Izlet članov Odiseja v Beneško laguno

26.– 29. maj 2011

Štiridnevnega izleta so se udeležile posadke treh jadrnic. Jolly je odplula iz Izole, Mòja iz Pule, Kalinka pa iz dokaj oddaljenih Ičičev pri Opatiji.

Prvi cilj in mesto srečanja je bil Burano. Slikovito mestece nas je od vseh obiskanih krajev najbolj navdušilo.

Žal posadki Kalinke ni uspelo priti v center Burana, saj je bil kanal iz zahoda, po katerem so se napotili, pred Buranom zaprt.


Pogled na Burano iz vzhodne smeri.

Značilen je nagnjen zvonik. Kamniti obrazi ob linah zvonika že stoletja z grozo pričakujejo, kdaj bodo padli na strehe bližnjih hišic. Mestece nas je razveselilo s skromnostjo slikovitih majhnih hišic. Za ogled mesta smo se privezali na »lanskem« mestu pred gostilno Madalena. Prenočili pa smo privezani na delovni splav v bližnjem stranskem kanalu. Bilo je zelo mirno, celo komarjev je bilo le za vzorec.


Skromno in raznobarvno.


Torcello in bližnje hiše.

Zjutraj smo odrinili proti Benetkam. Na poti tja smo v sosednjem kanalu obiskali Torcello, prvotno naselbino v celotni Beneški laguni. Pravzaprav kraj sestavljajo le velika cerkev in nekaj hiš, poleg pa je menda imenitna restavracija. Kraj je primeren za nočitev z jadrnico.

Iz Tocella smo odpluli v Benetke, kjer smo se privezali v marini na otoku Sant Elena. Tu je že bila posadka Kalinke in naredili smo gasilsko sliko štirinajstih udeležencev. Od vseh sva se plovbe po laguni doslej udeležila le dva, za ostalih 12 pa je bila to dobrodošla novost.


Vsi skupaj.

Po tem formalnem dogodku smo imeli prosto popoldne za ogled Benetk.

Naslednje jutro smo odvezali zelo zgodaj (6:00) in po notranjih kanalih odpluli proti Chioggii. Vreme je zelo grozilo z nevihto, a mi smo se vseeno odločili izpluti. Kaj hujšega, kot da se zarijemo v blato nekje med kanali, se nam ni moglo zgoditi.

Na poti tja smo pluli tik ob otokih Lido in Pellestrina, kjer je bilo videti razne zanimive prizore. Na primer zadevo na kolišču, katere namen je težko razvozlati – fotografija sledi. Tudi usode dveh »naših« starih trajektov Nehaj in Božava, ki sta privezana za Pellestrino mi ni uspelo napovedati – ju bodo obnovili ali je to njuno zadnje pristanišče. V bližini je namreč ladjedelnica. Trenutno je bila videti zapuščena.


Beg pred nevihto nad Benetkami.


Kolišče s skrivnostnim namenom…


Nehaj čaka…


Tudi Božava…


Chioggia. Po širini in dolžini poln kanal ribiških ladij.


Jolly in Mòja na občinskem vezu, Kalinka v ozadju srečno v marini.

Imeli smo srečo, saj smo uspeli uiti nevihti, ki je udarila po Benetkah, »ujeti« ribarnico in dober občinski privez v sicer zasedeni Choiggii, kjer so imeli jadralno regato. Poleg tega je bila vsa njihova obsežna ribiška flota privezana v mestu.

Chioggia nam je postregla z dobrimi ribami iz znane ribarnice in ostalimi dobrotami za pozno kosilo. Začutili smo svojevrsten utrip mesta – dopoldan živahno mravljišče z množico kolesarjev, popoldan pravo nasprotje zaradi sieste. Po sobotnem kosilu, ki se je razvleklo v večerjo, smo se pripravili na zgodnji nedeljski odhod in plov preko Jadrana. Kalinka je odrinila že kar tega dne, saj je imela pred seboj precej daljšo pot.

Zjutraj nam je podobno kot lani pokazala zobe burja. Le da je bila nekoliko slabotnejša. Mi pa smo z izkušnjami od lani in močno voljo uspeli razmeroma hitro pripluti v domače pristane. Nekateri s kosilom iz Chioggie, drugi so ribice vrnili naravi.

Dogodek je potekal po programu glede na »spored«, doživetja so bila dobrodošla in kar je najpomembnejše je vse minilo brez poškodb.

Zahvaljujem se vsem udeleženim za zaupanje!

Miro Krajnc

17. spomladanski plov/regata JK Odisej 2011

15.-17. maj 2011, Žirje-Prvič

Letošnji, 17. pomladni plov Odisej je potekal med otoki pred Šibenikom med 15. in 17. majem 2011. V skupnem plovu nas je sodelovalo sedem posadk. Tri posadke so pa jadrale južneje med Bračem in Hvarom.

Prvi dan se je izkazalo, da smo dokaj nesrečno izbrali potek plova med otokoma Žirje in Obonjan, saj je veter zapihal še močneje, kot je bilo napovedano. Posledica tega so bili nekaj večji valovi, ki so na dveh barkah povzročili slabost pri nekaj udeležencih. Barki sta po prehodu vmesnega cilja odstopili in odpluli v Kaprije, kamor so po koncu plova prispeli tudi ostali, razen barke Uroša Lokoška, ki je imela težave s strgano pripono in odplula na popravilo v Vodice. Tako so prvi plov zaključile samo tri barke.

Zvečer smo se namesto na pomolu družili v lokalu v Kaprijah, kjer smo bili gostje tudi naslednji burjin dan. Tako smo imeli oblico časa za analiziranje preteklih jadralskih dogodkov ter za prijetno druženje in izmenjavanje izkušenj med vsemi posadkami.

Naslednji dan smo zaradi še močnejšega vetra (40-50 kn, na odprtem do 70 kn) ostali v Kaprijah, kjer smo izvedli prvenstvo v balinanju in taroku.

Tretji dan smo odjadrali tri plove na južnem robu šibeniškega otočja. Prvi se je odvijal zahodno, drugi pa vzhodno od rta Kamešnjak. Zadnji plov smo pluli od Kamenice okoli Galijole in nazaj v zaliv Kamenice.

Zaključek plova, podelitev zahval in nagrad in večerja so potekali v Šepurinah na otoku Prvić. Tudi s posadko Srčna dama Uroša Lokoška.

Bojan VNUK, vodja majskega dogodka JK Odisej

REZULTATI

PLOVDOLŽINASTARTDATUM
1.Mišnjak – Mažirina – Obojana – Mažirina12,2 Nm10:4015.5.11
2.Kamešnjak – Braka Praščica – Kamešnjak6,5 Nm10:3617.5.11
3.Kamešnjak – Sestrica Vela – Kamenica7,8 Nm12:0017.5.11
4.Kamenica – Galijola – Kamenica2,5 Nm15:0917.5.11
SKUPAJ29,0 Nm
PlasmaIME JADRNICEKRMARTIPKomp
s/Nm
Točk
1-4
1. PLOV2. PLOV3. PLOV4. PLOV
Op.TočkOp.TočkOp.TočkOp.Točk
1.NIKA 1JANKO LAHBavaria 4633,03dnf8111
2.ALTOPOANDREJ KOSECBavaria 38M0,061325
3.LA BELLETONE ZDOUCJanneau 3741,082542
4.BLACK MAGICSREČKO ŠKRLECELAN 3371,083233
5.VLASTISILVO PIVKELAN 344106,016dnf84dnf84
6.MAJABOJAN VNUKELAN 3639,022dnf86dnf8dns8
7.SRČNA DAMAUROŠ LOKOŠEKELAN 3398,024dnf8dns8dns8dns8

Kratek opis občutkov članice zmagovalne posadke:

Moje prvo jadranje. Z Odisejem. In kar takoj na 17. majsko regato. Pričakovala nisem nič a dobila pet dni nadvse prijetnih jadralskih doživetij in mnogo novih poznanstev. Pomorski pojmi, o katerih sem brala v izpitni literaturi za voditelja motornih čolnov, so se nenadoma ozavestili in prenesli v prakso. Končno mi je postalo jasno, zakaj takšno »matranje« na izpitu iz osnov navtike, vetrov, vozlov….. Doživeti regato je bilo za mene sploh nekaj posebnega – priprava na start, sam start, pa taktika krmarja, pa uigranost vseh članov jadralske ekipe so sploh preizkušnja za vsakega posameznika ter ekipe kot celote. Tudi mene, kot dela ekipe naše Jadrnice Nika 1. Hvala vsem udeležencem regate in ekipi jadrnice Nika 1 za prijetno druženje in lepa doživetja.

