22.03.2023, sreda
Prvi spomladanski dan je za nami. Pred nami je Otvoritveni plov. Plov, ki naj bi bil uvod v jadralno sezono.
Takšnega, Otvoritvenega plova, sem se udeležil mnogokrat. Morda več kot 20. Vsem je bila skupna neučakanost: kako uiti iz Ljubljanske kotline, še v zimi (včasih tudi še pod snegom) ter oditi na morsko gladino, kjer je z bližnjih otokov in obale že vse dišalo po pomladi. To ne preseneča, kajti koledarsko gledano smo vedno že bili v pomladi: prvi vikend po 21. marcu in pred 01. aprilom.
Vodilna misel je bilo lepo vreme. Marec se po slovensko imenuje “sušec”. Suho je bilo vedno. Toda, če ime meseca ne aludira na dež, o vetru ne govori ničesar. Zato nas je včasih močna burja dobesedno “obrila”.
Če se nas je včasih Otvoritvenega plova udeležila “močna množica” štirih, je zadnjih nekaj let ta plov pridobil na priljubljenosti. To, da nas je udeležencev več kot 30, ni nič posebnega. Tako je tudi letos: 38 udeležencev (plus dve odpovedi zadnji hip) na petih jadrnicah.
Nekateri izmed nas, predvsem “upokojenska elita”, smo se na pot iz Ljubljane proti Zadru podali v opoldanskih urah. Med potovanjem nismo mogli mimo ugotovitve, v kako lepih in krajinsko razgibanih krajih živimo. S prihodom pomladi ti kraji postajajo še lepši.
Plan je bil, da se že prvi dan naužijemo nekaj spomladanskega sonca in vonjav. Iz obale (bifeja), če že izpluli ne bomo. V Posedarju se iz bifeja nismo premaknili dokler sonce ni zašlo. Morje nas je s svojo namreškano gladino hipnotizersko vabilo.
23.03.2023, četrtek
Jutro je bilo kot nalašč za sprehod po Zadru, ki ga vsi štejemo za enega izmed lepših jadranskih mest.
Obiskali smo odlično založeno zadarsko zeleno tržnico (mmmmm, šparglji, redkvice, mlada čebula…) in pravljično založeni ribarnici (mmmmm, kozice, zrezki tunine…).
Seveda, tradicionalna kava na osončenem Forumu ne sme biti preskočena. Sledil je še skok v trgovino. Ko smo se vrnili na jadrnice, so le-te ravnokar bile nared za prevzem.
Prevzem je potekal brez težav. Sledil je svečani dvig klubskih zastavic. Kmalu smo izpluli. Do odprtega morja je med privezanimi plovili včasih bilo za po metra prostora.
Morje je bilo mirno. Naš skiper je veliko jadrnico varno in brezhibno pripeljal skozi vse
ožine do odprtega morja. Na valobranu je bil zanimiv pogled na zelo veliko množico čakajočih na prevoz z barkajolo. Izpluli smo na odprto morje. Za cilj današnjega jadranja smo določili Ist.
V Zadarskem kanalu je bilo več bonace kot vetra. Za spravo z jadralnimi bogovi Eolom, Pozejdonom in Nefele, smo jim namenili nekaj požirkov pijače. Pa ne preveč, ker so budne oči posadke merkale, da omenjena trojica ne bi bila pijana.
Nekaj ur “smo se delali, da jadramo”. Sicer ne v čisto pravi smeri, smo pa vendarle (po polžje) jadrali. Ko so urini kazalci povedali, da bo kmalu konec heca, smo “pospravili cunje” in odbrzeli proti Istu.
Naša jadrnica je precej velika (50 čevljev) in smo se z nekaj negotovosti privezali bližje čelu pomola. Komaj smo se dobro privezali, je priplul ribiški čoln, katerega posadka je zahtevala, da se odvežemo in gremo kamorkoli, kajti ravno to mesto na pomolu ustreza njim. Na pomolu ni bilo nobenih označb. Muringi so bili stare, zamaščeno umazane vrvi. Ko smo spraševali zakaj naj bi se odvezali, se je usul plaz psovk in žaljivk. Vztrajali smo in se nismo odvezali. Pri tem smo imeli na umu, da nam sledijo še štiri jadrnice. Če bi se odmaknili, bi se ribiška ladja privezala na bok in nobena jadrnica se ne bi več mogla privezati.
Ker je bil še sončen dan, posadka se je odločila in šla na sprehod do cerkvice Sv. Marije snježne, ki je na hribu, ki dominira nad mestom.
Kljub temu, da je bil sončen spomladanski dan, je mestece Ist še živelo zimski spanec. Bilo je očitno, da je mesta trgovinica z živili v teh časih center družabnega življenje v mestu.
Mi smo si na naših petih jadrnicah “ustvarili” svoje družabno življenje. Klepeti na pomolu, obiski med posameznimi jadrnicami… Klepet in smeh se je slišal do večernih ur, ko nas je mraz poteral v jadrnice.
Na obzorju se je razbohotil Orion in nam tako napovedal še en čudoviti jadralni dan…
24.03.2023, petek
Zbudili smo se v sončno jutri. Na valobranu ni več bilo niti katamarana Silba ladijske linije niti ladjice, ki nas je včeraj skušala pregnati. Navalili smo v lokalno trgovinico in pokupili vso zalogo rogljičev in žemljic, ki so jih imeli.
Na pomolu se je sprehajal trop mačk. Kot potrpežljive domačinke, so čakale svoj jutranji ribji obrok. Ko se je pomolu približal čolniček z ribičem, so se mačke začele zbirati na robu pomola, mijavkale in čakale na priboljšek, ki so ga od ribiča pričakovale.
