|
Zadnji popravek: Pohod na Samarske stijene7.6.2008Sobota 7.6.2008 je že po vremenski napovedi bila turobna. Zato se je marsikdo, sicer namenjen na izlet v naravo, že v petek premislil. Planinska sekcija Slovenskega kulturno prosvetnega društva Bazovica iz Rijeke je pripravila planinski izlet v Samarske stijene, nedotaknjeni del narave sredi Velike Kapele v Gorskem Kotarju (Hrvaška). Očitno so naši gostitelji boljši poznavalci vremena od meteorologov, kajti zatrdili so, da po nas ne bo deževalo. Nekateri smo jim verjeli na besedo. Tako smo se v deževnem sobotnem jutru podali na pot preko Kočevja, Broda na Kolpi in Delnic do Mrkoplja. Za pozdrav je padlo še nekaj dežja. Nato smo se skozi Tuk Mrkopaljski odpravili do Matić-poljane.
Preko Matić-poljane smo se odpravili k izhodiščni točki, ki je enostavno križišče na 13. kilometru gozdne ceste. Pred nami so bile Samarske stijene, del strogega naravnega rezervata, ki ga tvorijo Bijele in Samarske stijene.
Področje meri 5 kvadratnih kilometrov. Samarske stijene merijo le 2km v dolžino. Apnenčaste kamnine sta voda in led oblikovala milijone let in tako je nastala pisana tvorba različnih kamnitih struktur.
Področje Samarskih stijen nima kakšne »urejene« oblike, ampak ga tvorijo številni kamniti osamelci ki so si včasih le nekaj deset metrov narazen. Kamnite tvorbe so včasih podobne velikim prstom, nekateri so na vrhu zaobljeni, številni pa so razpokani v plasti in spominjajo na orgle. Vrhovi skalnatih struktur so dokaj goli, toda vsepovsod drugod je gost mešan gozd (jelov, smrekov, bukov). Med posameznimi kamnitimi vršaci so globoke vrtače, v katerih je v tem letnem času še vedno nekaj snega. Zaradi nedostopnega terena je tukaj nekaj prav posebnega rastlinskega in živalskega sveta. Planik sicer nismo videli, smo pa videli črne močerade.... Med hojo po teh krajih ni niti nekaj metrov ravne poti, temveč je nenehno treba hoditi gori-dol po več deset ali več sto metrov. Med našim izletom so tla bila mokra zaradi dežja prejšnjo noč, zato je dobesedno vsaki korak zahteval popolno zbranost in previdnost. En napačen gib bi lahko vodil v zdrs ali padec. Umazanih hlač ni škoda, toda od padca do zlomljene noge ni daleč. Zato so pri hoji pogosto v pomoč bile palice in oprijemanja kamnov, vej, korenin... Vodnik nam je povedal, da na tem področju videvajo medvede, ki pa so sicer plašni in se skupinam ljudi izogibajo. Ob vodniku sta v skupini bila še dva udeleženca, ki sta že nekajkrat bila tukaj. A kljub temu so vsi trije večkrat razgrnili karto in se prepričali, da smo na pravi poti. Mimogrede, nekdo je komentiral, da pri izdelavi markacij tukaj niso varčevali s barvo, kajti narisane so dobesedno na vsakih nekaj metrov. Toda, teren je takšen, da le en korak v stran lahko že pomeni odmik od poti. Če na vpogled ni nobene markacije, je treba takoj narediti nekaj korakov nazaj. Zapletenost terena ne dovoljuje malomarnosti pri orientaciji in je zato bolje v te kraje napotiti se pod dobro izurjenim vodstvom.
Samarske stjene so odmaknjene od civilizacije in urejenih dostopnih poti. Zato za katerikoli izlet treba najprej pustiti avto nekje na gozdni cesti, nato hoditi pol ure in šele nato se lahko začne s hojo po Samarskih stjenah. Tako je bilo tudi v našem primeru. Pustili smo avtomobile »na 13. kilometru« in se napotili navkreber. Prva točka na naši poti je bil vrh Samarskih stijen. Z vrha je bil lep pogled na skalnate strukture v okolici. V daljavi se je slutila Učka. Kaj več so skrivale meglice in oblaki. Skalnate oblike, ki smo jih videvali na svoji poti, so s svojo podobo obiskovalcem burile domišljijo, zato ne presenečajo imena kot so Kapa, Glava šećera, Dolina suza... Po štirih urah hoje smo prišli do zavetišča Ratkovo sklonište. Umeščeno v jami pod visoko skalo je zavetišče spominjalo na hiško iz pravljice o Janku in Metki.
Po krajšem počitku smo se napotili proti avtomobilom. Bili smo mokri, toda k sreči od znoja in ne od dežja.
Hodili smo skoraj pet ur. Vodoravno gledano, prehodili smo dokaj kratko
pot. Toda, višinski profil prehojene poti je najbrž zelo podoben ostri
žagi.
(spisal in poslikal Zlatko Matić) |
