Varaždin in Trakošćan: izlet za ljubitelje lepote

Sobota, 19. junij 2010

Kot temo za letošnji junijski izlet smo izbrali mešanico narave in zgodovine. Za cilj sta bila izbrana mesto Varaždin in grad Trakošćan.

Kljub začetnem dokaj velikem zanimanju in dobrem odzivu, se nas je izleta udeležila le peščica. Ker smo bili vsi udeleženci brez šoloobveznih otrok, je bilo očitno, da je bližajoči se konec šolskega leta pritegnil pozornost naših članov in njihovih družin h knjigam, zato je za celodnevne izlete zmanjkalo časa...

Na pot smo se podali v deževno sobotno jutro. Po dveh postankih in dobrih 200km vožnje smo prispeli do s soncem obsijanega Varaždina. Na parikirišču nas je počakala vodička Branka, ki nas je nato popeljala na ogled mestnih znamenitosti.

V neposredni bližini parkirišča, kjer smo pustili avtomobile, je pokopališče. Značilnost Varaždinskega pokopališča je, da je urejeno v obliki parka, s širokimi alejami, omejenimi z nekaj metrov visokimi živimi mejami iz tuj. Tako oblikovano pokopališče je zato bolj podobno parku kot duhamornem pokopališču.

Sprehod smo nadaljevali mimo varaždinske trdnjave, ki je ena izmed pogosto slikanih varaždinskih vedut. Nekoč je ta trdnjava bila obdana z vodo, sedaj pa o tem pričajo le suhe s travo obraščene struge.

Ulice v mestnem središču so z obeh strani obdane s palačami, ki pričajo, da je Varaždin nekoč bil bogato mesto. Pročelja palač so lepo vzdrževana. Da mesto ni le baročno, ampak tudi sodobno mesto enaindvajsetega stoletja, nas hitro opozori gost avtomobilski promet in parkirani avtomobili.

Varaždinci pogosto pravijo, da je Varaždin mesto angelčkov. Zato nas ni presenetilo, da smo videli figure angelčkov na mestih, kjer jih sicer ne bi pričakovali: na podstrešnih oknih, v vogalih sosesk...

Po ogledu Varaždina smo se napotili proti Trakošćanu.

V varaždinskem predmestju in po vasicah, skozi katere smo se vozili, so pred številnimi hišami bile postavljne mize, na katerih so domačini ponujali svoje pridelke: krompir, čebulo, korenček...

Za hip smo se ustavili v Lepoglavi in si ogledali cerkev, ki je del velikega nekoč samostana. Ta samostan je danes zapor.

Ob prihodu do Trakošćana smo se okrepčali v restoranu, ki je na splavi na jezeru. Nato smo se ločili na dve skupini: ena se je podala na sprehod okoli jezera, druga pa na ogled trakošćanskega gradu.

Trakošćanski grad je nekoč bil v lasti plemiške družine Drašković. Nastal je sredi 19. stoletja in je predvsem mesto za bivanje in užitek in ne trdnjava. Po tem je podoben nemškem Neuschwansteinu. Pod gradom je umetno jezero, nastalo z zajezitvijo potočka v soteski. Pogled na graščino čez jezero je scena, ki smo je pogosto videli v časopisih in turističnih prospektih.

Notranjost graščine je bogato opremljena z originalnim pohištvom in številnimi predmeti, ki so bili nekoč v uporabi. Razstave dajejo bežen vpogled v način življenja plemiške družine Drašković med 13. in 19. stoletjem. Čas, odmerjen za ogled notranjosti gradu je bil prekratek in smo zato dobili le vtis o tem, kako bogato je opremljen.

Ko je je prišla ura zaprtja gradu za oglede, nam je tudi vreme povedalo, da se izlet bliža koncu. Začelo je deževati. Podali smo se na pot in domov prišli v večernih urah.

Tisti, ki do sedaj nismo videli Varaždina ali Trakošćana, smo s sabo domov nesli misel, da je vse na izletu videno le utrinek, spodbuda za vnovični obisk in podroben ogled.

Pripravil: Zlatko Matič