28.04. – 01.05.2011
Kadarkoli smo jadrali ob obalah Brača, so najbolj pogoste točke, kjer smo s jadralci ustavljali bile znana turistična mesta: Bol, Milna, Bobovišća… A med jadranjem ob obalah Brača je zmeraj poglede vabilo navzgor, na strma skalnata pobočja, poraščena z mediteranskimi gozdički in okrašena z urejenimi vinogradi. Lepo bi bilo iti gor, v gojzerjih, a kaj, ko je škoda najema jadrnice zato, da bi čakala zasidrana med tem, ko se po kopnem sprehajamo v planinskih čevljih.
Kot bi brali naše misli, so se v Slovenskem kulturno-prosvetnem društvu Bazovica iz Reke (www.bazovica.hr) za cilj letošnjega izleta izbrali Brač. Že kmalu po obvestilu o izletu so vsi sedeži na avtobusu bili rezervirani. Tudi »karta več« je bila iskana, a ni šlo. Slovenski del ekipe je imel dokaj številno udeležbo, saj nas je bilo skoraj dvajset.
Nekaj minut pred polnočjo smo se zbrali na Reki, od koder se je točno ob polnoči avtobus podal na večurno pot proti Splitu. Vožnja z avtobusom in kinkanje udeležencev sta bila prekinjena z dvema postankoma .
28.04.2011, na Brač
Ob prihodu v Split je komaj odbila ura šest. Bilo je prezgodaj za sprehod po tržnici, ribarnici ali za kavo, zato smo do sedme ure in jutranje kave malo »pretegnili noge«.
Živahne ribje in zelenjavne tržnice v Split ne kaže zamuditi. Večina udeležencev nas je bila enakega mnenja, zato smo med sprehodom po tržnic srečali kar nekaj rahlo zaspanih obrazov, znanih iz avtobusa.
 Split zjutraj |  Supetar |
Vkrcali smo se na trajekt, ki nas je po slabi uri plovbe pripeljal do Supetra. Zopet smo zasedli svoje sedeže na avtobusu in se nato zapeljali na najvišji vrh otoka, Vidovo goro. Vidova gora je obenem tudi najvišji vrh vseh jadranskih otokov: 778 metrov. Iz vrha otoka je lepo viden Zlatni rat pri Bolu, ki je takoj postal motiv številnih fotografskih posnetkov.
 Zlatni rat |  V planinskem domu |
Vroči sončni žarki so priklicali meglico, ki je rahlo zastirala pogled na okolico. Lepo je bil viden Hvar in Korčula čezenj, v daljavi so bili z meglico zastrti Vis in Pelješac, a Svetac je v meglici bilo moč le slutiti.
 Skupinska… za spomin |  Ekipa JK Odisej |
Po krajšem počitku v planinskem domu nas je avtobus odpeljal nekoliko nižje, do »Poučne staze Vidova gora«. Makadamska pot ni bila težavna za hojo, zato smo lažje uživali v pogledu na nam nenavadno pokrajino in naravo. Poleg ptičev, ki jih je bilo slišati, se je vseskozi slišalo blejanje ovc, kajti pot je dejansko potekala ob pašnikih.
 Na poti |  Zastava JK Odisej… |
Krajši počitek smo si privoščili pri Trolokvah. Kot že samo ime pove, na tem mestu so tri urejene »lokve«, urejena napajališča za ovce. Največja izmed njih je še vedno lepo ograjena s kamnitim zidom, ki je čuva od poškodovanja in istočasno kontrolirano omejuje dostop. V neposredni bližini se je pasla čreda ovac, ki smo je s svojim prihodom zmotili »pri kosilu«, kar so nam združno in na glas očitajoče odblejale.
 Lokva… |  Ovce se prosto pasejo |
Na jedilniku ovc je (kljub pikajočim iglicam) tudi brin, zato so številni brinovi grmički dobesedno oblikovani v obliki stožca in je lepo vidno, do kod ovce sežejo s svojo glavo.
