Zadar, 14. – 17.03.2013
Vsaka dobra zgodba ima svoj začetek. Tako, kot že vrsto let, jadralna sezona JK Odisej začne z “Otvoritvenim plovom”. Konec zime in prihod pomladi skušamo zaznamovati s prijetnim dogodkom, druženjem, vohanjem vonja morja, kuštranjem las in vsrkovanjem sočnih žarkov.
Letošnji Otvoritveni plov ima svoj zametek v lanjskoletnem, za katerega je skupni sklep vseh udeležencev bil strnjen v besede “lepo je bilo, ob letu osorej”.
In tako je prišel marec. Upali smo, da se bo vreme držalo slovenskega imena tega meseca – sušec. Prav, piha lahko, sicer ne ravno orkansko (2011 je zaradi orkanskega vetra Otvoritveni plov odpadel) in naj bo le nekaj sonca.
Termin je bil nekako samoumevno določen: marec, ne takoj v začetku, ne med Velikonočnimi prazniki in ne med Odisejevo regato J24. Tako je bil določen datum.
Za ruto… Velja, da je postanek v Žmanu stalnica. En večer naj bi preživeli v Brguljah.
Odprave so se udeležile štiri posadke: iz Zadra Mira (Milan Grad), Al topo (Andrej Kosec) in Maja (Bojan Vnuk). Iz Biograda bo prišla še jadrnica La belle (Tone Zdovc), katere posadka se nam bo pridružila zvečer, v Brguljah.
Na Maji je praktično nekaj ur pred odhodom iz Ljubljane prišlo do spremembe v sestavi posadke: namesto Milice in Marcela Švaba se je odprave udeležil Adriano Švab. Člani posadke smo še bili Sonja in Andrej Planinc, Darja Virant in Zlatko Matič.
14.03.2013 do Zadra, 460km
Za četrtek, ko smo se odpravili na pot, je vremenska napoved bila prej smučarsko-zimska kot jadralno-spomladanska: sneg, nizke temperature in veter. Toda, za konec tedna je bilo napovedano sončno vreme. Želeli smo si, da bi bilo tako in smo si želeli, da bi vremenoslovci imeli prav.
Na pot smo se opravili v popoldanskih urah oziroma po koncu delovnega časa. Ko gremo proti Zadru, običajno “mahnemo” proti Črnomlju in naprej proti avtocestnem vozlišču Bosiljevo. Običajno…
Ko smo se v Ljubljani odpravili na pot, je naletaval, bolje rečeno padal sneg. Čez cestišče avtoceste je veter nosil tenko plast snega. Drevesa so že bila lepo, pravzaprav kar božično okrašena. Pogled na okolico in informacije, ki smo jih slišali od udeležencev odprave, ki so mahnili proti Črnomlju, so nas zlahka prepričal, da smo se odločili za nekoliko daljšo, a bolj varno pot: vseskozi po avtocesti. Odločitev je podkrepil pogled na nekaj avtomobilov, ki so ležali na brežinah ob avtocesti.
Pred mejnim prehodom Obrežje-Bregana je bila nekaj kilometrov dolga kolona. Namenili smo se čez Bregano oz Jesenice, čez meddržavni prehod. A glej ga zlomka, nepregledna in strnjena kolona na odstavnem pasu parkiranih tovrnjakov nam je zakrila pogled na odcep. Bilo je potrebno nekaj manevriranja in vožnje za nazaj, a smo se gneči kljub prirpetljajem izognili.
Na hrvaških avtocestah so iz prometa urno izločali tovornjake. Na poti skozi Gorski kotar so plugi čistili cesto in je posipavali s soljo. Kljub temu, da je snega bilo dokaj malo, nizka temperatura (-4) in močan veter so zahtevali previdnost. Še posebej je bilo nevarno pri izhodih iz tunelov, kejr se je vlažno cestišče v hipu spremenilo v drsalnico.
Med večurno vožnjo smo se večkrat spomnili, da je pred leti vožnja od Ljubljane do Zadra trajala od jutra do poznega popoldneva.
Zir in restoran Macola so se zopet pokazali kot časevno in krajevno smotrn kraj za kratek postanek. A zares kratek, kajti želeli smo čim prej priti v Zadar. Imeli smo na umu, da je tunel Sveti Rok zaprt za ves promet, ravno tako tudi cesta čez Maslenički most. To je pomenilo kar nekaj dodatnih ovinkov in klancev.