Silvestra Pugelj

Tekoči prikaz posnetkov

Album

17.majska regata JKO; Žirje-Prvič; 15.-17.5.2011

Na Lastovo v gojzerjih 2011

29. april – 2. maj 2011

Za šalo je enkrat nekdo povedal, da jadralci poznamo notranjost otokov le 25 m od obale, bolj natančno, do prve gostilne ali trgovine. S kančkom slabe vesti moram priznati, da podobno velja tudi zame. A kaj, ko jadrnico najamemo za kratek čas in takrat želimo zaužiti čim več morja in ne kopnega…

Zato, ko se pokaže priložnost, da kakšnega izmed otokov obiščem na bolj »kopenski« način, to z veseljem izkoristim. Tako je bilo tudi letos.

Slovensko Kulturno-prosvetno društvo Bazovica iz Reke (www.bazovica.hr) vsako leto organizira izlet na enega izmed hrvaških otokov. Letos je na vrsto prišel izlet na Lastovo. K izletu si povabili tudi nas.

Lastovo smo Odisejevci obiskali že večkrat. Poznamo Velji lago, Ubli, Zaklopatico, Portoroz… Kaj pa notranjost? Za njo je med jadranji bilo vedno premalo časa. Zato smo se z veseljem odzvali povabilu in se priključili k skupini iz KPD Bazovica.

Lastovo je zanimivo zaradi šestinštiridesetic. Arhipelag ima 46 otokov in čeri, sam otok ima 46 vrhov, 46 kraških polj, 46 cerkev in kapel, površina otoka je 46,9 km2, dolžina obale je 46,4km in na njej je 46 plaž. Lastovo je od hrvaške obale najbolj oddaljen nastanjen otok, pokrit z gostimi gozdovi. Žal, vzhodna obala si še vedno ni v celoti opomogla od požara leta 1998, ko je zgorela skoraj polovica  vseh gozdov.

Izhodiščna točka izleta je bila na Reki. V četrtek, 28.04. zvečer, smo se zbrali na nekoliko odročnem parkirišču v Srdočih. A je bilo zelo smotrno izbrano, kajti slovenski del odprave je lahko vse svoje avtomobile pustil na varnem, z ograjo ščitenem parkirišču.

Približno ob polnoči se je avtobus podal na pot proti jugu.

29.04.2011, na Lastovo!

Med Reko in Splitom je kar nekaj kilometrov. Zanesljiva roka šoferja Branka je avtobus pripeljala do trajektnega pristanišča v Splitu. Nekaj prostih ur, ki smo jih imeli do odhoda trajekta, smo izrabili za jutranji sprehod.

Izrabili smo priložnost in se sprehodili po ribji in zeleni tržnici, ki s svojim mediteranskim šarmom sodita v neizogibne splitske znamenitosti.

Seveda, sprehod po Dioklecijanovi palači in jutranja kava na rivi sta obvezni del takšnega sprehoda.

Ko je trajekt izplul, je celotna odprava kar zaživela. Toplo sonce, modro morje in velika paluba so k temu lepo pomagali. p>

Kmalu smo se »razkropili« na posamezne dejavnosti: praznovanje rojstnega dneva, občudovanje narave, kinkanje na soncu, ogled angleške kraljevske poroke…

Po postanku v Vela Luki na Korčuli trajekt je nadaljeval pot proti Ubliju, kam je prispel v popoldanskih urah. Po namestitvi v hotelu Solitudo v Pasaduru smo se takoj podali na odkrivanje otoka. Z avtobusom smo se napotili proti mestu Lastovo. Spotoma smo se ustavili in podali na Sazanj, na enega izmed vrhov na severni strani otoka. Iz njega je čudovit razgled proti Zaklopatici in Malem lagu.

V Lastovo smo prispeli v večernih urah. Lastovo je umeščeno na pobočju hriba in po svoji obliki spominja na amfiteater. Dokaj veliko mesto je danes redko poseljeno, zato so ulice videti nekoliko puste. p>

Mesto samo smo si »ogledali za pokušino«, kajti za fotografske navdušence je začelo zmanjkovati svetlobe in je med sprehodom bilo večkrat slišati »tole pa moram pogledati jutri«…

Po okusni večerji in prijetnem druženju, so večini veke postale pretežke. Zato smo le redki izrabili možnost ogleda zvezdnega neba skozi teleskop. Na Lastovu je najtemnejše nebo na Hrvaškem, zato je pogled na zvezdno nebo, tudi brez teleskopa, nekaj posebnega.

30.04.2011, na Saplun

Dopoldne smo se podali na otok Saplun, z gozdom pokrit otoček v otočju Lastovnjaci. Zanimivo je, da na najnovejšem turističnem zemljevidu  nosi ime Mladine, toda starejši lastovčani se nad tem imenom zmrdujejo.

Za tiste, ki so vajeni slovenskih hribov, je sprehod po kamnitih škrilah na Saplunu bilo novo doživetje. Kamnite plasti so videti, kot bi nekdo na bok položil ogromne stopnice. Na vzhodni strani otoka gnezdijo galebi, ki so nas na »motenje posesti« opozarjali z glasnim vreščanjem. Na tleh je, v grmičkih, bilo moč videti številna gnezda, v katerih so ležala pegasto pisana jajca: ponekod eno, ponekod dve, pogosto tudi po tri.

Med sprehodom nas je presenetila količina smeti, ki je bila na obali. Večinoma gre za plastične izdelke. Domačini so nam povedali, da je otoček s turističnega stališča pomemben za njih in da zato obalo občasno očistijo. A kaj, ko jugo neusmiljeno prinese novo pošiljko…

Sledilo je kosilo iz rib na žaru. Ribe so bile različne, pač tisto, kar so ribiči ujeli. A je bilo okusno, mešano in za vsakega nekaj. Domače sladko in močno vino je samo dodatno odprlo tek.

Nebo se je temnilo. Vremenska napoved je za popoldne bila zelo slaba. Zato smo se po kosilu takoj vrnili na Lastovo. Da bi plovba bila krajša, smo se izkrcali v Lučici. Majhno mestece v zalivu, z večinoma lepo obnovljenimi hišami, je v tem letnem času pusto.

Od Lučice do mesta Lastovo je le kratek sprehod navkreber. Sedaj je bil pravi trenutek za sprehod po mestu. Značilnost mesta so »fumari«, cilindrično oblikovani dimniki z razkošnimi kronami. Za razkošno obliko krone je skrito znanje, kako naj veter izvleče dim iz kuhinje, obenem pa je dimnik dajal pečat hiši.

