|
Jadralni klub Odisej | |
|
|
|||
Šolsko jadranje - junij 2000 |
|
Na šolsko jadranje smo se leta 2000 podali z dvema jadrnicama SAS39. Na eni jadrnici (Jugo) je bila posadka Na drugi jadrnici (Levant) je bila posadka |
| 0. dan, petek, 23.06.2000 V petek 23.06 smo opravili nakup hrane. Količina je bila namenjena le za nekaj dni, kajti računali smo, da se bomo zadrževali v bližini krajev, kjer je moč najti trgovine. |
| 1. dan, sobota, 24.06.2000 Iz Ljubljane smo z avtomobili odšli približno ob 8:30. Šli smo s petimi avtomobili. Za pot smo izbrali "primorsko" varianto: Ljubljana, Kočevje, mejni prehod Petrina/Brod na Kupi, Delnice, Križišæe, Crikvenica in naprej po magistrali do Sukošana. Skupaj približno 385km. Prvi postanek smo naredili skupaj v vasi Fara tik pred slovensko-hrvaško mejo. Po postanku smo pot nadaljevali vsak po sebi primernem tempu. Mi smo naredili še en vmesni postanek v Senju, na mestu, kjer je park, ki označuje 45 vzporednik.  Zbrali smo se v gostilni pri Jozotu. Po osvežitvi smo se napotili v marino na prevzem jadrnic. Spinakerje smo pustili na obali. Z čolni (byboat) smo imeli težave, ker sta imela preluknjano dno. Z zamenjavo ni bilo težav. Po skiperjevem predlogu po prevzemu nismo izpluli, temveč šli na večerjo k Jozotu. Uveljavili smo 10% popust, ki pripada članom jadralnega kluba Odisej. Po večerji smo si nekateri privoščili nočno kopanje |
| 2. dan, nedelja, 25.06.2000 Zjutraj smo kar v trgovini v marini kupili zalogo kruha in mleka. Takoj po kavi smo se odpravili na pot. Prvi dan smo želeli priti do juga kolikor je to mogoče dlje, a pod pogojem, da za nočitev imamo varen privez. Namreč, vremenska napoved je bila dvomljiva in ni napovedovala izključno lepega vremena. Iz marine smo krenili proti jugovzhodu skozi Pašmanski kanal. Imeli smo rahel veter točno v krmo in bilo nam je žal, da nismo imeli spinakerja. Ugotovili smo, da instrument za merjenje hitrosti ne deluje. Globinomer je deloval normalno, a le pri globini manjši od 30m. Pluli smo proti jugu, mimo Vrgade in Murterja. Veter je nenehoma bil naravnost v hrbet. Za cilj smo si izbrali otok Prviæ in mesto Prviæ Luka. Za nami je bilo nevihti nevihtni oblaki, ki so omogočili, da je nebo bilo popisano s svetlobnimi žarki. Večernja zarja je dala čudovite barve. Na mestu, kjer je sonce zašlo, je nebo zažarelo kot bi tam bil požar. Morje je rahlo zavalovalo tako, da smo potrebovali gumijaste vetrovke. Katjo in Majo, ki sta sedeli na premcu, je zalil val tako, da sta se morali v celoti preobleči. Do mesta Prviæ Luka smo prišli po poti med otoki Tijan in Zmajan in nato iz jugovzhoda zapluli v luko. V Prviæ Luki je bilo dovolj prostora ob operativni obali. Zato smo se vezali kar bočno nanjo. Levant se je nato privezal na nas. Sledil je večerni sprehod skozi mesto. Ogledali smo si nekaj že praznih murvinih dreves. a fige so šele začele zoriti. To nam je dokazal Marjan, ki je spretno obredel marsikatero drevo. |
| 3. dan, ponedeljek, 26.06.2000 Zjutraj je v pristanišče je priplula potniška ladja. Imela je tudi zalogo svežega kruha, ki smo ga vzeli kar na pomolu. Pozneje smo v trgovini kupili še nekaj sadja in zelenjave, a otrokom krofe. Nato smo odrinili naprej proti Šibeniku. Cilj je bil Skradin in nato ogled slapov Krke.  Proti Skradinu nas je pot peljala skozi lepo sotesko. Izhod soteske v odprto morje čuva dobro ohranjena trdnjava. Nato smo po Krki zapluli v notranjost, skozi Prukljansko jezero do mesta Skradin. Jadrnice smo privezali v marini. V marini so nas opozorili, da pri kopanju pod slapovi imamo na umu, da je voda hladnejša kot morska, da je sladka in se zato v njej težje plava ter, da so vodni tokovi zelo močni. Sicer pa red in varnost vzdržujejo čuvaji.  Miran in Marjan sta ostala na jadrnicah. Anka in Nataša bosta prišli za nami, z naslednjo ladjo (ki sicer pluje vsako uro). Takoj nato smo hiteli na motorno ladjico, ki nas je peljala proti slapovom (sicer je tam pristop za druge čolne prepovedan). Naredili smo sprehod po parku in si nato privoščili kopanje pod slapovi v jezeru. Po nekaj urah smo se vrnili na ladjo, ki nas je vrnila do Skradina. Ker je napoved bila dvomljiva, smo ostali na privezih in si privoščili večerjo v bližnji restavraciji. Vida je prvič poskusila morsko hrano in ugotovila da niti ni tako slaba. |
