali na Susak. Bilo je tako lepo, da se jadrnica Uschi ni mogla ustavi in je zato še obkrožila Susak, predno se je privezala v mandraču. Na Susku smo si ogledali svetilnik, kjer sta nam zgovorna svetilničarja povedala marsikaj zanimivega. Od svetilnika smo šli malo naokrog v stari del mesta na hribu in nato v mandrač. Začeli smo priprave na piknik: čiščenje lignjev, jadranskih seveda in rib.

Pozno popoldne po posvetu s skiperji in proučitvi vremenske napovedi (močna burja), nas je zapustila posadka jadrnice Srčna dama, ki se je predčasno vrnila domov.

Zvečer pa žur in, morske dobrote, domače vino pridelano in negovano na Susku. Ponoči je začela pihati napovedana burja, tako, da smo v soboto jadrali čez Kvarner in se popoldne privezali v marini Bunarina. Tam smo še enkrat pripravili piknik, tokrat bolj spontano. Vsaka posadka je prinesla, kar ji je od hrane še ostalo. Pekli smo krompir s pršutom in sirom, hrenovke, čevapčiče… Pijače je zmanjkalo, dobre volje pa ne.

V nedeljo zjutraj smo izpluli in se vrnili vsak v svojo matično luko.

Dogodka se je udeležilo 24 udeležencev na šestih jadrnicah. Prepluli smo približno 200 nm. Pojedli smo 12 kg rib in 4 kg lignjev. Popili smo (o tem statistika molči) v mejah normalnega.

beatlon2011

Sobota, 2. april 2011

No, pa je tudi drugi izlet, ki smo ga postavili v letni plan, za nami. Pohod na Slavnik, obisk bližnjega gradu Socerb in kosilo v Osmici pri Mahniču, v Grahovem brdu na Krasu pri Sežani.

V soboto 2. aprila 2011, se je del izletnikov sestal na parkirnem prostoru na Viču pri dolgem mostu. Boris in Valerija Smirnov sta pripeljala tri vnuke. Petjo, Salino in Gaja, ki se prerivajo proti desetim letom. Prava Ruska delegacija. Z Ljubico sva pripeljala še prijateljico Polono in ob predvidenem času, ob 0815 smo se odpeljali po avtocesti proti morju. Kolona je bila mala. Dva avtomobila. No, pa to ni bilo še vse. V Kozini smo se združili še z družino Simončič. Igor-grandi je prišel v spremstvu sina, snahe in dveh vnukov. Štiriletne Anja in nekaj starejšega Jana. Skupaj nas je bilo osem odraslih in pet otrok. Kot zanimivost, tri generacije.

Iz Kozine smo se odpeljali proti Podgorju. Na večjem parkirišč, ki je namenjeno izletnikom, smo parkirali svoja vozila in se odpravili skozi vasico, ki je primerno izhodišče za vzpon na Slavnik. Z nami je bila tudi prijazna in potrpežljiva psička Bela, ki so jo seboj pripeljali Smirnovi.

Priprave na štart

in zbiranje

V naselju smo se dogovorili, da gremo po daljši poti, ker je bolj položna. Uro in pol do vrha. Seveda ne zaradi odraslih. Otroci so bili deležni te pozornosti. Pa se je splačalo. Bili so pridni in ustrajni. Hodili so malo pred nami malo za nami in tako se je naša skupina nekoliko raztegnila.

Postanek za poziranje

Nekdo mora biti zadnji

Rezultat tega pa je bil, da smo počasi drug za drugim prihajali na vrh gore, ki meri 1028m. Tu se nahaja razgledna plošča. Le nekaj korakov pod vrhom pa Tumova koča na Slavniku. Ob koči smo posedli po klopeh, se preoblekli in z veseljem použili, kar smo pritrogali s seboj.

Sonce pa je imelo svojo moč

Tudi privlačnost

Razgled s Slavnika je med lepšimi. Ob lepem vremenu, ki smo ga imeli, smo videli Jadransko morje, italijanske Dolomite, kjer je najvišja Marmolada. Videlo se je del Karnijskih in Julijskih Alp, kjer je izstopal Triglav. V bližini so se videli Golaki, Vremščica in malo bolj oddaljeni Snežnik. Prišel je čas vrnitve v dolino in tudi še nekaj fotografij je bilo potrebno narediti za dokaz. In tako smo šli nekajkrat v gasilce.

Ena gasilska

Lepote narave

Poslikali smo zanimivo in lepo cvetje, katerega imena pa ne vemo. Za povratek smo izbrali malo krajšo in kamnito pot, na kraju katere smo na majhnem travniku posedeli in počili.

Družinska idila

Del gradu Socerb

Čakal nas je še grad Socerb. Ni bil daleč. Lepa razgledna točka. Če si okolico lahko v takem vremenu ogledaš še z daljnogledom, dodatno uživaš.

Najmlajša fotografinja

Oči lahko počivajo tudi ob pogledu na kraje v daljavi

Nas pa so čakali v osmici še slastni užitki. Ura se je bližala 16, zato se na Socerbu nismo dolgo zadrževali. Kar hitro smo prišli v Grahovo brdo. Kot običajno, je bilo precej zasedeno že parkirišče. Vendar smo našli prostor tako za vozila, kot tudi zase, mizi in klopi. Dogovorili smo se, da bomo pojedli tisto, kar imajo. V osmicah ni veliko na izbiro. Ponudijo tisto, kar sami pridelajo. Pršut, salamo, sir in doma pečen kruh. Joto, klobase, prato, zelje, repo in krompir. Pa teran in jabolčni sok. Za sladico pa v jajcu pečene kruhove šnite, prelite z sladko omako iz terana. Kakšna slast. Mmmmmm. Vsi smo se oblizovali za 60€. In ura je bila 18.

Kaj pa sedaj? Nekaj se nas je odločilo, da si bomo ogledali mini Mundus, ki je bil postavljen pred Postojnsko jamo.

Kot tole kolo, se vrti tudi življenje

Nekaj pa se jih je poslovilo in odšli so proti domu.

Bili smo zadovoljni z preživetim lepim sončnim dnevom in vsemi dogodki, ki so bili predvideni. Vabljeni vsi tudi na naslednji pohodni dogodek.

Hribovski in jadralski pozdrav.

Tekst:Lado Brence
Fotografije: Ljubica Bastič

Na Slavnik – izlet treh generacij

P.S. Naslednjič gremo na nekoliko daljši pohod od dosedanjih. A kam? V Triglavski narodni park. Iz Fužin na Uskovnico, kjer dobiš žig slovenske pešpoti. Nekaj več hoje bo. Cca 2h30min v eno stran. Z avtom se pripelješ do Bohinjskega jezera in pred jezerom zaviješ proti Starim Fužinam, kjer bomo vozila parkirali. Od tu dalje gremo peš skozi Voje mimo planinske koče. Tudi v tej koči dobiš žig slovenske pešpoti. Povratek iz Uskovnice do Starih Fužin bo čez planino Blatce 2h. Na Bledu pa na kremne rezine.

Kdor želi, naj pride ob znanih pogojih v soboto 16. aprila 2011. Odhod bo točno ob 0730 iz zbornega mesta, ki je predvideno pred osnovno šolo Riharda Jakopiča, Derčeva ulica 1, Ljubljana-Šiška. Šola ja oddaljena 100m od hotela Ilirija, ki se sedaj imenuje M-hotel. Lahko mi sporočite svojo udeležbo že po gsm na št. 041 652 648 ali na e- naslov; [email protected].

Veselim se ponovnega druženja z vami. In še en pozdrav!