 Ovce popasejo tudi brin |  Gažul |
Po dveh urah hoje smo prišli do Gažula, pastirske naselbine iz kamnitih hišic, ki je center ovčereje na tem delu otoka. Vasica živi svoje življenje, kar se vidi po tem, da so nekatere hiše lepo obnovljene. Gažul je kraj, kjer je z jagnjetino z ražnja istočano moč pogostiti nekaj sto ljudi. Po zimi vasica sameva, spomladi zaživi, vrhunec živosti pa je konec julija, ko je tukaj veliki sejem. Da je to množično obiskan dogodek, priča množica ražnjev, ki sedaj mirujejo. Očitno je, da jagenjčki takrat gredo množično v promet…
 Gažul |  Gažul… ražnji samevajo |
 Osvežitev v morju | Z avtobusom smo se spustili do Supetra, do hotela Amor, kjer smo se namestili v turističnem naselju Velaris. Še vedno pregreti od hoje mnogi nismo osvežitev poiskali pod tuši, ampak smo se raje sprehodili do bližnje plaže in zaplavali v osvežilnem, a nikakor ne hladnem morju.Zvečer smo si privoščili sprehod in osvežilno pijačo v Supetru. |
29.04.2011, mimo pustinj do Bola
Po zajtrku nas je avtobus odpeljal na nasprotno stran otoka, do Bola, kjer smo se ločili na dve skupini: užitkarsko, ki bo uživala na Zlatnem ratu in sprehajalno, ki si bo šla ogledat tri pustinje.
Po cesti v gradni smo se sprehodili do vasice Murvica. Tu smo počakali na lokalnega vodnika Zorana. Čeprav ni profesionalni vodnik in se z vodenjem turističnih skupin ukvarja le kratek čas, je njegovo razlaganje zgodovine, pokrajine in vsega videnega, bilo nadvse zanimivo. Vedno je pritegnil pozornost vseh navzočih, ki smo z zanimanjem poslušali to-in-ono. Skupna ugotovitev je bila, da je pravzaprav škoda, da bomo mnogo tega pozabili, a vtisi bodo le ostali.
 Proti Murvici |  Navkreber |
V petnajstem in šestnajstem stoletju so pred pritiski turških sil iz Poljic (zaledje vhodno od Splita do Cetine) puščavniki menihi zbežali na Brač, Čiovo in Šolto. Puščavniki so se na Braču naselili v kar nekaj skupinah in ustanovili samostane, ki so jih zaradi prebivalcev-puščavnikov domačini imenovali »pustinje«. Na Braču je najbolj slavna pustinja Blace, ki pa je trenutno (zaradi obnavljanja) zaprta. Da puščavniki niso bili ravno reveži priča dejstvo, da s svojimi pridnimi rokami uredili in kultivirali okolico. Zato je pustinja Blace bila izjemno bogata in vse do 150 let nazaj dejansko oskrbovala Milno z zelenjavo. Šele naravne ujme so v pustinji Blaca prekinile življnje. O pustinji Blaca smo že slišali in brali mnogo, a bo njen obisk ostal planiran za enega izmed naslednjih obiskov.
Iz vasice Murvica smo se povzpeli 270m navkreber. Pot navzgor ni bila težavna, ker je vodnik pot planiral z vmesnimi počitki, med katerimi je razlagal zgodovino otoka in samostanov, ki so pred nami.
Prva je pred nami bila pustinja Silvijo. Od daleč je bolj podobna kakšni zapuščeni in podrti vasici. Šele pogled iz neposredne bližine potrdi, da gre za samostan, kajti kar nekaj zidov spominja na zidovje cerkva.
 Pustinja Silvijo |  Pustinja Silvijo |
Po pobočju smo se sprehodili do pustinje Zmajeva spilja. Le-ta je nastala v jami, ki sega v hrib dvajset metrov. Razdeljena je na štiri prostore. Stene so bogato okrašene z reliefi. Številni izmed njih verjetno obujajo pojme iz staroslovanske mitologije in dajo slutiti, da so tukaj še iz predkristijanskih časov. Reliefi, mimo katerih bi obiskovalci šli ne da bi jim posvetili posebno pozornost, so lahko polni simbolike in so najbrž svojčas tam živečim služili kot bogato okrašena knjiga. Zmajeva spilja je danes zapuščena in pred vandalskim poškodovanjem notranjosti zavarovana s kovinskimi vrati.
