Skipersko jadranje - kot pred mnogimi leti

27. februar - 7. marec 2010, TRŽIČ / MONFALCONE (ITALIJA) -> PATRAS (GRČIJA) = 680 NM

Datum dogodka:	27.02.2010 - 07.03.2010
Plovilo:	FAST TEA, Bavaria 35 Match
Posadka:	Boris Smirnov, Matjaž Zaletel, Aljaž Zaletel, Luka Planinc
Skiper in organizacija:	Srečko Škrlec

Nepričakovano se mi je ponudila izredna priložnost, in kot ponavadi sem jo zgrabil, ter ponovno, kot že mnogokrat doslej ocenil, da lahko organiziram in izpeljem izjemen dogodek jadranja za člane kluba.

Drugače povedano, dobil sem priložnost prepeljati (enosmerni transfer) neko jadrnico na relaciji Tržič / Monfalcone (blizu Trsta) v pristaniško mesto Patras (Grčija).

Telefonsko sem poklical precej članov JK Odisej; odziv na vabilo je bil nepričakovano velik, zato sem se lotil hudo težavne naloge izbrati in uskladiti posadko in dokončno organiziral potovanje. Le nekaj dni pred startom se je izkazalo, da bomo v Grčijo peljali Bavario 35 Match, simpatično, 5 let staro, solidno, športno opremljeno jadrnico.

Posadko sem torej izbral, izpeljal vse priprave, organiziral vso logistiko, stekli so dogovori o detajlih (kopenski prevoz do Tržiča, nabava hrane, dodatne opreme, finančni vidik potovanja, skrb za varnost, opremo, … povratek domov…).

Tu je trenutek, da poudarim, zbrali smo se v odlično posadko, vsakdo je prevzel izdaten delež v sami izvedbi dogodka in nato med samim jadranjem izkazal dobro voljo, nesebično požrtvovalnost, potrpežljivost, znanje in spretnost, samostojnost in vzdržljivost. Odlično smo se ujeli in navkljub hudim naporom (izredno neugodno razmerje plovba / počitek) uživali v jadranju in v dogodku nasploh.

Moja skiperska ocena: plovba = odlično; počutje, družabnost in timsko delo = odlično; vremenske razmere (zima) = je na meji, znosno, sprejemljivo.

Povzetek:

Čas potovanja: 8 dni in 7 ur (odsotnost od doma)
Skupni čas bivanja na barki od izplutja do cilja: Monfalcone - Patras 5 dni in 9 ur (129 ur)
Čisti čas v plovbi na jadrnici: 109 ur.
Čas obratovanja motorja: 99 ur.
Poraba goriva skupaj: 230 lit (motor Volvo 21 kW)
Prevožena pot skupaj: 680 NM

V nadaljevanju prispevka poglejte tehnične podatke o plovbi in osebna mnenja članov posadke, oglejte si kolaž fotografij…

Srečko Škrlec

Zapis Borisa Smirnova:

Naš skiper Srečko Škrlec me je povabil v ekipo, ki je uspešno prepeljala jadrnico FAST TEA (Hitra Tea ali Hitri čaj?) Bavaria 35 Match slovenskega lastnika novemu grškemu lastniku na novo lokacijo stalnega priveza v Patras v Grčijo.

V soboto, 27.02.2010, smo se že ob 6:00 uri z malim kombijem odpeljali v italijanski Tržič (Monfalcone), kjer je bila preko zime privezana ta jadrnica. Zelo hitro smo se vkrcali, naložili prtljago, opremo in prehrano, ter že ob 8:30 uri izpluli proti Piranu.

Na števcu je kazal LOG: 9.156 NM, motorni števec pa 805 h.

