IZLET

Poregatni izlet na Učko - poročilo

Nedelja, 4.10.2009

Za letošnji »poregatni« jesenski izlet smo se odpravili na Učko, goro v Istri, s katere se vidi lep del Kvarnerskega akvatorija in Istre, a na njenem vrhu je v nosu moč čutiti mešanico morskih in kontinentalnih vonjav.

V Ljubljani smo se Odisejevci in naši prijatelji zbrali v neprijaznem, meglenem in oblačnem jutru, ki je vzbujalo prej slabe občutke kakor upe na lep dan. A Istra je daleč od meglenih in vlažnih vremenskih vplivov, zato smo kljub neprijaznemu jutru vedeli, da bo pred nami lep in sončen dan

V želji, da bi vzdušje bilo čim lepše, smo se še pred odhodom iz Ljubljane posladkali s svežim sirovim zavitkom. Odpravili smo se na pot, proti prvem mestu postanka, Buzetu.

Buzet nas je dočakal obsijan soncem, topel in prijazen. Neprijetni občutki, ki smo jih glede lepote dneva imeli pred odhodom iz Ljubljane, so že izpuhteli. Sprehodili smo se po starem delu mesta in občudovali pogled v bližnjo in daljno okolico.

V bližini več stoletij starih hiš smo vsaj bežno občutili starodobni ritem življenja.

Po ogledu Buzeta smo se napotili proti Učki. Avtomobile smo pustili na gorskem sedlu, ki je med kontinentalnim in primorskim področjem. Nekoč so romarji, ki so iz Istre šli peš na Trsat, tukaj prvič zagledali morje in se mu poklonili. Zato se ta kraj še danes imenuje Poklon.

Napotili smo se proti vrhu Učke. Pot skozi gozd je bila lagodna, zato niti pohodniki nismo preveč hiteli. Ustavljali smo se na lepo urejenih info-točkah, prebrali zanimive podrobnosti o naravi na Učki, naredili nekaj čudovitih posnetkov z razglednih točk in čez dobri dve uri prišli na vrh.

Vojak, višji od dveh vrhov Učke, je na nadmorski višini 1396m. Slabih sto let nazaj (leta 1911) so na vrhu naredili razgledni stolp, na katerem je točka z nadmorsko višino 1400m.

Ker je pihala rahla burjica, je hladen zrak med svojim spuščanjem iz gorskih planot proti morju naredil kondenz v toplem obmorskem zraku, zato je v nižini nad morjem in nad kopnom bila tančica meglice, ki je pred pogledi skrivala kvarnerske otoke in notranjost Istre.

Na vrhu smo si v zavetju, obsijanem soncem, privoščili oddih, malico in sproščeni klepet. Med počitkom smo občudovali številne padalce, ki so v vzgonskih zračnih tokovih krožili nad vrhom Učke.

Pot navzdol je minila nekoliko hitreje. Ko smo se zbrali, smo se napotili proti kontinentalni strani Učke. Mimogrede smo se ustavili pri izviru Josipa II. Tu je voda tako čista in zdrava, da ljudje od blizu in od daleč z avtomobili prihajajo po vodo, ki je domov nosijo za pitje.

Dan se je prevesil v popoldan in v nas se je prebudila lakota. Naslednji postanek je bil v gostilni Tomaško v Vranji. Privoščili smo si krožnik istrske mineštre, pa še kakšen priboljšek zraven: fuže s tartufi, njoki z divjačino, kozarček dobrega terana ali malvazije...

Meja med državama je ostra črta, meja med jeziki pa je zelo mehka in težko določljiva. Tako tudi meja med slovensko in hrvaško govorečo Istro ni ostra črta, ampak Ćićarija, dokaj široko območje. Zato nas niti ni presenetilo, ko nas je zgovorna oštirka ogovorila enako spretno v hrvaščini in v slovenščini, toda tudi v slovenščini so bili prisotni mehki istrski ć-ji...

Dan se je nagibal proti večeru, ko smo se napotili proti zadnji točki na naši poti. Roč je še eno tipično istrsko mestece, nameščeno na vrhu hriba. Sprehodili smo se po mestnem jedru, ogledali smo si cerkev in si na majhnem trgu privoščili poslovilno kavo.

Sledila je še pot domov. Skupna ugotovitev je bila, da je kljub svoji blizini Istra še vedno neznanka, ki ponuja množico zanimivih možnosti za sprehajalne in gurmanske užitke ter preživljanje prostega časa. Vsakdo izmed nas je že kar v planu imel kam in kako naslednjič....

Pred nami je bila še noč in vrnitev v Ljubljano. Noč je bila temna, a spomini na izlet na Učko so ostali svetli.

Slike in besedilo Zlatko Matič

ZAHVALA: Ne morem mimo tega, da ne bi omenil Darka Moharja iz Slovenskega kulturno-planinskega društva Bazovica iz Reke, sicer nekaj deset let nazaj ljubljanskega študenta, ki je en teden pred našim izletom z mano prehodil in prepotoval celo pot, vse z namenom, da bi med našim izletom vse bilo lepo in prav. Zato se mu najlepše zahvaljujem.