 Zmaj… v Zmajevi spilji |  O reliefih… |
Menihi so ta kraj zapustili in ustanovili samostan nad Dračevo luko, kamor so se tudi preselili. Obstaja domneva, da so ustanovili tudi pustinjo Blace.
Ko je vodnik Zdravko svoje razlaganje simbolike reliefov v Zmajevi spilji končal, je od nas požel buren aplavz. On je na tem mestu ostal in počakal naslednjo skupino obiskovalcev. Mi smo svojo pot nadaljevali naprej po pobočju, proti pustinji Sptipančić.
 Pustinja Stipanćič |  Pustinja Stipanćič |
Pustinja Stipančić nas je s svojo urejenostjo in urejenostjo okolice prav presenetila. Povsod okoli nje so na novo posajene trte, ki rastejo praktično iz zmletega kamena in nekaj malega zemlje. Pustinja je nekoč bila domovanje nun, ki so jih domačini imenovali picokare. Zadnji nuni sta ta kraj zapustili v šestdesetih letih dvajsetega stoletja.
Visoko nad Stipančićem je na novo zasajen vinograd. Le-ta je rezultat poizkusa sajenja grozdja na nov način: močan stroj, podoben bagerju, premelje tla pred sabo in tako zmeša zdrobljeni kamen in tisto malo zemlje kar je med kamni. V tako zmleto in poravnano površino nato posadijo trte. Pričakujejo, da bo vino iz tako zasajenih vinogradov imelo vrhunsko kakovost. Bolj strmo višje nad morjem je pobočje z vinogradom – boljše bo vino. Žal, tega vina nismo poskusili, kajti trte so zasajene pred kratkim, kakšno leto nazaj, zato bo na vino treba še počakati…
 Vinograd… |  …in trta |
Na enega od takšnih vinogradov si je stroj utrl svojo pot kar sam. Z morja je to vidno kot cesta, ki gre ravno navkreber. Toda, ko smo se po tej »cesti« spuščali navzdol, je bilo jasno, da po tej »cesti« lahko pelje samo vozilo z gosenicami. Pot navzdol po gramozni strmini naravnost navzdol je bila vse prej kot prijetna.
Ko smo se spustili do ceste, nas je čakalo še nekaj hoje do Zlatnega rata. Po šesturnem potepanju je kopanje v svežem morju bila prava poživitev.
Po osvežitvi smo se zapeljali do Bola in si privoščili ogled mesteca, ki je ta hip živelo umirjeno življenje. V višku turistične sezone je tu gneča, ki si je med današnjim sprehodom nismo mogli niti predstaviti.
 Bol |  Bol |
Sledila je vožnja do hotela in večerja, ki jo je popestrila klapa Boduli. Njihovo petje vsem znanih pesmi je vse prisotne spravilo v dobro voljo.
30.04.2011, z ladjo naokoli, pa v Milno
Zjutraj smo se z avtobusom odpravili do Supetera, kjer smo se vkrcali na ladjo, ki nas je popeljala na izlet okoli zahodnega dela Brača. Peljali smo se mimo Sutivana, Bobovišć in Milne, skozi Splitska vrata, nato zavili v zaliv Osibova. V dnu zaliva na zahodni strani je tunel, ki ga je nekoč uporabljala JLA. Danes je baza nekaj ribiških ladij.
Nato smo odpluli naprej, proti Lučicam. Vsi smo bili presenečeni, kako je obala močno pozidana s hišami, ki očitno služijo samo turizmu.
 Lučice |  Kosilo… bo |
Ladja je zasidrala pred zalivom Duboka uvala. Posadka je začela s pripravami na kosilo. Nekateri smo sicer premišljevali o kopanju, a je pogled na termometer, ki je kazal temperaturo morja 16 stopinj, vsem vzel voljo.
 | Namesto kopanja v morju smo se kmalu posvetili kosilu. Polni trebuhi in po kozarček vina so pomagali boljšem vzdušju. Reški del ekipe je bil oborožen s pesmaricami in so navdušeno začeli s petjem. Kmalu je cela ladja donela od ubranih glasov. |
Ladja je dvignila sidro in mi smo se vrnili skozi Splitska vrata. Ladja je zavila v Milno in kmalu smo se razkropili po mestu. Čas smo izrabili za ogled, sprehod in kozarček osvežitve. Med sprehodom skozi Milno sprehajalec zlahka ugotovi, da je to nekoč bilo bogato mesto.