Pred Svetim Rokom smo zapustili avtocesto in se zapeljali po “stari” cesti, skozi Gračac. Po Gračcu se je cesta začela spuščati. Čez ovinke in klančine je veter nosil sneg, kar je nam v avtu povzročalo precejšnjo mero nelagodja.
Srečno smo se spustili do Zatona Obrovačkog. Tu je na križišču gostilna Anita, ki je nekoč na poti iz Ljubljane proti Sukošanu bila tradicionalno mesto postanka. Pri tem smo se z nostalgijo spomnili pojmov jagenjček, odojek, domači kruh. Kljub naglici smo se za hipec ustavili in pri prijazni oštirki nabavili nekaj jagnjetine in en hlebec kruha.
Na križišču je počez bil parkiran policijski avto. Zavili smo okoli njega na desno, tako, kot veli kažipot “Zadar”. Pa nam je policaj pohupal. Na vprašanje “a je kaj narobe” nam je lepo razložil, da je Maslenički most zaprt, zato do Zadra moramo po drugi poti.
Zasneženo cestišče je bilo za nami. Odojek in kruh v avtu. Vino v prtljažniku, Vse je že dišalo po prijetnem večeru. Pred nami so bili dolgi ravni odseki stare ceste mimo Zemunika. Suha in skorajda popolnoma prazna cesta je omogočala še kar hitro vožnjo. Kmalu je pred nami bil Zadar.
Sledilo je nekaj vožnje po Zadarskih ulicah. Ko smo prispeli do marine je bila ura deset. V celoti smo za pot smo porabili pet ur in pol. A je to še vedno manj od osem ur, koliko so rabili tisti, ki so šli čez Črnomelj.
Počasi so se zbrale vse posadke. Nekaj ur pred in za polnočjo je minilo v “toženju” oziroma “hvaljenju” kako nam je na poti hudi bilo. Pa je verjetno vse to bilo le izgovor za nekaj druženja, sproščenega klepeta in praznjenja kozarcev.
Notranjost jadrnice je bila dokaj hladna in zaradi tega na občutek vlažna. Webasto se je trudi izboljšati vzdušje, a mu to noč ni pretirano šlo od rok. Zato so številne odeje prišle ravno prav.
15.03.2013 do Brgulj, 21 nm
Hladna noč ni skazila toplega vzdušja, ki smo ga čutili, ko smo iz notranjosti jadnice izstopili na soncem obsjano obalo. Opravili smo nekaj nakupov v bližji trgovinici in se nato napotili proti starem delu mesta. Grmički ob cesti in rožice na zelenici so nam pravili, da je tukaj pomlad že kar nekaj dni, ne glede na to, da smo včeraj vozili skozi snežni metež. V daljavi pa so bili lepo vidni pobeljeni vrhovi Velebita. A sonce je sijalo s pravo spomladansko vnemo.
Kot to tradicija veleva, najprej smo se napotili proti Zadarskem furumu, kjer smo med martinčkanjem zaužili kavo in rogljiček.
Nakupovanje na zadarski tržnici je vedno prijetno početje. Tržnica je lepo založena s svežo zelenjavo, ribarnica v bližini ponuja svežo ribo, pač tisto, kar so ribiči uspešno ujeli prejšnjo noč.
Na tržnici sem z zanimanjem gledal kumkvat, južno sadje po velikosti podobno slivi, po zunanjosti pomaranči ali mandarini. Prijazna prodajalka je na vso moč hvalila čudovite lastnosti in me prepričala, naj zaužijem en kos. Še isti trentuek sem začutil da je to napaka, kar se je pozneje pokazalo za čisto resnico. Komaj sem se zadržal, da tisto, kar sem imel na ustih, a pogled na živahen in vesel obraz prodajalke me je prepirčal, naj potrpim in tisto one do konca pojem. Moji sotrpini – kot bi slutili kaj se dogaja – so mi “prijazno” prepustili celi kos. Zato sem pozneje precejšenj del dneva preležal v postelji, kajti od tega enega kosa kumkvata mi je bilo tako slabo, kot že dolgo ne.
Med tem, ko smo bili na tržnici, so na jadrnici popravili webasto. Tako smo za naslednjo noč “toplotno” bili nekoliko bolj pripravljeni. Vrnili smo se na jadrnico in odrinili. Zunaj nas je dočakala burjica. Pa ne samo burjica, kajti posamezni sunki so dosegali hitrost krepko čez 20 vozlov. Burja je jadrnico, ki je imela dokaj skrajšana jadra, uspešno potiskala proti Brguljam.