Skupinica pohodnikov, ki je »preskočila« izlet na Saplun, je v tem času tudi prišla v Lastovo. Povedali so, da je pot iz Pasadura oz. Ublija do Lastova odlično markirana in lepo vzdrževana. Pohod je trajal dobre štiri ure.

Prve kapljice dežja so dale slutiti, da bo kmalu nevihta. Ko smo se z avtobusom vrnili pred hotel, se je uresničila vremenska napoved: nevihtno jugo je z vetrom in dežjem udarilo z vso močjo.

01.05.2011, na Strugo in Hom

Nevihta je besnela celo noč. Bila je tako močna, da trajekt in katamaran to jutro nista izplula iz Ublija. Mi smo malo potrpeli in počakali na »vremenski razplet«. Nevihta je odnehala, zapihala je burjica in nebo je pomodrelo.

Avtobus nas je popeljal novim sprehodom nasproti. Prvi cilj vožnje z avtobusom je bil Portoroz. Tu se je celotna skupina ločila na dva dela: en del se je podal na ogled svetilnika Struga, drugi pa na najvišji lastovski vrh, Hom.

Svetilnik Struga je eden izmed »glavnih« jadranskih svetilnikov. Zgrajen je l. 1839 in je drugi najstarejši na Jadranu (takoj za Savudrijskim). Ima pa najstarejši še delujoči mehanizem obračanja svetlobnega žarka.

Iz ploščadi okoli svetilnika je lep razgled na odprto morje ter Portoroz oz. Skrivenu luku.

Druga skupina se je podala na 417m visok Hom. Pot do Homa ni težavna in jo je moč prehoditi tudi v navadnih športnih čevljih. Iz Homa seže pogled daleč naokoli.p>

V popoldanskih urah smo se vsi skupaj zbrali v Lastovu, na kar nas je avtobus pripeljal pred hotel. Časa do večerje je bilo še dovolj, kar smo izrabili za različne »dejavnosti«: kratke sprehode po okolici (luka Sv. Jurja je le nekaj minut stran), druženje, klepetanje, počivanje na soncu… Bilo je lepo sončno vreme in pogled na turkizno morsko gladino je nekaterim delal skomine. Očitno temperatura morja ni bila tako nizka, da bi preprečila čofotanje najbolj korajžnih…

02.05.2011, domov

Trajekt odpluje iz Ublija nekaj po četrti uri. Zato je zadnja noč na izletu bila dokaj kratka. Ker je bil delovni dan, je trajekt bil dokaj slabo zaseden, zato so številni izrabili proste klopi in skušali nadoknaditi manjkajoči spanec.

Jutranja meglica je preprečevala pogled na poseben astronomski dogodek. Praktično vsi planeti (razen Saturna) so bili na jutranjem nebu. Zaradi meglic je na nebu bila vidna le Danica.

Trajekt je vplul v čudovito lepo, sončno in toplo jutro. Kljub pomanjkanju spanca smo še zmeraj našli malo moči, da bi se prepustili tem užitkom.

Kratek postanek v Splitu smo izrabili za nekaj nakupov na zeleni tržnici.Skomine so nam delale jagode, šparglji… Na hitro smo opravili nakupe, morda popili kavo in se podali na pot proti severu.

Nad Splitom je na dominantnem vrhu umeščen Klis, mestece s trdnjavo. Vna poti od kopnega proti morju je Klis klis bil strateško pomembna trdnjava. Ravno zato je večkrat menjal lastnike in za sabo ima zeo burno zgodovino. Vzeli smo si nekaj časa in se sprehodili po trdnjavi.

Ker je med Klisom in Reko kar nekaj ur vožnje, smo si spotoma privoščili kosilo. Morskem meniju, ki so ga do danes tvorile predvsem ribje jedi, se je za kosilo priključila še ena tradicionalna dalmatinska jed, tokrat mesna: pašticada z njoki.

Na Reko smo se vrnili v prvih večernih urah. Sledila je še »kratka« pot do Ljubljane. Prišli smo v Ljubljano, a naše misli so še vedno bile na Lastovu….

Spomini, spomini…

Izlet na Lastovo je samo potrdil tisto, kar vemo že dolgo: če je le priložnost, otoke je treba spoznavati ne samo iz jadrnic, temveč tudi iz – gojzerjev.

Zahvaljujemo se KPD Bazovica na povabilu na ta izlet. Navdušila me je enotnost odprave. Niti enkrat ni bilo slišati vprašanja »zakaj pa ne bi…« ali pa »zakaj pa on…« ali pa zvdignjenega glasu. Razen, ko je donila pesem. A je donila pogosto…

Posebna pohvala gre vrhunski organizaciji, ki je zagotovila, da je pod taktirko Darka Moharja vse potekalo brez najmanjših težav in v čudovitem sosledju.

Zato, ob letu osorej!

Zapisal Zlatko Matič
maj 2011

Slike v albumu

Na Lastovo v gojzerjih 2011

Na Brač… v gojzerjih 2011

28.04. – 01.05.2011

Kadarkoli smo jadrali ob obalah Brača, so najbolj pogoste točke, kjer smo s jadralci ustavljali bile znana turistična mesta: Bol, Milna, Bobovišća… A med jadranjem ob obalah Brača je zmeraj poglede vabilo navzgor, na strma skalnata pobočja, poraščena z mediteranskimi gozdički in okrašena z urejenimi vinogradi. Lepo bi bilo iti gor, v gojzerjih, a kaj, ko je škoda najema jadrnice zato, da bi čakala zasidrana med tem, ko se po kopnem sprehajamo v planinskih čevljih.

Kot bi brali naše misli, so se v Slovenskem kulturno-prosvetnem društvu Bazovica iz Reke (www.bazovica.hr) za cilj letošnjega izleta izbrali Brač. Že kmalu po obvestilu o izletu so vsi sedeži na avtobusu bili rezervirani. Tudi »karta več« je bila iskana, a ni šlo. Slovenski del ekipe je imel dokaj številno udeležbo, saj nas je bilo skoraj dvajset.

Nekaj minut pred polnočjo smo se zbrali na Reki, od koder se je točno ob polnoči avtobus podal na večurno pot proti Splitu. Vožnja z avtobusom in kinkanje udeležencev sta bila prekinjena z dvema postankoma .

28.04.2011, na Brač

Ob prihodu v Split je komaj odbila ura šest. Bilo je prezgodaj za sprehod po tržnici, ribarnici ali za kavo, zato smo do sedme ure in jutranje kave malo »pretegnili noge«.

Živahne ribje in zelenjavne tržnice v Split ne kaže zamuditi. Večina udeležencev nas je bila enakega mnenja, zato smo med sprehodom po tržnic srečali kar nekaj rahlo zaspanih obrazov, znanih iz avtobusa.

Brac_male-01Split zjutrajBrac_male-02Supetar

Vkrcali smo se na trajekt, ki nas je po slabi uri plovbe pripeljal do Supetra. Zopet smo zasedli svoje sedeže na avtobusu in se nato zapeljali na najvišji vrh otoka, Vidovo goro. Vidova gora je obenem tudi najvišji vrh vseh jadranskih otokov: 778 metrov. Iz vrha otoka je lepo viden Zlatni rat pri Bolu, ki je takoj postal motiv številnih fotografskih posnetkov.

Brac_male-03Zlatni ratBrac_male-04V planinskem domu

Vroči sončni žarki so priklicali meglico, ki je rahlo zastirala pogled na okolico. Lepo je bil viden Hvar in Korčula čezenj, v daljavi so bili z meglico zastrti Vis in Pelješac, a Svetac je v meglici bilo moč le slutiti.