| 4. dan, torek, 27.06.2000 Jože je ugotovil, da njihova radijska postaja deluje le pet minut, nato pa odpove. Zato smo do sedaj bili prisiljeni porabiti množico impulzov preko mobilnih telefonov. Izpluli smo navsezgodaj zjutraj (približno ob deveti) in zajtrkovali med vožnjo. Naša želja je bila, da bi naslednjo noč prenočili v Ropotnici na Velikem Kornatu. Lakota in želja po kopanju nas je ustavila v zalivu Opat, kjer smo (začuda) našli dve prosti boji. Kosilo oz. večerjo smo pojedli kar na jadrnici. Zamisel o nadaljevanju poti do Ropotnice smo opustili.  Takoj, ko smo se privezali, je prišla dvojica z gliserjem in zahtevala 40Kn na osebo za vstopnino v Nacionalni park Kornati. Opozorili so nas, da Telaščica sodi v Park prirode in je zato tam treba plačati drugo vstopnico. Po končanem obroku smo se napotili na bližnji vrh nad zalivom, da bi občudovali okolico in sončni zahod. Po vrnitvi na jadrnice so se nekateri lotili lovljenja rib. Uspeh ni izostal. Marjan je nato ribe lovil do krepko v noč. |
| 5. dan, sreda, 28.06.2000 Dogovorili smo se, da bomo na pot odrinili točno ob sedmih. Namen je bil pluti ob zunanji strani Kornatov ter ob zunanji strani Dugega otoka do Sakaruna. Na poti smo ugotovili, da je v Ropotnici bilo še veliko prostora. V drugih mestih smo videli veliko število jadrnic, kar je pričalo, da je sezona v zamahu. Pred svetilnikom Sestrice smo ugotovili, da vsi otroci še spijo, zato od ogleda klifov na Dugem otoku ne bi imeli nič. Zato smo se napotili skozi Proverso, na notranjo stran Dugega otoka. Ves čas smo pluli na motor, ker je veter bil zelo rahel in večinoma naravnost v premec. Ko smo se v Lavdarskem kanalu želeli ustaviti zaradi kopanja, smo ugotovili, da nam motor sidra ne deluje. Temu takrat še nismo posvečali veliko pozornosti in smo se privezali kar na Levanta. Nato smo zavili v Sali, kjer smo obnovili zaloge vode. Izrabili smo priliko in si v bližnji slaščičarni privoščili sladoled ali ledeno kavo. Izsilili smo količinski popust, ki smo ga dobili v obliki kapučina za odrasle. V lokalni pošti, kjer je tudi menjalnica, niso imeli kun, zato le-teh ni bilo moč kupiti. V lokalni trgovini (ki je sicer bila zaprta, a so jo za nas odprli) smo kupili nekaj hrane in pijače. Nato smo odrinili proti severozahodu, ob Dugem otoku. Med vožnjo smo ugotovili, da imamo težave z vso električno instalacijo. Praktično nič ni delovalo, tudi hladilnik in radijska postaja. Še več, ugotovili smo, da praktično nič električnega ne deluje več. Po ogledu instalacije smo ugotovili, da je žica, ki gre iz ene od diod na plus kontakt instalacije, odtrgana tako, da je ni moč pritrditi nazaj. To je bil razlog, da generator ni polnil instalacijskega akumulatorja. Med vožnjo na motor smo v pravi veri, da je elektrike dovolj, imeli hladilnik vključen, kaj je docela izpraznilo akumulator tako, da luči sploh niso več delovale. Zato smo z odločnim manevrom obvestili Levant (ki je bil pred nami), da zavijamo v vojaški tunel v zalivu Brbinj, ki je nekoliko jugovzhodno od Božave, skrit za otočkoma Planatak. Tam je sicer že bila ena jadrnica, a ni bilo težav privezati še naših dveh. Na splošno zadovoljstvo otrok smo šli z baklami na "srhljivi" izlet skozi tunel.  Hrano smo iz našega hladilnika dali v hladilnik na Levantu. Otroci so si takoj omislili nekaj ribarjenja. Mi smo pa po telefonu obvestili marino, da potrebujemo pomoč. Zvečer je padlo nekaj dežja. Pretirane moče kljub temu ni bilo. |