Jutranje sonce je obsijalo pomol. Kot nalašč za skupinsko spominsko fotografijo.
Postopoma smo odvezovali jadrnice in se namenili proti jugu. Natančnega, skupnega cilja za danes nismo imeli. Ko smo odrinili iz Ista, se je dvignil rahel vetrič, ki nam je omogočil, da smo se proti cilju premikali s silo vetra. Jadranje je bilo tako umirjeno, da je avtopilot z lahkoto opravljal svoje delo. Jadranje ni bilo pretirano hitro, kar pa nas ni motilo, ker se nam pravzaprav nikamor ni mudilo. Spotoma smo se lotili priprave obilnega kosila. Za čas kosila smo se ustavili v zalivu Brbinj.
Odločili smo se, da bomo prespali v Veli Ravi. Naša jadrnica je velika, zato smo je privezali čim bližje čelu pomola. Privezali smo se v četverovezu, ki mu nekateri celo pravijo “na grški način”, to je s sidrom v morju in dvema vrvema na krmi. Kmalu se nam je pridružila še jadrnica Popaj.
Od dneva smo pred sabo imeli še kar nekaj časa, a ne preveč za dolge sprehode po obali. Kljub temu, namenili smo se iz Vele Rave do Male Rave peš. Obenem smo se zavedali, da bo na poti nazaj že trda tema.
Kaj naj bi počeli v Mali Ravi? Tam so vse gostilne bile zaprte. A kljub temu nam je oštirja ene izmed gostiln uspelo prepričati, da nam postreže pijačo. Nič več kot pijačo, ker smo se zavedali, da v tem letnem času (pred Veliko nočjo) potekajo pospešene priprave na odprtje lokala. Tako je bilo tudi v tej gostilni: lakirali so mize in klopi in jih tako pripravljali za vroče dni, ki so pred nami. Osebje v gostilni je bilo dobre volje in nasmejano, kar je sprožilo dobro voljo tudi pri nas.
V sproščenem klepetu sploh opazili nismo, da je že trda noč. Po betonski poti smo se odpravili nazaj proti našim jadrnicam. Po slabi uri smo prišli na jadrnico. Lotili smo se tradicionalnega priboljška: priprave palačink. Pri tem smo lahko občudovali virtuoznost našega trenutnega kuharja, ki je z lahkoto vihtel palačinke po zraku.
V sproščenem in živahnem vzdušju je minil še en večer.
25.03.2023, sobota
Za današnji dan predvidena ruta je bila dokaj kratka: od Vele Rave do Žmana. Zato se nam nikamor ni mudilo. Med jutranjim sprehodom smo lahko občudoval bogato obložena drevesa limon. V morski gladini, gladki kakor olje, sta se zrcalili podobi jadrnic Mojito in Popaj.
Ker nas večina v zadnjih dveh letih ni obiskala Sali, smo si želeli ogledati, v kakšni fazi je razširitev luke. Po telefonu smo povprašali, ali lahko vplujem v Sali. Povedano na je bilo, da plovila, daljša od 45 čevljev, ne smejo vpluti v Sali. Če to storijo, bodo ostro kaznovane. Zato smo si Sali ogledali samo od daleč. Poskus, da bi iz zaliva Sašćica peš šli v Sali, je propadel, ker je edini pomol zasedla ribiška ladja. Zato smo zajadrali proti severu, do Žmana.
V Žman smo prispeli dokaj zgodaj. Lepo vreme nas je zvabilo na sprehod. Iz grmičkov ob potkah so nas vabili veliki šparglji. Kmalu jih je bilo nabranih lep snopič, ravno za zajtrk ali malico naslednji dan.
V mestu je igrišče, iz katerega se je slišalo veselo vpitje otrok. Dečki in deklice so se družno igrali tako, da nam je vsem pritegnilo pozornost. V bližini igrišča je imela skupina mladih mamic, ki so okoli sebe imele nekaj otroških vozičkov, živahno debato. Vse skupaj je slika otroškega družabnega življenja, kakršnega pri nas praktično ni več moč videti.
Zvečer je sledila skupna večerja vseh udeležencev letošnjega Otvoritvenega plova.
Notranjost gostilne Roko je bila premajhna za vse nas, zato so nam omizja pripravili kar v zunanjem šotoru, ki nas je zaščitil pred mrazom.
26.03.2023, nedelja
Za današnji dan je sledila vrnitev v matične marine in nato še pot domov. Prva jadrnica je proti matični marini odplula že zvečer. Ostali smo zgodaj vstali (pa še premi kazalcev ure nam je vzel eno uro) in zapluli proti Zadru.
V Zadru naj bi natočili gorivo. Sredi pristajalnega pomola črpalke je bil privezan čolniček reševalne postaje na nujni vožnji. Ker skiperja ni bilo, smo bili prisiljeni čakati skoraj celo uro.
Sledil je najbolj “adrenalinski” del jadranja: jadrnico je bilo potrebno spraviti na njeno mesto skozi ozek kanal med drugimi plovili in pomoli. Naš skiper je to nalogo opravil brezhibno.
Sledila je oddaja jadrnice in pot domov. Občudovali smo naravo, ki je Slovenijo okrasila s številnimi cvetočimi drevesi. Med vožnjo smo opazovali nebo, ki je postajalo čedalje bolj sivo. Zavedali smo se, da nam je med Otvoritvenim plovom, vreme v vseh svojih ozirih bilo naklonjeno: sonce, šibek veter, mirno morje…
Med nekajurno vožnjo domov nam je večini skozi glavo šinila ena misel: ob letu osorej…
Po svojih videnjih in občutkih zapisal
Zlatko
P.S. Album s fotografijami
, spoštovanje narave 
in nenehno izobraževanje 
dvigujejo standarde in varnost tudi v tem športu.
