Piknik "Zazidska gora '02"

Poročilo z udeležbe članov JK Odisej na pomladanskem pikniku "Zazidska gora '02"

Meglenega, deževnega, sobotnega jutra konec aprila se "cjazim" iz Ljubljane po avtocesti na jug. Pred duri je "podaljšani" praznićni dvojni konec tedna, ki ga bomo množično porabili za dopustovanje (za 9 dni počitnikovanja zadostuje le tri dni dopusta). Promet se iz minute v minuto gosti, pa še dež in dela na cesti pri izvozu Planina upočasnjujejo "plovbo" ...

Kolikor sem telefonsko preverjal okoli osme ure, udeleženci piknika so večinoma že odšli iz Ljubljane pred menoj, ni nobenega, s kom bi se lahko popeljal. Moje domače so se ob pogledu na sivo in mokro zunanjost kar obrnile v postelji na drugo stran in še naprej mižale na očesi. Šment, pa se bom mogel peljati sam.

Bentim, kolona avtomobilov se premika po polžje, dež, mraz, slaba volja. Ura je 9 preč.

Za Postojno se gneča na cesti "razkadi", po radijskih poročilih poslušam o dogajanju za mojim hrbtom. Kolona pred izvozom Planina je že nekaj kilometrska, čakalni čas kar ena ura in še. Med nami, prve tri ali štiri "posadke na startu" smo jo odnesli kar "poceni" (čakali smo mogoče četrt ure, ali kaj takega).

Pod Črnim kalom grem levo, potem zopet levo nazaj gor, proti Kraškem robu. Na cesti ni nikogar, da bi ga vprašal po smeri, peljem napamet, dež lije. V Zazidu pred menoj komaj tri posadke. Zvone si je "ponovno" zaklenil ključe v avto, še dobro, da nisem šel iz Ljubljane z njima. Na hitro opravimo telefonsko konzultacijo z eksperti za Audi, o možnih tehnikah vdiranja, vendar ne izvemo nič dobrega. Treba bo kar nazaj v Ljubljano po rezervni ključ. Na srečo uspe tajništvo kluba, s pomočjo zamudnikov pri odhodu iz Ljubljane, organizirati prevoz rezervnih klućev v Zazid, brez, da bi se mi peljali nazaj.

Organizacijski odbor piknika je, medtem, organiziral nadomestno "suho" lokacijo za piknikovanje v Zadružnem domu Zazid. Med tem, ko se ključi Audija peljejo iz Ljubljane, je že stekel pozdravni nagovor ob Zazidskem refošku, tajnik je pogrel golaž, splošno vzdušje se je "ogrelo".

Zunaj piha, dežuje, mrazi, a pri nas tu notri v šporgetu prasketa ogenj, na mizah hrana in pijača, židana volja. Kaj nam pa morejo ...

Manjka nam le še poživila za srce in dušo. Zastopniki organizacijskega in animacijskega odbora, ter uprave kljuba se odpravimo po vasi, kje bi našli kaj primernega za opoldanski "program" v Zadružnem domu.

Po daljših konzultacijah pri starosti vasi (ki je, kajpak, stric našega admirala in predsednika organizacijskega odbora), obiščemo drugega strica, ter mu predstavimo problematiko, ki je nastala. Po nekaj kozarcih za mizo v stričevi kuhinji, pade odločitev. Pograbimo "frajtonarco" in boben, pa kar nazaj v dom.

Ni minilo dosti, pa je že "štimunga" ta prava. Harmonkarjev nam ne primankuje, golaž je pošel, na vrsti so hrenovke in čevapčiči.

Vmes se še nekajkrat zavrtimo pa bo ...

Največ zanimanja je za tekmovanje v "pretepanju" z bobnom ...

Za konec še solistična točka predsednika animacijskega odbora ...

Enkrat popoldne neha dež, oblaki se "razkadijo", posije sonce. Posadke se odpravijo na naslednji "regatni plov". Za razliko od regat na morju, tu se ne moremo izgubiti, le gledati je treba pod noge in biti primerno "trezni" za branje napotkov ...

Na železniški postaji nas razveseli prisrčen sprejem z veselo pesmijo in litrčkom "rujnega" ...

Od tu naprej, postanejo dogajanja nekoliko zabrisana (da ne rečem "nadrealistična"). Smer nam kažejo velikanski deževniki (plastenka je le za primerjavo velikosti, za vsebino plastenke smo pedantno poskrbeli mi sami).

Nazadnje obsedimo na robu Kraškega roba, odkoder se nam razkrije prekrasna panorama pokrajin slovenske istre proti jugu in zahodu. Sonce se nagiba proti zahodnem obzorju, piknika bo konec ...

Jutri bo treba vstati zgodaj, začenjajo se 9 dnevne poćitnice. Počasi sestopamo nazaj v dolino, pospravimo in se poslovimo od čudovite Zazidske vasi in okoliške pokrajine.

Nasvidenje na pomladanski regati JK Odisej, predsednik Davor VILIČIĆ.