Vsi nadaljnji podatki o poti so merjeni in zabeleženi po Srečkovem GPSu, ki je kazal realno dolžino poti po zemeljski površini (DOG – Distance Over Ground – razdalja po površini, SOG – Speed Over Ground – hitrost preko zemlje, COG – Course Over Ground – kurz po zemlji). Ladijski merilniki pač ne upoštevajo morskih tokov, vetra, zanosa, plimovanja in valovanja.

Zaradi razumne zahteve, da čim hitreje pripotujemo do cilja, upoštevaje vremenske razmere in realni čas potovanja, smo jadrali le pri najboljših vetrovnih pogojih, in smo zato večino poti, kadar je hitrost jadrnice padla pod 5 KT, prevozili z jadri ob pomoči motorja. Celotno plovbo smo opravili v petih etapah.

1. etapa. TRŽIČ / MONFALCONE – PIRAN – SAN BENEDETTO DEL TRONTO: sobota, 27.02. ob 8:30, do nedelje, 28.2. ob 16:00; (31 h plovbe, 177 NM).

Kot rečeno, smo startali hitro, ob 8:30 uri, žal v popolnem brezvetrju. Preko plitvin nanosov proda reke Soče smo v dveh urah in pol pridizlali do Pirana, nabavili še nekaj hrane (pivo, kruh, olive), ker smo ocenili, da sem bil pri nabavi hrane, ki sem jo kupil še v Ljubljani, preveč skromen, Srečko pa je opravil še zadnje formalnosti na pristaniški kapitaniji za odjavo barke iz Slovenije. Prevozili smo pot ~ 15 NM v 2,5 urah.

Ob 12:00 smo zapustili Piran in se v slabem vetru WNW usmerili proti pristanišču Ancona v Italiji. Ob 18 h je veter narasel do 9 KT, ponoči pa tudi do 20 KT, vendar z obratom v smer SW in kasneje SE. Vožnja celo noč, ob 9 h zjutraj smo se približali Anconi, vendar smo se prvič privezali šele ob 16 h 28.02. ob pomol v mestecu San Benedetto del Tronto, kjer smo natočili 89 litrov diesla. Prevozili smo ~160 NM v 28 urah. Med deseto in dvanajsto ponoči sta Srečko in Matjaž uspela z dvojno skrajšavo celo jadrati. Morje je bilo 3 – 4, kar je meni v sprednji kabini povzročilo neustavljivo razburjenje želodca. Hvala prijateljem, da so v moji nemoči prevzeli dežurstvo med 24. in 3. uro za krmilom. Do prvega priveza sem si pa že opomogel. Po celi dolžini zunanjega valobrana Benedetta so številni ribiči namakali svoje trnke brez velikega zanimanja za našo in edino jadrnico na vhodu v pristan. Ribičem je riba vse, kar imajo stalno pred očmi. Tu smo si privoščili toplo juhico in obilno pečenko z zeleno solato, kar je z ljubeznijo pripravil naš glavni ladijski kuhar (moja malenkost).

2. etapa. SAN BENEDETTO – BARLETTA: nedelja, 28.2. ob 18 h, do ponedeljka, 01.03. ob 19 h; (25 h plovbe, 140 NM)

Po dveh urah ob 18 h smo že spet izpluli in se usmerili proti Barletti. Luka je dvignil zastavico Jadralnega kluba Odisej, veter piha NW, napol v krmo, vendar moči le do 5 KT. Celo noč in dan poje motor, vožnja sama je sicer prijetna. Uživamo ob lepi panorami. Pot smo nadaljevali mimo rta Vieste dalje brez postanka in se šele ob 19 h zapluli v pristan Barletta. Zaželeli smo si nekoliko razgibati naše že kar otrdele noge. Sprehodili smo se ob ograjeni trdnjavi do lepo osvetljene cerkvice, vendar nismo mogli najti vsaj enega lokala, da bi si privoščili kavico. Ne potolaženi smo se vkrcali in ob 21 h izpluli dalje.