Tam je bočno že bila privezana jadrnica Mira. Privezali smo se takoj za njo. Na Miri je v teku bila kunzumacija pašte-in-fažola, ki smo se ji z veseljem pridružili. Tisto, kar je ostalo od včeraj kupljene jagnjetine z žara je lepo pasalo kot priboljšek.
Sledilo je nekaj gospodinjsko-kuhinjskega dela: čiščenje srdel, priprava mase za palačinke… A ker je še vedno bilo svetlo, smo se podali na raziskovalno sprehajanje in ogledovanje okolice. Eni levo, eni desno, eni navkreber…
Vas Brgulje je nekoliko odmaknjena od obale. Ob poti navkreber nam je pogled na bližjni gozd in v njemu podrta drevesa povedal, da je veter tukaj lahko zelo močan. Vasica je sicer spala zimski spanec. Na poteh ni bilo praktično nikogar.
Seveda, v to raziskovalno sprehajanje je sodil tudi obisk bifeja Janko, edinega odprtega lokala, nedaleč od pomola.
Večer je zaključila čudovita kombinacija sveže praženih sardelic, solate, palačinke, kozarec vina, mnogo sproščenega klepeta.
Na jadrnicah smo uživali prednosti priključka na električno omarico na obali: mraz z burjo hlajene noči je omililo brezhibno delovanje webasta, kaloriferja in podobnih preganjalcev nizke temperature.
16.03.2013 do Žmana, 21 nm
Če je prejšnji dan bil zimski, je današnji dan bil pravi spomladanski biser: sončno, vedro, brezvetje… in dokaj hladno. Ni kaj, vsaka sekunda popotovanja od Ljubljane do Zadra je takoj bila večkratno poplačana in vrnjena.
Zato smo dopoldan posvetili sprehodu ob obali. Bilo je očitno, da je kljub koledarskem datumu, pomlad tukaj že kar nekaj dni. Čisto, modrozeleno morje je kar vabilo, a temperatura 11°C je daleč od tiste, ki je vabljiva za kopanje.
V pesku v mandraču se je v bistem morju sončilo nekaj leščurjev. Tisti, ki smo jih tukaj videli, so prtlikavci v primerjavi s tistimi, več kot meter dolgimi, ki sem jih videval v svojih otroških letih.
Na travnikih ob morju je na več mest kar “na divje” rasla blitva. Kot so poznavalci povedali, bolj sočna, lepša in bolj zdrava kot tista na ljubljanskem trgu. Malo akcije in nekaj je bo še za v lonec…
Za jutranjo kavo smo se zbrali v bifejčku Janko. Zgovoren gostilničar nam je z veseljem pripravil pisano mešanico kav, espressov, cappucinov, macchiatov… Karkoli, da je le izgovor za klepet.
Počasi se je pomol praznil. Mi smo si pred izplutjem privoščili malico iz včeraj kupljenih špragljev. Prava spomladanska poslastica.
Plutje proti jugu je bilo pravi turistični užitek. Nikamor se ne mudi, nihče nas ne preganja. Zato je bilo užitkarsko-lagodno kar se da.
Pred nami je bil Zverinac. Pristali smo kar bočno na pomol. Ustavili smo se z namenom, da bi kupili nekaj oljčnega olja. Poiskali smo hišo ponudnika, s katerim smo bili domenjeni za kupčijo. Ključ v ključavnici vhodnih vrat nam je povedal, da ga ni doma. Sosed je povedal, da je to tako po zimi. Med poletjem se obnašajo “bolj samozaščitno” in hiše zares zaklepajo, a sedaj, ko so tukaj sami domači, pravzaprav se ni od koga čuvati.
Povprašali smo po morebitnem “nadomestnem” dobavitelju. Po nekaj poizkusih končno se je pokazala možnost. Nekaj plastenk in nekaj kun je zamenjalo lastnika.
Sonce je prav prijetno grelo okolico. Nismo mogli kaj, da se ne bi “pomartinčkali” na klopeh ob obali. Tistih nekaj minutk sončenja nam je napolnilo akumulatorje in dvignilo veselje do življenja na še visoki nivo.
Odrinili smo naprej proti Žmanu, skozi Iški kanal. Termometer na palubi jadrnice je kazal 15°C. Sonce je počasi padalo proti obzorju. Ni več grelo tako močno kot pred kakšno urico. Še več, v pičle četrt ure nas je narahlo streslo in zamrazilo. Pogled na termometer je povedal, da se je v tako kratkem času temperatura spustila s +15 na +7°C!
