Komaj smo dočakali, da minejo zimski dnevi in da koledarsko še vedno zimsko sonce ponudi nekaj toplih žarkov. Pri pogledu na prve marjetice smo se spomnili lankoletne obljube »ob letu osorej«. Skoraj natanko leto dni po lanskem Odisejevem Otvoritvenem plovu smo se podali na še hladno Jadransko morje.
Čeprav je na začetku bilo videti, da bo ekipa kar zajetna, nekateri so morali popustiti pod pritiskom, ki jim ga je narekovala njihova služba. Zato se nas je na Otvoritveni plov podala »sedmerica neustrašnih«, ki smo na prvi letošnji plov popeljali jadrnici Maja in Max.
13.03.2013 do Zadra, 340km
Če sta nas lani na poti proti morju spremljala burja in sneg, je letos vreme kljubovalo koledarju in bilo bolj spomladansko kot zimsko. Ker smo odrinili is službe, morali smo se odzvati »klicu narave« in zavijanje zveri iz želodcev pomiriti še na slovenskem ozemlju. V gostilni Samarin v Črnomlju smo zaužili nekaj z žara, kar bo zagotovo pomagalo premagati zimsko-spomladanski mraz.
Slika 1: Tihožitje v gostilni Samarin v Črnomlju
V marini Tankerkomerc nas je dočakal vedno nasmejan Dragan. Pripravili smo se na vkrcanje na jadrnico in odpravili po nakupih, dokler so še trgovine bile odprte.
Zaželeli smo se večerje v kakšnem restoranu. A smo hitro naučili, da je še daleč od turistične sezone in gostilne prilagajajo svoj zimski delovni čas maloštevilnim gostom in zimskem počasnem življenjskem ritmu.
14.04.2014 do Strižnje, 24nm
Zadarsko jutro nas je prebudilo v svoji najlepši luči: sončno in (glede na letni čas) razmeroma toplo. Razdelili smo se na »dvojico za opravila v marini« in »dvojico za šoping in tržnico«.
Zadarska tržnica je blistala v svojem običajnem siju. Bilo je vse sorte zelenjave, ki je na ljubljanski tržnici ne bomo videvali še kar nekaj dni. Seveda, kupili smo nekaj divjih špargljev, regrata, peciva za posladek…
Barakajol nas je za 5 kun po osebi po bližnjici pripeljal do marine. Na hitro smo pospravili jadrnico in se podali odprtem morju nasproti.
Slika 2: Zadarski barkajol
Pva misel je bila – kam zdaj. Tisto, naj nam smer določi veter – ni držalo, kajti od vetra ni bilo niti sapice. Na vsak način so se nam Kornati zdeli vabljivi. Zato smo mrmrajočo jadrnico obrnili proti Ždrelcu in Proversi.
Slika 3: Skozi Malo Proverso
Skušali smo poiskati kakšno odprto gostilno, kjer bi se lahko pred večer privezali in pojedli kaj toplega. Na začetku infomacije, ki smo jih dobili, niso bile kaj dosti obetavne. Še najbolj zanimiv je bil odgovor enega oštirja na vprašanje »Da li radite?«. Lepo je odvrnil »Radimo, radimo, piturajmeo nešto, ali goste vam još ni’ko ne prima…«.
Zgornjo izjavo nam je potrdil pogled na gostilno v Levernaki. Vse je bilo videti zaklenjeno, mostiček med pontonom in obalo pa je bil dvignjen.
Slika 4: Levernaka v zimskem spancu
Pa zgornji komentar ni bil docela resničen. Napotili smo se v Strižnjo, zaliv na SW obali Kornata. Tu nas je na svojem pomolu dočakal gostilničar Jere. Motor na njegovem čolničku je bil pokvarjen, zato je lahko ponudil tisto, kar lahko ujame z obale. V tem primeru je to bila hobotnica, ki je svojo kariaro končala pod peko.
Slika 5: Stižnja
Strižnja je sicer živela še z napol zimskim ritmom. V zalivu so se začele »dogajati stvati«. Domačini so s svojim delom dali okolici vedeti, da je zime konec in se je treba počasi pripraviti na »sezono«. Čez zimo je svojo oblast nad Strižnjo prevzel trop 16 mačk. Gospodoval ji je mačkon precej zdelanega videza, a so mu kljub njegovem videzu mucke pridno predle okoli ušes…
Slika 6; Gospodar Strižnje in njegov trop
Zvečer je nad nami sijalo neskončno število zvezd. Marcel je s seboj prinesel svoj teleskop in ga je na pomolu pripravil za opazovanje neba.
Slika 7: Luna je tam
Luna je bila videti »kot na pladnju«. Okoli Jupitra so bili lepo vidni štirje sateliti.
Slika 8: Luna, kot na pladnju
Zvečer je bilo očitno, da sicer zima po dnevi že počasi peša, a zvečer je bilo še kar hladno. Zato je v takšnih trenutkih webasto ogrevanje dobrina, ki bi ga v takšnem trenutku vsakemu privoščil…
14.04.2014 do Žmana, 15nm
Jutro v Strižnji je bilo mirno kot je to sploh mogoče. Vse je bilo »nič«: veter, valovi, morje, oblaki… Samo sonce je bilo pridno in izžarevalo močne sončne žarke, ki so nas takoj pogreli. Močno snoce nas zlahka premami. Zato se je dvojica iz Maksa celo odločila za kopanje v dokaj mrzlem morju.