3. etapa. BARLETTA – BRINDISI: ponedeljek, 01.03. ob 21 h, do torka, 02.03. ob 10:00 uri; (13 h plovbe, 98 NM)

Ob jutranji menjavi dežurstva za krmilom sva z Lukom ujela lep sončni vzhod in zahajanje lune, ki nam je ponoči s polno močjo osvetljevala pot proti Brindisiju. Prvi toplejši sončni dan na naši poti nam je vlil novih moči. Veter pa se je obrnil v NE do 5 KT. Ob 9:35 zjutraj v torek 02.03. smo zapluli v široki zaliv velikega pristanišča Brindisija. Pristan po dolgi plovbi … takoj smo se oskrbeli z 82 litri diesla in napolnili izpraznjen rezervoar z vodo. Privoščili smo si daljši počitek. Odšli smo v mesto, da se je Srečko na internetu seznanil z vremensko prognozo, ki nam je z močnimi SW vetrovi in visokimi valovi v premec grozila za četrtek. V prijetnem lokalu smo spili kavico in odložili nekaj bremena iz sebe.

4. etapa. BRINDISI – OTRANTSKA VRATA – KRF – PAKSOS – LEVKAS – MEGANISI: torek 02.03. ob 14 h do srede, 03.03. ob 18 h; (28 h plovbe, 180 NM)

Mestece je bilo zelo simpatično, vendar smo že ob 14 h odrinili na našo četrto etapo. K ugodni potovalni hitrosti nam je na začetku pomagal NW veter do 8 KT. Bila je že trdna noč, osvetljena s polno luno, ki so jo tu in tam zakrivali strgani oblaki. Vetra iz NW bi bilo dovolj za turistično jadranje, vendar nam se je mudilo. Z vetrom in ob pomoči motorja smo pluli s hitrostjo preko 7 KT. V Otrantskih vratih smo pozorno opazovali obzorje in se izogibali svetlečim plavajočim objektom, ki so se kar pogosto pojavljali in prihajali mimo nas. Zjutraj ob 5:46 je za Krfom zažarelo nebo vzhajajočega sonca. Z Aljažem sva kot obsedena prožila fotoaparat in opazovala, kako so barve od temno vijolične prehajale do zeleno rumene, ko je sonce vzšlo. Ob 17 h smo prispeli do vhoda v kanal med otokom Levkas in celino ter brez postanka nadaljevali plovbo do otoka Meganisi in v pristanišče Vathi zapluli v mraku ob 18 h. Privezali smo se na novo zgrajeni pomol z muringi. Navkljub izvrstni kuhi na barki in vsestranskim kulinaričnim užitkom smo se odločili da poskusimo originalno grško kuhinjo: v prijetni grški taverni so nam postregli z različnimi predjedmi, grško solato…pili smo dobro vino…, nato pa je Srečko kar po slovensko naročil še kalamare in ribe. Prijetno podkrepljeni smo na barki hitro zaspali.

5. etapa. VATHI – OXIA – PATRAS; četrtek, 04.03. ob 4:30 do 17:30 h (13 h plovbe, 85 NM)

Srečko in Aljaž sta prav potihoma vstala, ob 4:30 pognala motor in odplula na zadnjo etapo. Po napovedi sta nas čakala močan SE veter, naravnost v glavo, in visoki valovi (morje do 5). Do otoka Oxia, ki leži blizu grške celine, smo v postopno naraščajočem vetru nekaj časa jadrali, nato pa se je med otoki in čermi začela borba s SE vetrom do 32 KT in valovi nad 2,5 m. Kljub jadranju z drugo krajšavo, se je skiper pravilno odločil pospraviti glavno (klasično) jadro. Z artističnimi vložki je to mladcema hitro uspelo. Zelo smo morali paziti na plitvo morje ob otoku, kjer se izteka grška reka, ter na plitvine ob severni obali patraškega zaliva. Luka je pogledoval na globinomer in v nekem trenutku rekel: »Ups… samooo 8 m je« in hitro odvil v globlje vode. Srečevali smo trajekte, na katerih so se potniki verjetno vpraševali, kdo so ti norci z jadrnico v teh pogojih. Valovi so se večali do 3 m, občasno je izgledalo, kot da smo podmornica. Pogosto nas je odbiti val kar dodobra opral. Ob 17:30 h smo z velikim olajšanjem in dobro voljo privezali do sedaj še našo Bavario Fast Teo v marini Patras. Lepo se je odzivala našim zahtevam, pripeljali smo jo varno in brez poškodb. Šele po prihodu v Patras smo izvedeli, da se je pred špansko obalo zgodila nesreča, ko je osem metrov visok val treščil v veliko turistično ladjo in je v petem nadstropju razbil šipe in planil med potnike. Bilo je veliko ranjenih in celo dva sta umrla. Ampak mi jadralci se pa ne damo!!!