Brac_male-05Skupinska… za spominBrac_male-06Ekipa JK Odisej

Po krajšem počitku v planinskem domu nas je avtobus odpeljal nekoliko nižje, do »Poučne staze Vidova gora«. Makadamska pot ni bila težavna za hojo, zato smo lažje uživali v pogledu na nam nenavadno pokrajino in naravo. Poleg ptičev, ki jih je bilo slišati, se je vseskozi slišalo blejanje ovc, kajti pot je dejansko potekala ob pašnikih.

Brac_male-07Na potiBrac_male-08Zastava JK Odisej…

Krajši počitek smo si privoščili pri Trolokvah. Kot že samo ime pove, na tem mestu so tri urejene »lokve«, urejena napajališča za ovce. Največja izmed njih je še vedno lepo ograjena s kamnitim zidom, ki je čuva od poškodovanja in istočasno kontrolirano omejuje dostop. V neposredni bližini se je pasla čreda ovac, ki smo je s svojim prihodom zmotili »pri kosilu«, kar so nam združno in na glas očitajoče odblejale.

Brac_male-09Lokva…Brac_male-10Ovce se prosto pasejo

Na jedilniku ovc je (kljub pikajočim iglicam) tudi brin, zato so številni brinovi grmički dobesedno oblikovani v obliki stožca in je lepo vidno, do kod ovce sežejo s svojo glavo.

Brac_male-11Ovce popasejo tudi brinBrac_male-12Gažul

Po dveh urah hoje smo prišli do Gažula, pastirske naselbine iz kamnitih hišic, ki je center ovčereje na tem delu otoka. Vasica živi svoje življenje, kar se vidi po tem, da so nekatere hiše lepo obnovljene. Gažul je kraj, kjer je z jagnjetino z ražnja istočano moč pogostiti nekaj sto ljudi. Po zimi vasica sameva, spomladi zaživi, vrhunec živosti pa je konec julija, ko je tukaj veliki sejem. Da je to množično obiskan dogodek, priča množica ražnjev, ki sedaj mirujejo. Očitno je, da jagenjčki takrat gredo množično v promet…

Brac_male-13GažulBrac_male-14Gažul… ražnji samevajo

 

Brac_male-15Osvežitev v morjuZ avtobusom smo se spustili do Supetra, do hotela Amor, kjer smo se namestili v turističnem naselju Velaris. Še vedno pregreti od hoje mnogi nismo osvežitev poiskali pod tuši, ampak smo se raje sprehodili do bližnje plaže in zaplavali v osvežilnem, a nikakor ne hladnem morju.Zvečer smo si privoščili sprehod in osvežilno pijačo v Supetru. 

 

29.04.2011, mimo pustinj do Bola

Po zajtrku nas je avtobus odpeljal na nasprotno stran otoka, do Bola, kjer smo se ločili na dve skupini: užitkarsko, ki bo uživala na Zlatnem ratu in sprehajalno, ki si bo šla ogledat tri pustinje.

Po cesti v gradni smo se sprehodili do vasice Murvica. Tu smo počakali na lokalnega vodnika Zorana. Čeprav ni profesionalni vodnik in se z vodenjem turističnih skupin ukvarja le kratek čas, je njegovo razlaganje zgodovine, pokrajine in vsega videnega, bilo nadvse zanimivo. Vedno je pritegnil pozornost vseh navzočih, ki smo z zanimanjem poslušali to-in-ono. Skupna ugotovitev je bila, da je pravzaprav škoda, da bomo mnogo tega pozabili, a vtisi bodo le ostali.

Brac_male-16Proti MurviciBrac_male-17Navkreber

V petnajstem in šestnajstem stoletju so pred pritiski turških sil iz Poljic (zaledje vhodno od Splita do Cetine) puščavniki menihi zbežali na Brač, Čiovo in Šolto. Puščavniki so se na Braču naselili v kar nekaj skupinah in ustanovili samostane, ki so jih zaradi prebivalcev-puščavnikov domačini imenovali »pustinje«. Na Braču je najbolj slavna pustinja Blace, ki pa je trenutno (zaradi obnavljanja) zaprta. Da puščavniki niso bili ravno reveži priča dejstvo, da s svojimi pridnimi rokami uredili in kultivirali okolico. Zato je pustinja Blace bila izjemno bogata in vse do 150 let nazaj dejansko oskrbovala Milno z zelenjavo. Šele naravne ujme so v pustinji Blaca prekinile življnje. O pustinji Blaca smo že slišali in brali mnogo, a bo njen obisk ostal planiran za enega izmed naslednjih obiskov.

Iz vasice Murvica smo se povzpeli 270m navkreber. Pot navzgor ni bila težavna, ker je vodnik pot planiral z vmesnimi počitki, med katerimi je razlagal zgodovino otoka in samostanov, ki so pred nami.

Prva je pred nami bila pustinja Silvijo. Od daleč je bolj podobna kakšni zapuščeni in podrti vasici. Šele pogled iz neposredne bližine potrdi, da gre za samostan, kajti kar nekaj zidov spominja na zidovje cerkva.

Brac_male-18Pustinja SilvijoBrac_male-19Pustinja Silvijo

Po pobočju smo se sprehodili do pustinje Zmajeva spilja. Le-ta je nastala v jami, ki sega v hrib dvajset metrov. Razdeljena je na štiri prostore. Stene so bogato okrašene z reliefi. Številni izmed njih verjetno obujajo pojme iz staroslovanske mitologije in dajo slutiti, da so tukaj še iz predkristijanskih časov. Reliefi, mimo katerih bi obiskovalci šli ne da bi jim posvetili posebno pozornost, so lahko polni simbolike in so najbrž svojčas tam živečim služili kot bogato okrašena knjiga. Zmajeva spilja je danes zapuščena in pred vandalskim poškodovanjem notranjosti zavarovana s kovinskimi vrati.

Brac_male-20Zmaj… v Zmajevi spiljiBrac_male-21O reliefih…

Menihi so ta kraj zapustili in ustanovili samostan nad Dračevo luko, kamor so se tudi preselili. Obstaja domneva, da so ustanovili tudi pustinjo Blace.

Ko je vodnik Zdravko svoje razlaganje simbolike reliefov v Zmajevi spilji končal, je od nas požel buren aplavz. On je na tem mestu ostal in počakal naslednjo skupino obiskovalcev. Mi smo svojo pot nadaljevali naprej po pobočju, proti pustinji Sptipančić.

Brac_male-22Pustinja StipanćičBrac_male-23Pustinja Stipanćič

Pustinja Stipančić nas je s svojo urejenostjo in urejenostjo okolice prav presenetila. Povsod okoli nje so na novo posajene trte, ki rastejo praktično iz zmletega kamena in nekaj malega zemlje. Pustinja je nekoč bila domovanje nun, ki so jih domačini imenovali picokare. Zadnji nuni sta ta kraj zapustili v šestdesetih letih dvajsetega stoletja.

Visoko nad Stipančićem je na novo zasajen vinograd. Le-ta je rezultat poizkusa sajenja grozdja na nov način: močan stroj, podoben bagerju, premelje tla pred sabo in tako zmeša zdrobljeni kamen in tisto malo zemlje kar je med kamni. V tako zmleto in poravnano površino nato posadijo trte. Pričakujejo, da bo vino iz tako zasajenih vinogradov imelo vrhunsko kakovost. Bolj strmo višje nad morjem je pobočje z vinogradom – boljše bo vino. Žal, tega vina nismo poskusili, kajti trte so zasajene pred kratkim, kakšno leto nazaj, zato bo na vino treba še počakati…

Brac_male-24Vinograd…Brac_male-25…in trta

Na enega od takšnih vinogradov si je stroj utrl svojo pot kar sam. Z morja je to vidno kot cesta, ki gre ravno navkreber. Toda, ko smo se po tej »cesti« spuščali navzdol, je bilo jasno, da po tej »cesti« lahko pelje samo vozilo z gosenicami. Pot navzdol po gramozni strmini naravnost navzdol je bila vse prej kot prijetna.