Slika 9: Jutro v Strižnji
Odrinili smo med soncem obsjane, v sanjsko tišino umeščene kornatske otoke. Za hipec se je celo pojavila misel »ali smo sploh še živi, ali pa je morda že to – tisto«. Iz morske gladine je tu pa tam skočila ven riba. Delfin je mirno plaval in tu pa tam zajel sapo. Pravo tihožitje. Lahko bi rekel: Mediteran, kot je nekoč bil.
Slika 10: Mediteran, kot je nekoč bil
Za naslednji postanek smo si omislili Katino. A žal, v Katini ni bilo nikogar. Do sezone je še daleč.
Pred nami je bil Sali. Pogovarjali smo se, kam neki bi privezali jadrnico. Slutili smo, da je (kot je to običaj) pred gostilno Maritimo najbrž gneča, zato se bomo na nasprotni obali vezali na muring.
Sledilo je presenečenje. V Sali zahajamo že kar nekaj let, ob različnih letnih časih. A še nikoli, zares še nikoli nismo videli tako praznega pristanišča. Na obeh obalah ni bilo niti enega čolnička ali jadrnice. Tako prazen prostor nam je povzročil pravo zmedo, ker se praktično nismo mogli odločiti kam naj pristanemo…
A Sali… je še spal zimski spanec. Niti ena oštarija ni bila odprta in nikjer ni bilo moč popiti kavo. Odprta je bila le trgovina na rivi.
Slika 11: Sali, obsijan soncem, v zimskem spancu
Novost v Saliju je lepo urejena SW obala. Ob pločniku pred privezi so pripravili sprehajalne potke in zelenice. S tem je ta nekoč zanemarjena obala dobila lep in urejen videz.
Slika 12: Sali: na novo urejena obala ob privezih
Vzdušje v Saliju je bilo žalostno, da nas je kar potisnilo v popoldanski spanec. Po krepilnem spancu smo živahno nadaljevali pot proti Žmanu. Zdelo se nam je, da celo veter pihlja. Razpotegnili smo jadra in po nekaj minutah opazovanja žalostno visečih cunj smo jadra kar pospravili.
Kot običajno, čelo in bok pomola-valobrana sta zaseli ladji, ki oskrbujeta ribogojnico. Za nas je bil prost en muring. Max, ki je prišel nekoliko za nami, se je privezal kar na bok ladje.
V gostilni Roko nas je oštirka Ksenija veselo pozdravila. Iz njenih komentarjev se je dalo sklepati, da bo za večerjo »vse sorte«, kar je tudi bilo:
Slane srdele in inčuni
Hobotnica na žaru
Divlji šparglji
Rižoto od kozic in škampov
Ribe na žaru: romb, kovač, trilja, brancin, orada
Sladice
Večerja je trajala kar nekaj ur, a je zaradi prijetne družbe in odlične hrane vse skupaj minilo še preveč hitro.
Slika 13: Tako je bilo…
17.03.2013 do Zadra, 15 nm in do Ljubljane, 340 km
Za k jutranji kavici nam je Ksenija pripravila »porcijo« rogljičev, ki smo jih ob jutranji kavi z veseljem pogrickljali.
Poslovili smo se od posadke Maxa in odrinili proti Zadru.
Slika 14: Celotna ekipa Otvoritvenega plova
Ko smo izpluli iz Žmanskega zaliva, je bilo čutiti prijetno pihljanje vetra. Razpotegnili smo jadra in v tem potovanju prvič zares tudi malo jadrali. In tako do Ždrelca.
Zavili smo še do zaliva Banj, kjer smo si privoščili malico: vino in baškot. Baškot je v kolobar oblikovan in zelo trdo pečen kruh. Samega je nemogoče jesti, a ko se ga potunka v vino postane izredno okusna jed. Nekateri pravijo, da se ga da zaužiti tudi ob beli kavi…
Slika 15: Baškoti in vino za malico
Vrnili smo jadrnico in se napotili proti Ljubljani. Ko smo na kopenski strani izstopili iz tunela Sveti Rok, smo zapeljali v zakajeno okolje. Tako, kot vsako leto zgodaj spomladi, so kmetje zažigali suho travo in je zato nebo bilo rdeče od dima.
Slika 16: Od požarov zakajeno nebo
Imeli smo zamisel, da bi se za kosilo ustavili v Gospiću. Ko smi bili v bližini Gospića smo združno ugotovili, da je še dan in je za dolgo potovanje bolje, čim bolj izkoristiti dnevno svetlobo. Zato smo peljali kar mimo in se zopet ustavili v gostilno Samarin v Črnomlju.
Ko smo prišli domov, namesto slovesa smo ponovili staro vajo in si rekli »ob letu osorej«.
Se že veselim!
Zapisal po svojih spominih
Zlatko Matič,
z jadrnice Maja
marca 2014
