Čemu čebele dremajo

Spet je par let naokoli in čas, da opišem kakšno zgododivščino z jadranja. Na začetku je zmeraj težko, pravijo. No ja, ne vedno. Odvisno od tega ali imaš pred seboj pladenj kremšnit in se ne moreš odločiti katera bo prva padla ali pa povabilo kakšne stevardese na njen 20. rojstni dan. Da pa ne bi mi danes samo o začetkih in da nas ljudje ne razumejo, če je naš grafit na sosedovi novi fasadi črnobel in ne barven, skočimo na začetek dogajanja zadnje tradicionalne regate za prehodni pokal Odiseja.

Posadka križarke Pere

Andrej Saje (Winchmeister) - skiper

Bostjan Peterca (BP) - spinaker (je utrujen spal)

Katja Šnuderl - (HiperHiper) dekle s kitaro

David Cukjati - lovilec ravnotežja in genoa

Marko Prem - glavno jadro

Več slik: http://albums.photopoint.com/

Ma, so krave še mataste? Alora, pridem več k'sno. Evo, to sem slišal, ko sem poklical Markota, da se zmenimo za nakup hrane. Potem pa naj kdo še kaj reče.

Verjetno veste, da mora biti na jadrnici posadka. Lahko pa tudi ne. Odvisno od tega, če jadraš ali pa si privezan v pristanišču, posadka pa razbežana po bližnjih lokalih. Zmeraj sem nekako poskušal sestaviti posadko tako, da eno polovico sestavljajo znani jadralci, drugo polovico pa tisti, ki še niso jadrali z Winchmeistrom. Tudi letos je bilo tako. Bpja in Davida sem poznal že od prej. Predvsem z Bpjem sva pogosto glasno usklajevala mnenja sredi vrhunskih zastraševalnih manevrov, David že tako ali tako ima lastno barko in je izkušen jadralec z občasnimi izgubami ravnotežja na barki (hmmm, le zakaj, le zakaj), Katja in Marko pa sta jadrala z menoj prvič. Posadka je bila odlična, zmeraj pa mora biti na barki vsaj ena ženska. Kar tako, da je bolj zabavno.

Rižota a la Pere

Že takoj prvi dan smo takoj po prevzemu barke, vkrcanju hrane in pijače odrinili proti otoku Katina, kakšne tri ure jadranja od oblačnega Sukošana. Že po kakšni uri in pol nas je začelo spremljati sonce in nam delalo družbo do zahoda. Prejadrali smo Veliko Proverso ter ostanek dneva izkoristili za kopanje in sončenje, zvečer pa je sledila obilna večerja.

In kaj smo jedli tisti večer: riž s sladko kislo omako, kot dodatek pa sojin polpet. Postopek priprave je naslednji:
nekaj vrečk riža in jih daš kuhati. Ko je riž skuhan, vrečke začasno odložiš na krožnik in vmes petkrat zakolneš, ker te je para fajn spekla. Pri tem upaš, da ti ne bo vse skupaj zletelo po sandalih, v škornje in po neverjetno čistih tleh, ker če bi, bi riž hrustal, kljub temu da je bil prekuhan. Gremo naprej... V isti lonec, kjer se je prej kuhal riž streseš nekaj že narejene sladko kisle omake, se lepo vsedeš (kuhanje je hud napor), odpreš pivo in čvekaš. Potem se spomniš, da se na štedilniku v bistvu nekaj kuha, zato se počasi dvignes (da ne zliješ piva) in še v zadnjem trenutku primeš za žlico in mešaš omako, ki se je že itak prismodila, kot nor. Ogenj ugasneš, streseš v omako riž, mešaš če se ti da in pokriješ, da si rižota malce odpočije od silnega mešanja.
Privoščiš si pivo v njenem imenu. Na drug gorilnik postaviš nov visok lonec, doliješ olje, malo počakaš in natlačiš notri sojine polpete. Klinc, se bodo že spekle. Sicer smo imeli s seboj na barki nekje ponev, ampak prosim vas, kdo jo bo pa iskal pri vsej tisti zmedi. Ker pa so bile polpete zelo neposlušne, po vsem obračanju niso ostale cele. Končno je bila večerja pripravljena in vsakdo bi moral dobiti na krožnik nekaj riža, zraven omako in polpet. Dobili pa smo riž pomešan s sladko kislo omako in polpeti - vsi za enega eden za vse. V bistvu je bila to ene vrste enolončnica. Po večerji smo stolkli še škatlo Domačice in takrat je prišla na dan okusna ideja: če komu kdaj na barki zmanjka sladko kisle omake lahko brez problema zmeša piškote Domačica in na tenko narezane kumarce. Fino, a ne?

