Na Kornat... v gojzerjih1.-3. maj, 2009Med jadranji na severovzhodni strani Dugega otoka in Kornata mi je pogled pogosto uhajal na veliko škrilo pod vrhom Metlina na Kornatu. Od daleč je vse skupaj videti podobno snežni zaplati, kakršne konec zime videvamo v Alpah. Pogled na »snežno zaplato« je bil pogosta tema pogovora z otroci, ko smo jih sredi poletja prepričevali, da je na vrhu Kornata sneg. Verjel je, seveda, le malo kdo... 9200m2 velika Magazinova škrila nam je vabila poglede in vzbujala radovednost. Želeli smo stopiti nanjo. A dokaj negostoljuben teren, za katerega smo iz lastnih izkušenj vedeli, da narekuje uporabo prej gojzerjev kot jadralnih čeveljcev, nas je od tega zmeraj odvračal. Domačini so povedali, da do škrile potrebujemo dve uri hoda, pri tem pa je obvezna uporaba pohodnih čevljev, pohodne palice pa ne bodo odveč. Oboroženi s takimi informacijami smo se zavedali, da je za takšen pohod potrebno »žrtvovati« en jadralni dan, kaj pa je vedno škoda. Zato smo osvajanje Magazinove škrile kar naprej odlagali »za naslednjič«. Ta »naslednjič« se je končno ponudil med prvomajskimi prazniki l.2009. Slovensko kulturno-planinsko društvo Bazovica iz Reke je pripravilo pohod oz. planinarski izlet na Dugi otok in Kornat. Na Kornatu je bil cilj pohod na vrh Metlina. Ko smo slišali za ta predlog, smo hitro primaknili svoj piskerček z željo »pa tudi na Magazinovo škrilo«.
01.05.2009 Predlog je bil zlahka sprejet. Tako se nas je skupina Odisejevcev in nekaj prijateljev zgodaj zjutraj na prvomajski dan odpravila proti Reki, kjer nas je čakal avtobus. Ob petih je odrinil proti Zadru, kjer naj bi se vkrcali na trajekt. Zaradi varnosti smo v Zadru bili nekaj ur prezgodnji. Izrabili smo lepo priložnost in se sprehodili do Morskih orgel in nekaj časa uživali v melodijah, ki jih ustvarja bibanje morskih valov. Ker je bil sončen dan, pravega sijaja Pozdrava soncu nismo videli.
Vkrcali smo se na trajekt, ki nas je popeljal do Brbinja na Dugem otoku. Sledil je vzpon na bližnji vrh Orljak (270m). Po nadmorski višini morda ni nič posebnega, toda (zaradi nestabilnih kamnov) je vzpon vse prej kot lahek in enostaven. Planinski čevlji in palice so vsekakor bili v pomoč. Obiskali smo vhod jame Strašna peć, nedaleč mesta Savar. Jama je v časopisih prvič omenjena leta 1898. Leta 1904 je to jamo obiskal cesar Franc Jožef. Jama mu je bila tako všeč, da je ukazal urediti dostop, postaviti dve luči in na vhod v jamo postaviti kovinska vrata. Za obisk jame se je treba dogovoriti v naprej. Žal se v našem primeru ključar »zaradi zasedenosti« ob predvideni uri ni pokazal. Nekako smo slutili, da je najbrž temu razlog prvomajski praznik...
Po sestopu smo se namestili v hotelu v Saliju. Pred Maritimom smo kar kmalu bili opaženi. Po vprašanju »a di ti je brod, nisan te vidija« in odgovoru »tu smo sa avtobusom« je bilo kar nekaj presenečenja in vprašanj...
02.05.2009 Naslednje jutro smo se z barkačo napotili do zaliva Kravljačica. Sledil je vzpon do Metline, ki je z 237m višine najvišji vrh Kornatov. Žal, ni bilo nikogar, da nam pokaže stezico, zato smo večino poti gor grede prehodili »počez«. Kljub temu smo se gori povzpeli v slabi uri. Z vrha se je razširjal pogled daleč naokoli.
Za nami se je od morja proti vrhu vila dolga in redka kolona. Bilo je očitno, da bo za vse nas za dodatni sprehod do Magazinove škrile zmanjkalo časa. Zato sva se za hitro nadaljevanje poti odločila le dva. Vedela sva, da je ta priložnost taka, da se ne bo kmalu ponovila. Odpravila sva se proti Magazinovi škrili. Hoja je zahtevala maksimalno previdnost. Kamni so majavi in za vsaki korak posebej je trebalo poiskati mesto, kam bo stopila noga.
Po dobre četrt ure je trud bila poplačana. Pred nami je bila kot sneg bela ploskev. 9100m2 belega kamna je res od daleč videti kot sneg. Kamnita škrila je ostala ogolela plast potem, ko je zaradi potresa zgornja plast sdrsnila navzdol. Na škrili ni niti trohice zemlje, zato tam ni niti ene same travke. Sledila je pot nazaj proti Kravjačici. Sestop je bil dosti lažji, kajti iz vrha je stezica bila lepo vidna. Začela je svoj pot od obale tik za hišami v Kravjačici. Mi smo začeli nekajdeset metrov bolj južno in te potke enostavno nismo videli. Po vrnitvi do barkače nas je barkača popeljala do zaliva Statival, kjer nas je čakalo kosilo. S severovzhodne strani Kornata je Magazinova škrila videti enako mogočna kot iz neposredne bližine.
S tem zanimivega dneva ni bilo konec. Naslednji postanek je bil v Telaščici, kjer smo si privoščili sprehod do zmeraj znova presenetljivo lepih klifov. Iz roba klifov pogled seže nekajdeset metrov navzdol do morske gladine, levo-desno vzdolž otoka in daleč na modro pučino. Ta letni čas je jezero Mir že tako toplo, da je kopanje v njemu prijetno. S kopanjem v jezeru smo oprali pot, ki smo ga zbrali med hojo po Kornatu.
Tudi ta večer je gostilna Maritim bila središče dogajanja in družabnega življenja v Saliju. Del tega dogajanja je bila tudi naša številčna in živahna družba.
03.05.2009 Zadnji dan smo (zaradi trajektne povezave) bili časovno omejeni, pa smo si provoščili le kraji pohod. Z avtobusmo smo se napotili do severnega konca zaliva Telaščica. Sledil je polurni sprehod do cerkvice Sv. Ante in še naprej do polja v sredini Dugega otoka. Bili smo presenečeni nad številnimi urejenimi jamami z vodo, ki je zemljo v tej dolini naredila zelo rodovitno.
Sledila je vrnitev avtobusa v Brbinj. Zopet smo (zaradi držanja mesta v vrsti pred trajektom) bili dokaj zgodnji. Prosti čas smo izrabili za sprehod po bližnji okolici. Z avtobusom smo pripeli v Reko v večernjih urah. Sledila je še vožnja do Ljubljane. A vožnja pravzaprav ni bila nič hudega, kajti še sveži vtisi so nam dali obilico energije. Zato, če boste imeli priložnost stopiti na Magazinovo škrilo – izrabite je. Toda, pri tem podvigu ne pozabite na pohodne čevlje in palice. Zagotovo ne bodo odveč...
(spisal in poslikal Zlatko Matić) |