 | Poglede večine sprehajalcev je plenilo lepo oblikovano in ohranjeno stopnišče, ki pelje proti cerkvi. |
Po nas je prišel avtobus in nas popeljal proti Supetru. Da bi vsaj nekoliko »planinsko« obarvali tudi današnji dan, se je avtobus ustavil, mi pa smo se sprehodili na Miran humac, na katerega vrhu je cerkvica Sv. Martina. Od tod je čudoviti razgled na zahodni del Brača in naprej, proti Šolti in Visu. Lep je bil pogled na zaliv in mestece Bobovišća.
 Sv. Mihovil |  Bobovišća |
Na svoji poti je avtobus peljal skozi vasico Ložišća. Med hišami, na ostrem ovinku sredi mesta, je voznik Boris definitivno pokazal, da zna sukati volan. Avtobus je na enem ovinku v bližini cerkve bilo treba popeljati med vogaloma hiš. Na vsaki strani avtobusa je bilo le nekaj centimetrov prostora, a Boris je kljub temu avtobus skozi tako ožino pripeljal brez praske.
Večer je minil v mislih, da se naš izlet počasi izteka in bo treba pripraviti potovalke za vrnitev domov.
01.05.2011, do Škripa pa domov
Pred nami je na današnji dan še dolga pot, a smo kljub temu naredili še majhen ovinek in zaužili še nekaj Brača. Avtobus nas je popeljal do vasice Škrip, ki je na planoti znotraj otoka. V vasici je v stari graščini postavljen muzej, ki pove to-in-ono o zgodovini Brača.
 Škrip: muzej |  Škrip |
Po ogledu muzeja in sprehodu po vasici nas je avtobus popeljal do trajektnega pristanišča v Supetru. Trajektna povezava je vedno povezana s kančkom loterije. Bili smo psihično pripravljeni, da bo na trajektno povezavo treba čakati v vrsti najmanj eno uro. Imeli smo srečo in na kopno smo prispeli že s prvo možno povezavo. Zato nam je do predvidenega časa kosila ostalo nekaj prostega časa, ki smo ga izrabili tako, da smo z avtoceste zavil v Skradin.
Prvi maj je, praznik, in v mestu je vse vršalo v prazničnem in turističnem duhu. V velikem šotoru je bilo pravo pravo praznično rajanje v dalmatinskem tonu. Na voljo so bile pokušine lokalnih dobrot, klape so v živo prepevale pesmi.
 Skradin: vrsta za obisk slapov Krke |  Skradin: marina |
Slapovi Krke so priljubljena tarča popotnikov. Kljub temu, da je do glavne turistične sezone še daleč, je na ladjico, ki popelje proti slapovom, bilo treba v vrsti čakati najmanj eno uro.
 Podudbina: gostilna Robert | Še bi ostali, a je bilo treba naprej. V gostilni Robert v Podudbini smo si privoščili obilno kosilo. Polnih želodcev, v kinkanju in dremežu smo počasi prilezli do Senja in od tod naprej ob obali do izhodiščne točke na Reki, kam smo prišli v večernih urah. Pred slovensko ekipo je do doma bilo še dobrih sto kilometrov vožnje. |
Kaj naprej…
Med potjo domov smo premišljevali o sklepnih besedah, ki jih je ob zaključku izleta povedal Darko Mohar, v slovenskem Kulturno-prosvetnem društvu Bazovica iz Reke glavni organizator takšnih izletov: videli smo lepe kraje, preživeli nekaj dni v čudovitem vzdušju, prepevali, da je donelo… Zato bo celotni izlet po vsem ostal v čudovitem spominu.
Kljub temu, da še domov prišli nismo, se je že med vožnjo pojavilo vprašanje: bilo je lepo, toda – kaj naprej?
In Darko je nato neučakane potešil z napovedjo naslednjega cilja obiska otoka v gojzerjih: Mljet.
Nekateri smo že tam…
Zapisal
Zlatko Matič
maj 2012