Ni kaj, da se pri tej kuhinji ne bi spomnil jadranja par let nazaj. Takrat sem imel na barki kopensko kuharico, ki se je javila, da bo skuhala afriško jed, sestavljeno iz piščanca, čebule, čebule in čebule. Vse skupaj je trajalo štiri ure (!!!), komarji so zaradi vonjav zadeti ležali vsepovprek, posadki pa so se že začeli prikazovati šnicli od silne lakote. Ja, življenje je ena sama huda čebu....preizkušnja. Sicer pa...oglasite se kdaj pri nas na večerji.

Spet nov manever

Glede na to, da smo bili oddaljeni od starta prve etape regate kakšne tri ure, smo se zbudili že zelo zgodaj in izpluli iz Katine z jadri, tiho in mirno, da ne bi motili blažene tišine jutra. Še ribe se niso zbudile. Le zaspano so pogledale, tako na eno oko, se prevalile na drugi bok in nadaljevale spanje pravičnega. Prejšnji večer so se namreč prenajedle rižote.

Start je bil precej tipično a la Winchmeister: da ne bi komu vzeli veselja smo bili tokrat ob startnem signalu s krmo obrnjeni proti startni liniji, kot da bi jo želeli prečkati rikverc, kljub temu pa smo jo prevozili 25. od 27 jadrnic. Tisti dan je bilo jadranje fantastično. Veter še kar, sončno, posadka dobro razpoložena (le kdaj ni bila) tako, da smo bili nekje na pol poti že na 18. mestu. Po prvem obratu okoli otočka smo dvignili spinaker in prehiteli še dve barki na razdalji parih metrov. Vse je kazalo na dobro uvrstitev, ko se je nekje sredi morja znašel otoček. Barka pred nami je bila oddaljena za približno dve dolžini in je plula precej na otoček. In zakaj ne bi seveda še mi. Ampak...

Pravi veter

Po napornem osvajanju vrhov otoka Žuta prejšnji dan in spancu v Zalivu večnega spanja nas je prebudilo zavijanje vetra, ki je pridivjal preko hribov na morje kakšnih petdeset metrov pred barko. Ravno dovolj, da nas ni celo noč premetavalo in da dolgi južni valovi niso butali v barko. Odprto morje je bilo penasto od lomljenja valov in vprašanje je bilo, če sploh bo prišlo do starta druge etape regate. Po obilnem zajtrku (prava močna kava, ham&eggs z jajci in šunko, hrustljavi, pravkar pečeni rogljički s sveže stisnjenim sokom iz korenčka in jabolk, za posladek pa čokoladni krof s Trojan) smo se pripravljeni kot zmeraj odpravili ven na kruto in razburkano morje, novim zgododivščinam naproti. Ko smo pluli ob otoku proti startu etape so začela prihajati sporočila regatnega odbora o prestavitvi starta na pozneje, kasneje tudi o prestavitvi lokacije starta, na koncu pa je bila etapa celo odpovedana. Škoda no. Vseeno smo odpluli v smeri marine Hramina na Murterju, vendar kot ponavadi ne direktno ampak naokoli.

Vmes je prišlo do dveh dogodkov. Ko smo v močnem jugu orcali (cikcakali) po ne vem več katerem kanalu se je na zavetrni in s tem bližje morski gladini stranski palubi barke, na enem koncu odvezal krajši prečnik (tangun) tako, da je prosto bingljal. Nerodna reč, sploh če ti ga lahko odplakne. Neustrašni David se je ob vsem tistem premetavanju in zalivanju barke prebil do tanguna, da bi ga privezal. V nekem trenutku je čez barko pljusnil ogromen val tako, da je Davida spodneslo in se je komaj ujel na varovalni ograjici. Takšnemu in še z eno nogo v morju je priskočil BP na pomoč in skupaj sta ukrotila neubogljiv tangun.

Drugi dogodek pa si lahko predstavljate, če si odgovorite na vprašanje: kakšni so občutki jadralca, ki ga sredi razburkanega morja prime - ve se kaj? Nekako tole je...