Ko smo se spustili do ceste, nas je čakalo še nekaj hoje do Zlatnega rata. Po šesturnem potepanju je kopanje v svežem morju bila prava poživitev.

Po osvežitvi smo se zapeljali do Bola in si privoščili ogled mesteca, ki je ta hip živelo umirjeno življenje. V višku turistične sezone je tu gneča, ki si je med današnjim sprehodom nismo mogli niti predstaviti.

Brac_male-26BolBrac_male-27Bol

Sledila je vožnja do hotela in večerja, ki jo je popestrila klapa Boduli. Njihovo petje vsem znanih pesmi je vse prisotne spravilo v dobro voljo.

30.04.2011, z ladjo naokoli, pa v Milno

Zjutraj smo se z avtobusom odpravili do Supetera, kjer smo se vkrcali na ladjo, ki nas je popeljala na izlet okoli zahodnega dela Brača. Peljali smo se mimo Sutivana, Bobovišć in Milne, skozi Splitska vrata, nato zavili v zaliv Osibova. V dnu zaliva na zahodni strani je tunel, ki ga je nekoč uporabljala JLA. Danes je baza nekaj ribiških ladij.

Nato smo odpluli naprej, proti Lučicam. Vsi smo bili presenečeni, kako je obala močno pozidana s hišami, ki očitno služijo samo turizmu.

Brac_male-28LučiceBrac_male-29Kosilo… bo

Ladja je zasidrala pred zalivom Duboka uvala. Posadka je začela s pripravami na kosilo. Nekateri smo sicer premišljevali o kopanju, a je pogled na termometer, ki je kazal temperaturo morja 16 stopinj, vsem vzel voljo.

Brac_male-30Namesto kopanja v morju smo se kmalu posvetili kosilu. Polni trebuhi in po kozarček vina so pomagali boljšem vzdušju. Reški del ekipe je bil oborožen s pesmaricami in so navdušeno začeli s petjem. Kmalu je cela ladja donela od ubranih glasov.

Ladja je dvignila sidro in mi smo se vrnili skozi Splitska vrata. Ladja je zavila v Milno in kmalu smo se razkropili po mestu. Čas smo izrabili za ogled, sprehod in kozarček osvežitve. Med sprehodom skozi Milno sprehajalec zlahka ugotovi, da je to nekoč bilo bogato mesto.

Brac_male-31 Poglede večine sprehajalcev je plenilo lepo oblikovano in ohranjeno stopnišče, ki pelje proti cerkvi.

Po nas je prišel avtobus in nas popeljal proti Supetru. Da bi vsaj nekoliko »planinsko« obarvali tudi današnji dan, se je avtobus ustavil, mi pa smo se sprehodili na Miran humac, na katerega vrhu je cerkvica Sv. Martina. Od tod je čudoviti razgled na zahodni del Brača in naprej, proti Šolti in Visu. Lep je bil pogled na zaliv in mestece Bobovišća.

Brac_male-32Sv. MihovilBrac_male-33Bobovišća

 

Na svoji poti je avtobus peljal skozi vasico Ložišća. Med hišami, na ostrem ovinku sredi mesta, je voznik Boris definitivno pokazal, da zna sukati volan. Avtobus je na enem ovinku v bližini cerkve bilo treba popeljati med vogaloma hiš. Na vsaki strani avtobusa je bilo le nekaj centimetrov prostora, a Boris je kljub temu avtobus skozi tako ožino pripeljal brez praske.

Večer je minil v mislih, da se naš izlet počasi izteka in bo treba pripraviti potovalke za vrnitev domov.

01.05.2011, do Škripa pa domov

Pred nami je na današnji dan še dolga pot, a smo kljub temu naredili še majhen ovinek in zaužili še nekaj Brača. Avtobus nas je popeljal do vasice Škrip, ki je na planoti znotraj otoka. V vasici je v stari graščini postavljen muzej, ki pove to-in-ono o zgodovini Brača.

Brac_male-34Škrip: muzejBrac_male-35Škrip

Po ogledu muzeja in sprehodu po vasici nas je avtobus popeljal do trajektnega pristanišča v Supetru. Trajektna povezava je vedno povezana s kančkom loterije. Bili smo psihično pripravljeni, da bo na trajektno povezavo treba čakati v vrsti najmanj eno uro. Imeli smo srečo in na kopno smo prispeli že s prvo možno povezavo. Zato nam je do predvidenega časa kosila ostalo nekaj prostega časa, ki smo ga izrabili tako, da smo z avtoceste zavil v Skradin.

Prvi maj je, praznik, in v mestu je vse vršalo v prazničnem in turističnem duhu. V velikem šotoru je bilo pravo pravo praznično rajanje v dalmatinskem tonu. Na voljo so bile pokušine lokalnih dobrot, klape so v živo prepevale pesmi.

Brac_male-36Skradin: vrsta za obisk slapov KrkeBrac_male-37Skradin: marina

 

Slapovi Krke so priljubljena tarča popotnikov. Kljub temu, da je do glavne turistične sezone še daleč, je na ladjico, ki popelje proti slapovom, bilo treba v vrsti čakati najmanj eno uro.

Brac_male-38Podudbina: gostilna RobertŠe bi ostali, a je bilo treba naprej. V gostilni Robert v Podudbini smo si privoščili obilno kosilo. Polnih želodcev, v kinkanju in dremežu smo počasi prilezli do Senja in od tod naprej ob obali do izhodiščne točke na Reki, kam smo prišli v večernih urah. Pred slovensko ekipo je do doma bilo še dobrih sto kilometrov vožnje.

 

Kaj naprej…

Med potjo domov smo premišljevali o sklepnih besedah, ki jih je ob zaključku izleta povedal Darko Mohar, v slovenskem Kulturno-prosvetnem društvu Bazovica iz Reke glavni organizator takšnih izletov: videli smo lepe kraje, preživeli nekaj dni v čudovitem vzdušju, prepevali, da je donelo… Zato bo celotni izlet po vsem ostal v čudovitem spominu.

Kljub temu, da še domov prišli nismo, se je že med vožnjo pojavilo vprašanje: bilo je lepo, toda – kaj naprej?

In Darko je nato neučakane potešil z napovedjo naslednjega cilja obiska otoka v gojzerjih: Mljet.

Nekateri smo že tam…

 

Zapisal

Zlatko Matič

maj 2012

 

 

BEATLON 2011

14.-17. april 2011

7. odprtomorsko jadranje
5. memorial Stanislava Šikonje—Slavca

Letos smo jadrali po Hrvaški. V sredo 13. aprila smo se vkrcali na jadrnice, nekatere posadke že prej. Black Magic in Trobentica sta izpluli v četrtek že zgodaj zjutraj, Trobentica malo prej, Črna magija malo kasneje. Posadka Trobentice je v Rovinju kupila ribe, lignji pa so nas čakali na Susku. Vreme je bilo lepo, malo smo jadrali in malo več motorirali, ob mraku pa smo pristali v mestu Unije. Zasedli smo pomol, privezali smo jadrnice: Trobentico, Kalinko, Jano, Black Magic, Srčno Damo in Uschi.

Zjutraj pred prihodom potniške ladje na Unije smo v srednje močni burji odjadrali na Susak. Bilo je tako lepo, da se jadrnica Uschi ni mogla ustavi in je zato še obkrožila Susak, predno se je privezala v mandraču. Na Susku smo si ogledali svetilnik, kjer sta nam zgovorna svetilničarja povedala marsikaj zanimivega. Od svetilnika smo šli malo naokrog v stari del mesta na hribu in nato v mandrač. Začeli smo priprave na piknik: čiščenje lignjev, jadranskih seveda in rib.

