Sprehod po Istrskih gozdičkih in pojedina divjih špargljev

Sobota, 18. april 2009

Pomladni meseci so čas, ko je na tržnicah bogata ponudba špargljev. Sočne, kot mezinec debele rastline ponujajo gurmanske užitke.

Toda, tisti, ki so kadarkoli probali pojedino iz divjih špargljev, trdijo, da med okusom in vonjem gojenih in divjih špargljev ni primerjave. Nekaj od tega da slutiti že primerjava med cenami, ki jih lahko vidimo na ljubljanskih stojnicah.

Divji šparglji so rastlina, ki raste v priobalnih krajih. V pogovorih ob bolj ali manj polnih krožnikih se je porodila misel, da bi kakšno soboto izkoristili dan in se sami preizkusili v »spretnosti« nabiranja divjih špargljev.  Toda, kam se napotiti?

V soboto 18. aprila smo se iz meglene in turobne Ljubljane napotili proti Istri. Turobno juto ni obetalo nič kaj lepega, vsaj tako so mislili tisti, ki so se po pogledu skozi okno odličili, da ne bodo šli. A so se zmotili, pa še kako zmotili...

Ko smo se pripeljali v Istro, nas je tam dočakalo lepo sončno vreme. Dokončno smo se zbrali v Žminju, tipični istrski vasici, zbiti okoli rahle vzpetine. Na robu Žminja je lepo ohranjena Kalvarija s tremi križi. Na enem izmed križev je lepo vidna letnica 1728. Ta kraj smo izrabili za skupinski posnetek, za spomin.

Napotili smo se naprej proti Barbanu, v bližini katerega je vasica Regulići, kjer nas je čakal v Ljubljani živeč istran Mario Kalčić. Mario je po svoje bil »zvitež« in je od domačinov vnaprej nabavil kar celo vedro divjih špargeljnov, kajti nekoliko je dvomil v naše ostro oko in spretnost pri nabiranju drobnih rastlin, kot so šparglji.

Za nabiranje divjih špargljev je treba imeti nekaj izkušenj. Mario je pomagal z nasveti. Razkropili smo se po grmičkih in goščavi ter iskali sveže poganjke. Nekaj uspeha je bilo, vendar ne toliko, kot bi ga imel nekdo z izkušenim očesom in roko.

Med nabiranjem smo uživali v tišini, ki jo je obogatelo petje ptic in mešanimi vonjavami cvetja, med katerii je bilo moč prepoznati vonj ciklam.

Na svoji poti smo šli mimo prostora, v katerem so se pasli boškarini. Boškarin je veliko avtohtono istrsko govedo, ki lahko doseže maso tudi do ene tone. Veliki rogovi so na vrhu opremljeni s kroglicami, da bi tako bile preprečene morebitne hude poškodbe.

Počasi smo se bližali Jelenskem, pobočju nad dolino reke Raše. Za ta kraj je značilen veliki napis TITO, nekoč narejen iz zloženih kamnov, danes pa je narejen iz betona. Napis je viden je od daleč, še posebej lepo iz magistrane ceste Pula – Reka, ko se le-ta za mestecem Barban začne spuščati v dolino.

Vreme nas je do sedaj čudovito služilo. Bilo je nekoliko oblačno, kot nalašč za premikanje po soncem obsijanih potkah in goščah. Sedaj, ko je pred nami bila vrnitev na izhodiščno točko, je sonce zasijalo v vsej svoji moči.

Pred hišo, ob veliki kamniti mizi, smo se lotili priprave pojedine. Nalomili smo šparglje in jih popražili na olju. Ko so omehčali, smo nanje vrgli rahlo premešana jajca. Še nekaj minut in okusna pojedina je bila končana. K pojedini  je odlično teknilo vino iz Mariove kleti.

Sledil je še krajši sprehod, v katerem smo si ogledali lepo urejene vinograde. Skupna misel je bila, da bi srečanje lahko ponovili čez nekaj mesecev, ko bo na vrsti trgatev.

Del skupine se je napotil proti Ljubljani, del pa je še nekoliko vztrajal in si privoščil »močnejšo« prehrano v obliki dveh pek, pripravljenih na odprtem hišnem ognjišču. Ob hrani, vinu in klepetu čas je hitro tekel in pozna ura je kar naenkrat bila tu.

Ločili smo se z mislijo, da bo jesenska trgatev dobra priložnost za ponovitev kombinacije izleta v neokrnjeno istrsko naravo in prijetnega druženja.

Več o tem – enkrat jeseni...

(Pripravil: Zlatko Matič)