V začetni fazi se prepričuješ, da boš pač kmalu v marini ali mirnem zalivu, kjer je takšne aktivnosti naravnost užitek početi. Ker mirne vode kar ni in ni, poskušaš misli preusmeriti na drugo temo. Pljusk hladnega morja te seveda takoj spet fokusira na problem. Potem začneš oprezati za otoki, kjer bi zajadral na zavetrno stran in v tistem kratkem času, ki ga imaš na voljo osvobodil dušo in telo. Bližnjega otoka pa ni... V skrajni sili razmišljaš, da bi vseeno poizkusil WC na barki, kljub premetavanju in morebitni morski bolezni. Ne, ni dobra ideja….  Potem pa se ti nasmehne sreča. Sam Pozejdon je pokazal majhen otoček, ravno dovolj za tri minute zavetrja. To je to. Skobacam se na zavetrno stran krme, fiksiram kolena v ogrodje, z eno roko se držim za ograjo, druga pa - no karkoli že. Kakšno olajšanje! Bežen topel prš v obraz me opomni, da je par minut zavetrja mimo in čas, da zopet poprimem za krmilo.

V marino smo prijadrali v poznih večernih urah, utrujeni in nasoljeni, a hkrati zadovoljni z dnem. Po večerji smo še malce posedeli, potem pa nas je spet nekaj gnalo naprej. V marini smo našli pet kosov železja, ki so spominjali na kolesa. V naslednjem trenutku smo že divjali proti centru mesta, se povzpeli nad mesto, da enkrat občutimo veter na kopnem in se ob velikem navdušenju zaradi skakajočih domačinov spustili nazaj proti obali. Na barko smo prišli še ravno pred dežjem in čas je bil za novo škatlo Domačice.

Nočni zvoki

Večeri in noči na barki so ponavadi precej zanimivi. Večina posadk si po celodnevnem jadranju privošči zabavo: skupno s še nekaj barkami ali pa sami. Takrat, ko še zadnji junaki uspejo priti na palubo in najti prenočišče, zalivi in marine utihnejo. Tu pa tam se še zasliši godrnjanje mornarja, ki se v sanjah s kolegi pregovarja o tem kdo je in kdo ni imel prednost na regati.

No, na naši barki je bilo en majčken drugače. Spal sem v salonu desno, na drugi strani pa BP. Pred spanjem sem si priskrbel dva “pouštra“. Enega za pod glavo, drugega za Bpja. Izkušnje pač. Ko se je začel nočni rigoleto sem sprva žvižgal, cmokal in prigovarjal, da bi se operni pevec zbudil in nadaljeval arijo zjutraj. Brez uspeha. Potem sem pač pograbil “poušter“ in lepo zamahnil preko mize. Bp, ki je bil deležen te pozornosti in je vsega hudega vajen na jadranjih z Winchmeistrom, je le nekaj zagodrnjal kako nepravičen je ta svet in se pogreznil nazaj v spanje. Tokrat brez arije. Zjutraj seveda o tem ni nobeden vedel ničesar. Popolna amnezija.

Jutranje bujenje

Jutro. Napol v snu priprem oči. Dani se in dež škreblja po palubi. Kapljica kondenza mi pade na čelo in leno spolzi na nos še preden jo obrišem. Sranje, si mislim. Spet bomo cel dan čepeli v marini, ker v dežju ne pričenjamo regat (!%&$*). Nobene akcije ne bo in živ dolgčas. Brez veze. Rad imam dež, vendar le, če me doleti med jadranjem. Takrat je to nepopisno zanimivo. Zaprem oči in se trudim nadaljevati sanje. Pa ne gre...

Potem zaslišim kitaro. Najprej rahlo, nato pa čedalje bolj, dokler mi ni bilo popolnoma jasno, da pač ne sanjam več in da sem skoraj buden. Katja je sedela na stopnicah in brenkala na kitaro. Na ta način je zbudila celo posadko in dan je bil kar naenkrat bolj vesel. Čez čas je prenehal tudi dež in brenkanje s petjem pesmi se je preselilo ven. Kmalu je bila barka premajhna tudi za jadralce s sosednjih bark. Rešilo nas je sporočilo, da regata bo, vendar popoldne in krajša od običajnih.

Tako... Tu pa se naša zgodba konča. Ob zaključku regate v kanalu pred marino Hramina se je morje popolnoma umirilo, medtem ko so naši želodci razgrajali kot huligani. Sredi kanala smo zložili jadra, ugasnili motor in počakali, da so potihnili še zadnji zvoki odhajajočih bark. Barka je na bonaci lebdela, morski tok je tisto popoldne počival, sončni zahod pa se nam je oranžno nasmihal. To so bili trenutki brezčasja, ki jih ne bom nikoli pozabil...