Pristali smo v Žmanu. Lučica je bila polna, zato smo se vezali na bok Al Topa. Nekaj članov odprave je že sedelo v gostilni Kod Roka, a mi smo sklenili, da gremo na sprehod po Žmanu.
Mestece je bilo videti skoraj popolnoma zapuščeno. V samo nekaj hiš smo videli prižgane luči. Kljub prihajajoči pomladi je Žman očitno še vedno spal globoki zimski spanec.
Vrnili smo se do pristanišča in zavili v gostilno Roko. Pred nami je bila večerja, dogodek, na katerega smo se po tihem pripravljali kar nekaj dni v naprej. Oštirka Ksenija je za nas pripravila večerjo, kot smo je pričakovali: številne dobrote, ena boljša kot druga. Hrana je bila raznovrstna, vsaka jed odlična in pravzaprav bi bilo zelo težko povedati kaj iz seznama bi hoteli črtati. Dobrote na mizah so se kar vrstile. Kaj vse je bilo navajam kar v izvirniku.
- Prvi hod:
- kiflice sa sirom
- kiflice sa paštetom od tune
- pizza t ijesto
- ovčji sir
- pršut
- slane sardele
- marinirani inčuni
- hobotnica (sa krompirom) u salati
- rakovice (pauk) u salati
- pašteta od tunjevine
- hobotnica s čičerikom
- Drugi hod:
- špageti sa škampima
- crna rižota
- Treći hod:
- teleće šnicle u pašticadi
- prilog od kuhanog povrća
- Poslastice:
- londonske štanglice
- kolač od oraha i rogača
- kremni kolač
Polnih želodcev smo se odpravili na počitek. Jugo, ki je pihal, je zibal jadrnice, potiho žvižgal v priponah in brenkala po dvižnicah. Težko je povedati, ali je vse to bila uspavanka ali motnja spancu…
17.03.2013 do Zadra, 15 nm in do Ljubljane, 330 km
Zbudili smo se v sončno, a hladno jutro. Bližnji avtomobili so bili prekriti z ivjem. V gostilni so povedali, da je temperatura nekaj stopinj pod ničlo. V gostilni Roko smo se “jutranje” pogreli, s kavo in kolački, ki jih včeraj nismo resno ogrozili.
Vremenarji so za popoldne napovedovali orkansko jugo. Temu smo se hoteli izogniti. Močan jugo bi oviral plovbo, zaradi močnega vetra bi lahko bil zaprt tudi tunel Sveti Rok, kar bi lahko izdatno podaljšalo pot domov. Zato so vse jadrnice do devete ure že odrinile proti matičnem pristanišču.
Da bi se izognili jugu in nekoliko pridobili na višini, smo najprej pluli mimo Krknate in nato zavili naravnost proti Malom Ždrelcu. Kljub temu, da se zavedamo, da je Majin jambor nižji od mostu med Ugljanom in Pašmanom, občutek je vedno slab…
Zadar je bil pred nami. Sledil je postanek na črpalki in pristajanje ob močnem jugu, ki nam je delalo nekaj težav. Ker smo iz Žmana proti Zadru šli vsak svojo pot, je skupinski fotografski posnetek tokrat odpadel. Na hitro smo pospravili svojo prtljago in se podali na pot proti severu.
A hitro se je prebudila lahkota. Zato smo se ustavili v gostilni Fortuna v Murvici donjoj. Polnih želodcev bomo lažje “preživeli” pot do doma.
Tik predno smo zapustili restoran je v restoran vstopila nasmejana posadka Mire. Očitno so bili enakega mnenja…
Sledila je nekaj urna vožnja proti domu. Pred nami so bili beli vrhovi Velebita. Veter in sneg tokrat nista ovirala prometa. Ko smo se skozi tunel Sveti Rok dvignili na kontinent, nas je tam dočakala prava zima: nebo je bilo temno in oblačno, travniki so bili zasneženi, ob robu cestišča pa kupi snega.
Ob letu osorej
Znova se je pokazalo, da nam vsem udeležencem spomladanski plov zares predstavlja spodbudo, pravzaprav nov začetek, pa ne samo jadralne sezone. Kljub snegu, mrazu in vetru sonce, ki nas je ogrelo, nam da vedeti, da je – kljub vsem “zimskim” pridevnikom – zime konec. Misel na pomlad in poletje nam je vsem skupaj vlila veliko mero dobre volje in optimizma.
Zato smo si kar rekli: ob letu osorej!
Zapisal po svojih spominih
Zlatko Matič,
marca 2013