| 6. dan, četrtek, 29.06.2000 Zjutraj so nas poklicali iz marine. Povedali smo jim, kaj je vse narobe. Omenili smo tudi občasne težave s črpalko in to, da na Levantu ne deluje radijska postaja. Serviserja sta z gliserjem prišla približno ob devetih. Prinesla sta nove diode na hladilnem bloku, nov poln akumulator, radijsko postajo in vodno pumpo. Mi smo izrabili bivanje serviserjev na jadrnicah zato, da smo naredili nekaj krogov z gliserjem.  Po opravljenem delu smo se opravili proti severu, z namenom, da pridemo do Sakaruna. Vročina je bila precejšnja, zato smo si privoščili kopanje oz. vlečenje v morju. Pluli smo mimo Božave, skozi Zverinački kanal in okoli otoka Brščak, kjer smo zavili proti jugozahodu in nato mimo Lagnjiæev (potopljena ladja) proti jugovzhodu. V Sakarunu smo vrgli sidro v dokaj plitki vodi. Dno je drobna, čista mivka in sidro je zelo oralo. Jadrnice SAS39 imajo poleg vertikalne kobilice tudi horizontalno krilo. S tem krilom je naša jadrnica nasedla na dno. Marjan je nato potreboval kar nekaj časa, de je jadrnico odvlekel iz peska v nekoliko globljo vodo.  Proti večeru smo zavili nazaj na severozahod z namenom, da pridemo do Velega Rata, kjer bi, privezani na bojo, lahko prespali. Prvič je bilo nekaj vetra toliko, da je kazalo, da bomo lahko jadrali. Toda, tok in veter sta imela takšno smer, da kljub orcanju nismo napredovali kaj dosti. Ko smo hoteli vključiti motor smo ugotovili, da iz izpušne cevi ne teče voda, zato si nismo upali prižgati motorja.  Poskusili smo priklicati Levanta. Toda, oni nas niso slišali, a mobilne telefone so imeli izključene. Zato smo po trdni temi na jadra pluli proti Velem Ratu.  Pri prehodu skozi ožino, označeno s palicami, smo si svetili z baterijskimi svetilkami. Šlo je počasi, a brez težav. Ta čas nam je Suzana dajala napotke po radijskih valovih. Na jadra smo prišli skoraj do Levanta. Motor smo prižgali le za zadnjih nekaj metrov takrat, ko bi morali bočno pristati. Vezali smo se kar na Levanta, ker v temi druge boje nismo videli, a brez motorja bi do nje težko pripluli. |
| 7. dan, petek, 30.06.2000 Zjutraj smo se lotili temeljitega ogleda pumpe za vodo. Odzračili smo je, a ni bilo bolje. Nato smo je sneli in dali nazaj. Vse kaže, da je jermen bil premalo napet. Pumpa je imela nov impeler. Da bi zavrteli rotor pumpe je bila potrebna precejšnja sila. Premalo napet jermen je očitno podrsaval. Po montaži nazaj je vse delovalo brezhibno. V lokalni trgovini v Velem Ratu smo dopolnili svoje zaloge hrane. Naslednji cilj je bila marina v Sukošanu. Pluli smo skozi Zverinski kanal, mimo Sestrunja in nato po Srednjem kanalu. V enem zalivu na Ugljanu smo si privoščili počitek in kopanje. Še skozi Ždrelac in smo že bili pred marino. Na črpalki smo ugotovili, da smo pri prevzemu jadrnice bili prevarani, kajti po števcih na črpalki sodeč, smo mi porabili mnogo več goriva kot ladja Levant, kar pa ni možno. Sledil je krst z dviganjem na jambor in pranje nog v morju. Dobili smo nove navdušence za jadranje in vse kar zraven paše. Po spiranju soli smo si privoščili večerjo pri Jozotu. Po večerji smo bili vsi dobre volje in smo se na palubi kar razživeli. |
| 8. dan, sobota, 01.07.2000 Zjutraj je sledilo pospravljanje jadrnic in predaja.  Po skupni kavi in podpisovanju razglednic smo krenili vsak svojo pot nazaj domov. |
| 9. dan, četrtek, 06.07.2000 Dobili smo se v Pizzeriji Oliva v Štepanjskem naselju v Ljubljani. Tu smo opravili zadnji obračun in si ogledali fotografije, ki smo jih prinesli s seboj. Tu je bil tudi računalnik, za ogled slik, posnetih z digitalnim fotoaparatom. Sklep je bil, da nam je jadranje ostalo v lepem spominu in smo kar začeli pobirati denarno prijavnino za jesensko jadranje in Regato Odisej, ki bo začela 16. septembra. |
|
|
|
||
 |
Reportaža s šolskega jadranja - junij 2000 |  |