Kar hitro smo utrujeni legli k počitku. Zjutraj pa smo barko lepo očistili, da smo jo v sijaju predali novemu lastniku, ki je prišel ponjo v spremstvu soproge in mlade hčerke študentke ekonomije, ki vodi svojo jadralsko šolo za mlade na optimistih in laserjih. Še posebno sta se pri čiščenju potrudila Aljaž in Matjaž, da kritično oko žensk ni moglo najti pripomb.

Lastnik in Srečko sta uredila vse formalnosti glede predaje, zadovoljni lastnik pa je vsakega od nas nagradil še s steklenico Ouza.

Zadnji dan (petek) smo si privoščili ogled mesta Patras in v zelo prijetni gostilni obilno večerjali. Ob 23 h smo se vkrcali na trajekt in po 32. urah v nedeljo, 07.03.2010 ob 8:30 uri prispeli v Benetke. Tu sta nas s kombijem že čakala Lukova prijatelja in nas zapeljala domov proti Ljubljani. V gostilni Bajec na Vrhniki smo si privoščili še dobro kosilce in se ob 13 h dobre volje in prijateljsko razšli.

Zapisal po svežem spominu Boris Smirnov

Aljaž Zaletel je zapisal:

Z veseljem sem se odzval vabilu Srečka, da peljemo jadrnico v Grčijo, saj vem, da je to vedno lepa priložnost, da se veliko novega naučim. Čeprav nam vreme ni bilo najbolj naklonjeno, nam je večinoma prizanesel vsaj dež. Morda mi je malo žal samo tega, da veter nikakor ni pihal po naših željah – ali ga je bilo preveč, ali pa premalo, po vrhu pa še iz za nas napačne smeri. Kljub vsemu pa bo to »jadranje« v mojem spominu ostalo zapisano v najlepši možni luči, saj sem ob dobri družbi in lepem zimskem morju zares užival.

Luka Planinc je zapisal:

Pred odhodom sem se zavedal težavnosti poti, pričakovanih nizkih temperatur in nemirnega morja. Vendar se mi je ta slika ob prihodu v topli in sončni jutranji Tržič nekako oddaljila od misli. Prišla pa je izjemno hitro nazaj že v prvi noči, ko nas je ob prečenju Jadranskega morja močno premetavalo, spremljal pa nas je hud mraz, ki se je najbolj lotil dežurnih na palubi. Tudi spanje v salonu je bil podvig, saj sem pol ure ležal na naslonjalu klopi, naslednje pol ure pa se podpiral ob salonski jambor, da bi preprečil morebiten neprijeten padec z ležišča.

Pokonci nas je držala odlična kuharija našega mojstra Borisa, ki je s svojimi božanskimi toplimi juhicami preganjal iz nas mraz in lakoto. V pomoč pa so nam bili tudi kratki izleti na obalo, še posebej v Brindisiju, kjer smo se s socializacijo med ljudmi in sladkim sladoledom v roki ponovno počlovečili. Uživali smo v trenutkih jasnega in toplega vremena, ki nas je občasno spremljalo že v južni polovici Apeninskega polotoka.

