Regata JKO Mini 12 v soboto 3. septembra je odlično uspela. Veter je bil za Kočevsko jezero presenetljivo stabilen, tako da smo lahko postavili ”skoraj čisto pravo palico” in izpeljali 6 kvalifikacijskih in 5 (pol)finalnih plovov. Franjo je (zdaj že tradicionalno) odlično organiziral in skupaj s pomočniki vodil regato, tako da je rekordnih 18 (?) udeležencev res uživalo v dogodku, ki smo ga s podelitvijo in zakusko ponovno zaključili na Milanovem posestvu.
Franjo Antončič je bil po izenačenih bojih na koncu tudi najboljši v finalu, drugo mesto je zasedel Matjaž Strehar, tretje pa naš najmlajši član Taras Podobnik. V malem finalu je zmagal Peter Pipp. Skupne rezultate si lahko ogledate v priloženi tabeli.
Dogajanje si lahko tudi ogledate v spletnem albumu fotografij.
Zdaj pa nekaj mojih misli zakaj je udeležba na teh regatah zelo koristna in za koga:
”Pravi” jadralci pogosto vihajo nos nad Miniji, češ barke so vsaka malo ”po svoje”, jadra so razvlečena, s težo komaj kaj narediš, vetra itak skoraj ni in še tisi piha iz vseh koncev,… In čisto prav imajo. Pa vendar so Miniji enosed, hkrati pa imajo vse, kar imajo veliki. Kar pomeni, da mora jadralec kar na enkrat sam poskrbeti za nastavitev barke pred plovom, trimati flok in glavno jadro, poznati pravila na štartu in kasneje, se odločiti za strategijo, jo taktično speljati… Neverjetno, koliko napak se da pri tem narediti, vsak plov posebej 
, in se iz njih ogromno naučiti;
Če sem sicer primo, trimer, krmar, navigator, balast,…, bom bolje razumel, kako kompleksno je tekmovalno jadranje in kako pomembno je, da vsak član ekipe v pravem trenutku naredi kar je treba, točno tisto, kar je treba in samo tisto, kar je treba. Vsak kamenček v mozaiku mora sesti točno na svoje mesto. Sicer celota ne funkcionira in ostale barke se peljejo mimo. Miniji ponujajo odlično priložnost, da to izkusim znova in znova 
.
Če sem sicer skiper ali taktik, pa Miniji sploh prinašajo zanimiva spoznanja. Konkretno z zadnje regate:
- Slab rezultat v prvem plovu. ”Kriva” je barka, motivacija pade, sledi še en slab rezultat in izpad iz nadaljnjega tekmovanja. Kako bi/bo tak skiper odreagiral v podobni situaciji na večji barki, ko bo treba ”dvigniti” ekipo? Spomnim se besed Stipeta Vitaljića: ”Ko vam res ne gre, se spomnite, da je to verjetno vaš najpomembnejši plov v celi regati. Grizite, borite se, na koncu, v borbi za visoka mesta, pogosto vsaka točka šteje.”
- Udobno vodstvo, v veter precej daleč proti na levo proti laylinu, sledi samo še ena barka. Ostale so precej daleč zadaj. Nenadoma na refulčku pridrvijo po sredini polja, vodilni ne more več odreagirati. Pa se spet spomnim Vitaljića: ”Kadar vodite, ostanite med bojo in ostalimi.”
- Drenjamo se na štartu tam nekje bolj na sredi linije, protestiramo, malo bunkamo,.. Novinec na regati se drži rezervirano, tam bolj ob levem robu in se gladko sprehodi skozi kvalifikacije in odlično nadaljuje v finalu. Pa dobro, a ga kdo gleda?! Pa saj mu na čelu piše, pridite sem, tukaj so razmere boljše!
- In še mnogo takih…
Če sem organizator, sodnik:
- Tekmovalec ob koncu plova vloži protest. Ojoj, kaj pa zdaj? A ni to nekaj slabega, dajmo se temu nekako izognit, ignorirat.. Ne, protest ni nič slabega, je del jadranja. Tako, kot imajo Miniji vse, kar imajo veliki, naj imajo tudi naše JKO regate v organizacijskem smislu vse, kar imajo velike. Proteste je treba torej predvideti, primerno obravnavati, morda zavrniti, ali pa o njih razsoditi. Tudi iz tega se bomo vsi skupaj veliko naučili.
In nenazadnje, v Kočevje je fajn prit, ker je tam na splošno prijetno vzdušje, lokalci nas lepo sprejmejo, vse skupaj pa je ravno prav resno in hkrati sproščeno, provokativno, zafrkantsko, prijateljsko. Prav to zadnje pa je, sploh v današnjih časih, vredno največ!
Over and out. Boštjan