Pozno popoldne po posvetu s skiperji in proučitvi vremenske napovedi (močna burja), nas je zapustila posadka jadrnice Srčna dama, ki se je predčasno vrnila domov.

Zvečer pa žur in, morske dobrote, domače vino pridelano in negovano na Susku. Ponoči je začela pihati napovedana burja, tako, da smo v soboto jadrali čez Kvarner in se popoldne privezali v marini Bunarina. Tam smo še enkrat pripravili piknik, tokrat bolj spontano. Vsaka posadka je prinesla, kar ji je od hrane še ostalo. Pekli smo krompir s pršutom in sirom, hrenovke, čevapčiče… Pijače je zmanjkalo, dobre volje pa ne.

V nedeljo zjutraj smo izpluli in se vrnili vsak v svojo matično luko.

Dogodka se je udeležilo 24 udeležencev na šestih jadrnicah. Prepluli smo približno 200 nm. Pojedli smo 12 kg rib in 4 kg lignjev. Popili smo (o tem statistika molči) v mejah normalnega.

beatlon2011

Na Slavnik – izlet treh generacij

Sobota, 2. april 2011

No, pa je tudi drugi izlet, ki smo ga postavili v letni plan, za nami. Pohod na Slavnik, obisk bližnjega gradu Socerb in kosilo v Osmici pri Mahniču, v Grahovem brdu na Krasu pri Sežani.

V soboto 2. aprila 2011, se je del izletnikov sestal na parkirnem prostoru na Viču pri dolgem mostu. Boris in Valerija Smirnov sta pripeljala tri vnuke. Petjo, Salino in Gaja, ki se prerivajo proti desetim letom. Prava Ruska delegacija. Z Ljubico sva pripeljala še prijateljico Polono in ob predvidenem času, ob 0815 smo se odpeljali po avtocesti proti morju. Kolona je bila mala. Dva avtomobila. No, pa to ni bilo še vse. V Kozini smo se združili še z družino Simončič. Igor-grandi je prišel v spremstvu sina, snahe in dveh vnukov. Štiriletne Anja in nekaj starejšega Jana. Skupaj nas je bilo osem odraslih in pet otrok. Kot zanimivost, tri generacije.

Iz Kozine smo se odpeljali proti Podgorju. Na večjem parkirišč, ki je namenjeno izletnikom, smo parkirali svoja vozila in se odpravili skozi vasico, ki je primerno izhodišče za vzpon na Slavnik. Z nami je bila tudi prijazna in potrpežljiva psička Bela, ki so jo seboj pripeljali Smirnovi.


Priprave na štart

in zbiranje

V naselju smo se dogovorili, da gremo po daljši poti, ker je bolj položna. Uro in pol do vrha. Seveda ne zaradi odraslih. Otroci so bili deležni te pozornosti. Pa se je splačalo. Bili so pridni in ustrajni. Hodili so malo pred nami malo za nami in tako se je naša skupina nekoliko raztegnila.


Postanek za poziranje

Nekdo mora biti zadnji

Rezultat tega pa je bil, da smo počasi drug za drugim prihajali na vrh gore, ki meri 1028m. Tu se nahaja razgledna plošča. Le nekaj korakov pod vrhom pa Tumova koča na Slavniku. Ob koči smo posedli po klopeh, se preoblekli in z veseljem použili, kar smo pritrogali s seboj.


Sonce pa je imelo svojo moč

Tudi privlačnost

Razgled s Slavnika je med lepšimi. Ob lepem vremenu, ki smo ga imeli, smo videli Jadransko morje, italijanske Dolomite, kjer je najvišja Marmolada. Videlo se je del Karnijskih in Julijskih Alp, kjer je izstopal Triglav. V bližini so se videli Golaki, Vremščica in malo bolj oddaljeni Snežnik. Prišel je čas vrnitve v dolino in tudi še nekaj fotografij je bilo potrebno narediti za dokaz. In tako smo šli nekajkrat v gasilce.


Ena gasilska

Lepote narave

Poslikali smo zanimivo in lepo cvetje, katerega imena pa ne vemo. Za povratek smo izbrali malo krajšo in kamnito pot, na kraju katere smo na majhnem travniku posedeli in počili.


Družinska idila

Del gradu Socerb

Čakal nas je še grad Socerb. Ni bil daleč. Lepa razgledna točka. Če si okolico lahko v takem vremenu ogledaš še z daljnogledom, dodatno uživaš.


Najmlajša fotografinja

Oči lahko počivajo tudi ob pogledu na kraje v daljavi

Nas pa so čakali v osmici še slastni užitki. Ura se je bližala 16, zato se na Socerbu nismo dolgo zadrževali. Kar hitro smo prišli v Grahovo brdo. Kot običajno, je bilo precej zasedeno že parkirišče. Vendar smo našli prostor tako za vozila, kot tudi zase, mizi in klopi. Dogovorili smo se, da bomo pojedli tisto, kar imajo. V osmicah ni veliko na izbiro. Ponudijo tisto, kar sami pridelajo. Pršut, salamo, sir in doma pečen kruh. Joto, klobase, prato, zelje, repo in krompir. Pa teran in jabolčni sok. Za sladico pa v jajcu pečene kruhove šnite, prelite z sladko omako iz terana. Kakšna slast. Mmmmmm. Vsi smo se oblizovali za 60€. In ura je bila 18.

Kaj pa sedaj? Nekaj se nas je odločilo, da si bomo ogledali mini Mundus, ki je bil postavljen pred Postojnsko jamo.


Kot tole kolo, se vrti tudi življenje

Nekaj pa se jih je poslovilo in odšli so proti domu.

Bili smo zadovoljni z preživetim lepim sončnim dnevom in vsemi dogodki, ki so bili predvideni. Vabljeni vsi tudi na naslednji pohodni dogodek.

Hribovski in jadralski pozdrav.

Tekst:Lado Brence
Fotografije: Ljubica Bastič

Na Slavnik – izlet treh generacij

P.S. Naslednjič gremo na nekoliko daljši pohod od dosedanjih. A kam? V Triglavski narodni park. Iz Fužin na Uskovnico, kjer dobiš žig slovenske pešpoti. Nekaj več hoje bo. Cca 2h30min v eno stran. Z avtom se pripelješ do Bohinjskega jezera in pred jezerom zaviješ proti Starim Fužinam, kjer bomo vozila parkirali. Od tu dalje gremo peš skozi Voje mimo planinske koče. Tudi v tej koči dobiš žig slovenske pešpoti. Povratek iz Uskovnice do Starih Fužin bo čez planino Blatce 2h. Na Bledu pa na kremne rezine.

Kdor želi, naj pride ob znanih pogojih v soboto 16. aprila 2011. Odhod bo točno ob 0730 iz zbornega mesta, ki je predvideno pred osnovno šolo Riharda Jakopiča, Derčeva ulica 1, Ljubljana-Šiška. Šola ja oddaljena 100m od hotela Ilirija, ki se sedaj imenuje M-hotel. Lahko mi sporočite svojo udeležbo že po gsm na št. 041 652 648 ali na e- naslov; [email protected].

Veselim se ponovnega druženja z vami. In še en pozdrav!