V Grčiji sem doživljal že zelo mirne spance, predvsem v idiličnem zalivčku Meganisija, po odhodu iz katerega me je obzirna in pozorna posadka celo pustila spati do poznih dopoldanskih ur, nato pa me z nagibanjem naše Bavarie dobesedno vrgla iz postelje.

Ko smo preživeli divjo in nemirno pot do Patrasa, je bil dan sprostitve v grškem mestu odličen in poln celodnevne zabave.

Kljub izčrpanosti sem poln vtisov prišel domov in ugotovil, da bom potreboval še nekaj časa ampak se zagotovo udeležil naslednje podobne avanture, ki se bo morda prikazala na jadralskem obzorju.

Zapisal po svežem spominu Luka Planinc.

Matjaž Zaletel je zapisal:

Pred leti pozimi, ravno tako koncem februarja se je nama s sinom Aljažem pridružil Srečko, da smo za Elan v pravem ledenem viharju peljali novo jadrnico Atiko Elan 40 iz Izole v Grčijo. Vso pot nas je spremljala ledena burja NE tudi prek 50 KT, na morju in po otokih je snežilo, okrog Aten je tiste dni metež nanesel prek 30 cm snega, bili smo premraženi do kosti, se greli in sušili obleko nad plinskim štedilnikom… Kot posadka smo se vsi trije zelo dobro ujeli in uspešno opravili zahtevno nalogo.

Od takrat sem si vedno želel to pot ponoviti, upajoč na boljše vremenske pogoje. Konec januarja me je Srečko prijetno presenetil s povabilom, da se mu z Aljažem pridruživa na podobni poti kot pred leti. Takoj sem brez razmisleka rekel: »Da!«, vseeno mi je bilo, kakšna bo jadrnica, kakšna ekipa, samo da gremo – saj če je skiper Srečko, potem bo vendar vse v redu. In res je bilo. V službi sem si uredil teden dni dopusta in prestavil eno predavanje na konec marca, mornarsko torbo z obleko in opremo pa imam tako ali tako vedno pripravljeno.

Kako je dobro, ko je nekdo drug odgovoren za organizacijo, ti pa pripraviš le svojo osebno prtljago in te pridejo iskat na dom s kombijem! Prejšnji dan še v službi, danes pa razbremenjeno na pot. To je tisto, kar najbolj potrebujem in zakaj imam jadranje tako rad, saj medtem ko si skoncentriran na jadralna opravila, ne moreš istočasno misliti na službene zadeve, v trenutku se odklopiš od vsakodnevnih skrbi.

V marini v Tržiču nas je čakala sicer očiščena, a od zime nekoliko »utrujena« jadrnica Fast Tea (Hitri čaj ali Hitra Teja?), ki smo jo ekspresno pripravili za plovbo. Ob plutju mimo pontonov so se mi sline cedile ob pogledu na floto novih Seawayevih Shipmanov, ki so bili privezani pred novo proizvodno halo.

Potem se je potovanje spremenilo v rutino izmena v kokpitu, v pripravi, počitek. Kot zakleto nisem bil dežurni, ko se je svitalo. Od vsega sem najbolj užival v nočnem jadranju ob obali, ko nam je italijanska »burja« pihala N, NW (polkrma, bok) v refulih do 25 KT in smo lahko izkoristili nekaj malega ugodnega vetra, pa v prečenju Otrantskih vrat, ko smo spet ujeli močen veter v polkrmo in sem »jezdil« po valovih prek 9 KT brez pomoči motorja.

Zelo sem užival tudi v jadranju proti vetru med grškimi otoki, in v prečenju Korintskega / Patraškega zaliva, ko smo prihajali na cilj v marino v mestu Patras.

Hvala Srečku in kolegom, ki ste mi omogočili takšne počitnice.