Usposabljanje na J24, Izolski zaliv, marec 2011

Izolski zaliv, sobota, 12. marec 2011

Na šestih jadrnicah J-24 se je usposabljalo 20 članov JK Odisej in 4 simpatizerji jadranja.

Za uvod v jadralsko sezono smo se tudi mladi člani kluba udeležili usposabljanja na jadrnicah J24. Zgodaj zjutraj smo se z Dejanom, Markom in Klemnom iz Ljubljane odpravili proti izolski marini. Pričakalo nas je sončno in toplo vreme, a brez vetra. Veseli bi bili že lahnega vetriča, ki so ga prejšnji dan napovedali vremenarji.

 

Po zboru v baru Hangar, smo se razdelili v posadke po 4 ali 5 članov, nam se je namesto Klemna pridružila Maja. Večina izmed nas ni imela prav veliko jadralskih izkušenj, na jadrnice tipa J24 pa smo nekateri stopili prvič

 

Kljub temu smo se pogumno lotili priprave jadrnice, t.j. namestitve jader in vrvi. Inštruktorji so nam pripravo tudi demonstrirali. Ugotovili smo, da smo napačno namestili škotine špinakerja, sicer pa nam priprava ni predstavljala posebnih težav. Žal so nas med zimskim premorom zapustila nekatera osnovna znanja, kot so jadralski vozli, a smo se jih hitro spomnili.

 

S čolnom so nas iz marine odvlekli na morje, kjer smo dvignili jadra in začeli spoznavati delovanje naše jadrnice.

Čez slabo uro, ko se nam je pridružil inštruktor Leo, se je začelo sistematično učenje. Leo nam je najprej razložil osnove, npr. poimenovanje posameznih delov jadrnice in opreme, položaje na jadrnici in osnovne manevre. Nato smo začeli s treningom. Najprej smo vadili obrate. Inštruktor je vsakemu članu posadke razložil njegovo vlogo in po ponovitvi manevra pokomentiral izvedbo ter dajal nasvete.

 

Na štirih osnovnih položajih na jadrnici J24 smo se želeli menjavati, a je bilo časa premalo, da bi se vsak naučil vsega. Največja težava je bila neusklajenost posadke pri prenosu teže. Izpolnili smo sicer svoje naloge, a pri tem nismo dovolj opazovali drugih, zato je obrat trajal predolgo, jadrnica pa je izgubila hitrost. Tega z večjih jadrnic nismo bili navajeni, a nam je inštruktor razložil, da je razporeditev in prenos teže 70% uspeha. Po desetinah izvedenih obratov smo se končno ujeli in nadaljevali z bolj zahtevnimi manevri.

 

Naša jadrnica je med treningom zaplula bolj južno, stran od drugih, tam pa nas je ujelo brezvetrje. Na našo srečo je bil takrat na naši jadrnici tudi inštruktor Leo, ki je bil tako prisiljen ostati z nami do konca dneva. To je bilo za našo neizkušeno posadko vsekakor dobrodošlo. Sledil je trening jadranja s špinakerjem, ki pa je zaradi bonace potekal bolj »na suho«. Vse korake smo sicer dobro zvadili, vendar pa je manjkal praktičen del. To se je pokazalo naslednji teden na regati, ko smo razmišljali, ali naj špinaker sploh uporabimo. Ugotovili smo, da brez njega ne bo šlo. Pri prvem plovu smo za dvig potrebovali več minut, jadro smo narobe privezali, marsikaj pozabili ali pa naredili narobe – skratka cel kup težav. Vendar pa se nismo predali in do zadnjega plova smo celoten postopek že dobro obvladali.

Šele na regati smo lahko bolje ocenili svoje pridobljeno znanje. Glavno težavo je predstavljal štart, ki ga na usposabljanju nismo vadili. Zato nismo imeli niti teoretičnega niti praktičnega znanja s tega področja. Ponavadi smo štartno črto prečkali kot zadnji z večminutno zamudo. Pri kratkih plovih je dober štart lahko odločilen, zato bi se na prihodnjih usposabljanjih vsekakor želeli naučiti več o tem. Veliko razliko v hitrosti jadrnice prinesejo tudi finese, ki pa se jih na kratkem enodnevnem usposabljanju ni mogoče naučiti. To znanje bo prišlo s časom.

Na usposabljanju smo se naučili res veliko – toliko jadralskega znanja nismo v enem dnevu dobili še nikoli. Trening z inštruktorjem je bistveno bolj učinkovit, kot če posadka trenira sama. Sami sebe med manevri zelo težko opazujemo, pa tudi pravilne izvedbe ne poznamo in nismo dovolj kritični. V prihodnosti se bomo zagotovo še udeležili takšnih usposabljanj, da obnovimo svoje znanje in se naučimo še kaj novega.

Zapisal: Jurij Theuerschuh