Poročilo 8. regate J-24 JK Odisej, Izola, 19.3.2011

Izola, 19.3.2011

V soboto 19.3. zjutraj so posadke ena za drugo prihajala na zborno mesto v lokalu Hangar N 45° 32, E 13° 39. Vseh deset posadk je prispelo pravočasno na skiperski sestanek. Prijavljenih je bilo 11 posadk vendar se je ena morala odpovedati regati zaradi omejenega števila barčic. Jutranji posvet krmarjev je vodil Boris Leskovar, kot vedno je poudarjal varnost in ferplay. Čeprav so vremenoslovci obetali oblačno vreme s kako plohico je močno marčevsko jutranje sonce skoraj brez oblačka na nebu obetalo toplo prijetno jadranje. Na žalost se je oblačna vremenska napoved uresničila takoj po nekaj testnih obratih na regatnem polju. Prvi pomisleki, da bo to vroč dan za kratke rokave, so se v hipu razblinili in obleči je bilo potrebno vetrovke. Proti Ankaranu je bilo opaziti manjšo ploho, ki pa ni grozila z obiskom Izole. Med regato je padlo le nekaj kapljic dežja, niti za dober forenzični vzorec jih ni bilo. Pihal je zahodnik različnih jakosti. Med drugim plovom je jakost vetra padla skoraj na nulo. Le po polžje smo se premikali po regatnem polju. Veter je dosegel svoj maksimum 10 vozlov v tretjem plovu. Večino časa pa je nihal med 4 in 8 vozli. Opravljeni so bili 4 plovi vsi v obliki palice.

1. Plov Start prvega plova je bil ob 11:58 minut, dolžina palice 590m. Zmagala je posadka Dvorni bar krmarja Sama Rebernika, Dream Team s krmarjem dr. Zvonkom Hočevarjem je bila druga, Boštjan Podobnik z ekipo Zejčki pa tretja.

2. plov V drugem plovu je prva prispela v cilj posadka Zejčkov s krmarjem Boštjanom Podobnikom, sledil ji je Boris Smirnov s posadko Neugnancev, tretji pa je bil dr. Zvonko Hočevar s posadko Dream Team. Palica drugega plova je bila dolga 470m. Start plova je bil ob 13:05.

3. plov Razvrstitev v tretjem plovu je med prvimi tremi posadkami bila enaka prvemu: 1. Dvorni Bar ST, 2. Dream Team in 3. Zejčki. Dolžina palice 490m. Start ob 14:06.

4. plov Start četrtega plova je bil ob 14:43. Tokrat z najdaljšo palico dneva v dolžini 630m. Plov je imel spet novega zmagovalca posadka Dream Team dr. Zvonka Hočevarja je prispela prva v cilj, na drugem mestu ji je sledil Samo Rebernik posadka Dvorni Bar ST, tretji so bili Brezade krmarja Marka Marinčka.

Po končanih štirih plovih so nekatere posadke takoj odplule v marino. Nekaj posadk se nas je še podilo po morju in užilo še nakaj jadralskih trenutkov, kjer smo razglabljali o pravkar minuli regati, preudarjali taktiko in ugotavljali napake, da bo drugič bolje. Šesto mesto ni ravno omembe vredno je pa zelo dobro izhodišče za izboljšanje rezultata. Nekaj posadk se je udeležilo usposabljanja že teden pred regato. Precej novega smo zvedeli, predvsem kaj in kje bo potrebno še veliko delat. Zanimivo, da med prvimi petimi posadkami ni bilo nobene, ki bi se prejšnjo soboto usposabljala (zakaj le).

Družabni del se je odvijal v baru Hangar N 45°32 E 13°39, kjer je vodja dogodka Samo Rebernik naročil pravo pojedino. Razšli smo se polni dobrih vtisov v razmišljanju, da bo drugič še bolje.

Kot zanimivost si lahko posamezne GPS loge plovov posadke Lupo ogledate na spodnjih naslovih:

\\GPS log 1. plova 
\\GPS log 2. plova 
\\GPS log 3. plova 
\\GPS log 4. plova

Zapisal Dejan Volk

Slike

Končni rezultati:

 MestoJadrnicaKrmarreg št.1. plov2. plov3. plov4. plovTočke
1Dvorni bar STSamo Rebernik125914124
2Dream Teamdr. Zvonko Hočevar126123215
3ZajčkiBoštjan Podobnik125631357
4BrezadeMarko Marinček1260654312
5LJBLuka Renko1257595414
6LupoDejan Volk451486616
7NeugnanciBoris Smirnov1254729817
8DobrovoljciJanko Lah12559671022
9TimmmmMarko Krebelj2103878722
10JastrebiDejan Roljič2101101010929

Usposabljanje na J24, Izolski zaliv, marec 2011

Izolski zaliv, sobota, 12. marec 2011

Na šestih jadrnicah J-24 se je usposabljalo 20 članov JK Odisej in 4 simpatizerji jadranja.

Za uvod v jadralsko sezono smo se tudi mladi člani kluba udeležili usposabljanja na jadrnicah J24. Zgodaj zjutraj smo se z Dejanom, Markom in Klemnom iz Ljubljane odpravili proti izolski marini. Pričakalo nas je sončno in toplo vreme, a brez vetra. Veseli bi bili že lahnega vetriča, ki so ga prejšnji dan napovedali vremenarji.

 

Po zboru v baru Hangar, smo se razdelili v posadke po 4 ali 5 članov, nam se je namesto Klemna pridružila Maja. Večina izmed nas ni imela prav veliko jadralskih izkušenj, na jadrnice tipa J24 pa smo nekateri stopili prvič

 

Kljub temu smo se pogumno lotili priprave jadrnice, t.j. namestitve jader in vrvi. Inštruktorji so nam pripravo tudi demonstrirali. Ugotovili smo, da smo napačno namestili škotine špinakerja, sicer pa nam priprava ni predstavljala posebnih težav. Žal so nas med zimskim premorom zapustila nekatera osnovna znanja, kot so jadralski vozli, a smo se jih hitro spomnili.

 

S čolnom so nas iz marine odvlekli na morje, kjer smo dvignili jadra in začeli spoznavati delovanje naše jadrnice.

Čez slabo uro, ko se nam je pridružil inštruktor Leo, se je začelo sistematično učenje. Leo nam je najprej razložil osnove, npr. poimenovanje posameznih delov jadrnice in opreme, položaje na jadrnici in osnovne manevre. Nato smo začeli s treningom. Najprej smo vadili obrate. Inštruktor je vsakemu članu posadke razložil njegovo vlogo in po ponovitvi manevra pokomentiral izvedbo ter dajal nasvete.

 

Na štirih osnovnih položajih na jadrnici J24 smo se želeli menjavati, a je bilo časa premalo, da bi se vsak naučil vsega. Največja težava je bila neusklajenost posadke pri prenosu teže. Izpolnili smo sicer svoje naloge, a pri tem nismo dovolj opazovali drugih, zato je obrat trajal predolgo, jadrnica pa je izgubila hitrost. Tega z večjih jadrnic nismo bili navajeni, a nam je inštruktor razložil, da je razporeditev in prenos teže 70% uspeha. Po desetinah izvedenih obratov smo se končno ujeli in nadaljevali z bolj zahtevnimi manevri.

 

Naša jadrnica je med treningom zaplula bolj južno, stran od drugih, tam pa nas je ujelo brezvetrje. Na našo srečo je bil takrat na naši jadrnici tudi inštruktor Leo, ki je bil tako prisiljen ostati z nami do konca dneva. To je bilo za našo neizkušeno posadko vsekakor dobrodošlo. Sledil je trening jadranja s špinakerjem, ki pa je zaradi bonace potekal bolj »na suho«. Vse korake smo sicer dobro zvadili, vendar pa je manjkal praktičen del. To se je pokazalo naslednji teden na regati, ko smo razmišljali, ali naj špinaker sploh uporabimo. Ugotovili smo, da brez njega ne bo šlo. Pri prvem plovu smo za dvig potrebovali več minut, jadro smo narobe privezali, marsikaj pozabili ali pa naredili narobe – skratka cel kup težav. Vendar pa se nismo predali in do zadnjega plova smo celoten postopek že dobro obvladali.

Šele na regati smo lahko bolje ocenili svoje pridobljeno znanje. Glavno težavo je predstavljal štart, ki ga na usposabljanju nismo vadili. Zato nismo imeli niti teoretičnega niti praktičnega znanja s tega področja. Ponavadi smo štartno črto prečkali kot zadnji z večminutno zamudo. Pri kratkih plovih je dober štart lahko odločilen, zato bi se na prihodnjih usposabljanjih vsekakor želeli naučiti več o tem. Veliko razliko v hitrosti jadrnice prinesejo tudi finese, ki pa se jih na kratkem enodnevnem usposabljanju ni mogoče naučiti. To znanje bo prišlo s časom.

Na usposabljanju smo se naučili res veliko – toliko jadralskega znanja nismo v enem dnevu dobili še nikoli. Trening z inštruktorjem je bistveno bolj učinkovit, kot če posadka trenira sama. Sami sebe med manevri zelo težko opazujemo, pa tudi pravilne izvedbe ne poznamo in nismo dovolj kritični. V prihodnosti se bomo zagotovo še udeležili takšnih usposabljanj, da obnovimo svoje znanje in se naučimo še kaj novega.

Zapisal: Jurij Theuerschuh

Od Tinjana do Sečovelj, februar 2011

Sobota, 12. februar 2011

Zbudimo se v nič kaj prijazno sobotno jutro. Oblaki, mraz. Gremo na Primorsko pa, da vidimo kako je tam.

Pa lepo po vrsti. Zborno mesto je pri Dolgem mostu med 8 in 8.30. No,  ali se bomo zbrali?

Pol ure se zbiramo pa se še najde nekdo, ki zamudi. Končno se posedemo po avtomobilih in se odpeljemo proti obali. Po poti nas celo pozdravi sonce, ampak to je od njega za tisti dan tudi vse. Naš prvi cilj je Tinjan, nič zahteven hribček (374 m) nad malo kraško vasico Osp. Znana je  po plezalnih stenah za učenje  začetnikov.
Torej krenemo z avtoceste na Črnem kalu, se zapeljemo v Osp in tam parkiramo.

Pohodne čevlje na noge, nahrbtnike na ramo in gremo.

Prijetna pot nas vodi rahlo navkreber.

Vmes naredimo nekaj fotk za spomin

Imamo tudi vodnico v obliki simpatične kužke, ki nas je spremljala do vrha in nazaj.

Na vrhu nas pričaka majhna, zaspana vasica, ki pa ni najvišja točka na Tinjanu. Stolp z oddajniki in prejemniki je segal še višje. Boljši razgled po oddaljenih krajih nam je zastiralo oblačno nebo. Pa vendar smo si bližnjo okolico le lahko nekoliko ogledali.

Malce se pogrejemo s šnopčkom, se razgledamo naokoli, potem pa pot pod noge in nazaj v dolino.


Sliko smo posneli ob povratku z Tinjana. V ospredju je naša štirinožna vodnica  rjave barve, v ozadju pa stene v Ospu, kjer mladi trenirajo plezanje.

V vasi se pri avtomobilih preoblečemo, se poslovimo od naše štirinožne vodnice-kužke in hajd naprej.

Naša naslednja postaja je pokušanje žlahtne kapljice v bližnjih Dekanih. Zaradi dobre arome in dobrega okusa, je nekaj stekleničk romalo tudi v naše prtljažnike.
Čas je za kosilo. Zapeljemo se do gostilne KAPITOL, dober kilometer od Lucije proti Sečovljam. Hobotnice, ribice, tartufi in bobiči so le nekatere dobrote, ki smo si jih privoščili, pa še malo refoška je steklo po naših grlih.

Vsega kar smo pojedli pa nismo želeli pokazati

Okrepčani in dobre volje, se večji del izletnikov odpravi proti solinam. Manjši del, ki si jih je ogledal že pred časom pa po svoje in proti domu.
Vstopimo v krajinski park Sečoveljske soline s površino približno 6,5 km2 površine. Sečoveljske soline so skupaj s Strunjanskimi najbolj severno ležeče soline v Sredozemskem morju. So ene redkih, kjer se sol pridobiva po več stoletij starih postopkih. Ogledali smo si predstavitev pridelave soli in se sprehodili po tem enkratnem parku, ki ga je vlada RS proglasila za kulturni spomenik državnega pomena. PRIPOROČAMO OGLED!

Prijeten izlet in druženje smo zaključili v znani slaščičarni v Portorožu. Slaščice so bile več kot odlične (tudi priporočamo).

Se vidimo na naslednjem izletu!

Uredil: Vladimir Brence

Zgodil se je Občni zbor JK Odisej 2011

Četrtek, 27.01.2011

V začetku vsakega leta JK Odisej pripravi občni letni zbor. To je priložnost, da se ozremo za nazaj in se pohvalimo s svojimi dosežki. Obenem takšno srečanje izrabimo za predstavitev progama dela za leto, ki se je šele začelo.

Tako, kot vedno doslej, nam je za občni zbor ljubeznivo dalo svoj prostor v uporabo, podjetje Comtrade na Litijski cesti v Ljubljani. Člani smo se počasi zbirali in pred začetkom občnega zbora sproščeno klepetali.

Občni zbor se je začel z običajnimi formalnostmi. Odprl ga je naš predsednik Janko Lah in občnem zboru predlagal vsa delovna telesa, potrebna za izpeljavo občnega zbora.

Po »uradnem« začetku je sledilo poročilo o delovanju kljuba v preteklem letu. Janko Lah nas je v njem spomnil na vse jadralne in nejadralne dogodke. Sledilo je finančno poročilo in poročila vseh komisij.

Oziranju za nazaj je sledil pogled v naprej. Janko nam je predstavil plan in program dela v letu 2011.

Ko je Boris Smirnov prebral predlog, da naj Dragan Penjalov postane častni član kluba, je ta predlog bil sprejet z glasnim aplavzom.

Leta 2003 smo v organizaciji JK Odisej imeli prvo regato, ki jo je vodil in sodil jadralski sodnik Dragan Penjalov. Pod strokovnim vodstvom jadralskega sodnika se je kakovost regat zvišala. Člani JK Odisej smo Dragana Penjalova sprejeli, ne samo kot sodnika, temveč tudi kot učitelja, ki nas je naučil marsičesa, tako na regatnem polju, kakor izven njega.

Tako je Dragan Penjalov postal najnovejši član našega kluba z izkaznico številka 423.

V svoji zahvali nam je Dragan namenil nekaj besed in nas tako spodbudil v pripravah na jadralne dogodke v letošnjem letu.

Skupščina JK Odisej je vedno priložnost, da nam nekdo izmed naših članov predstavi kakšno zanimivo popotovanje ali jadralni dogodek.

Tokrat nam je Marko Murn predstavil jadranje po Švedskih vodah. Obala, ljudje in morja so tam popolnoma drugačni od tistih, ki smo jih vajeni iz jadranskih prostorov, zato je to predavanje bilo spremljano z velikim zanimanjem.

Skupščini je sledil tradicionalni neformalni del, ko smo se ob kozarčku in sendviču pogovarjali o planih, izmenjevali jadralne izkušnje in hvalili s svojimi dosežki. Zimski, januarski večer, je kot nalašč za takšne pogovore o dogodkih, ki skozi žile poženejo kri in nam dvignejo optimizem, kajti – jadralna sezona je pred nami…

Pripravil: Zlatko Matič