XXIII. predbožično jadranje
Vrsar–Susak–Premuda–Veruda, 8.-11. december 2010
Jadralna sezona v letu 2010 je
končana, vrhovi hribov in planin se že odevajo v belo zimsko
obleko in tudi doline je že obiskal sneg in mraz. To je čas, ko
tisti, ki so tako ali drugače povezani z morjem in barkami
urejajo vtise iz poletnih potepanj po morju, se ob čaju ali
kuhanem vinu v krogu somišljenikov v toplih sobah pogovarjajo o
visokih valovih in močnem vetru, ki so jih premagovali v
iztekajočem se letu. Vse jadralne regate na severnem Jadranu so
že zaključene, pokali razdeljeni in jadralci so se že razšli z
dobrimi željami za srečanja v novem letu.
Peščica jadralskih navdušencev pa se
srečuje vsako leto, letos že triindvajsetič zapored, na jadranju
drugi teden v decembru na merjenju moči in sposobnosti v
jadranju: Vrsar–Kamenjak–Susak–Premuda–Veruda v dolžini cca 120
N. Vreme, zimske razmere,
nočno jadranje,
močni vetrovi so sestavni del regate in le bonace prisilijo
regatni odbor k alternativnim scenarijem, ki skrajšajo celotno
dolžino regate. Tudi letos je jadranje potekalo čez celotno
distanco v ugodnih pogojih za jadranje.
Posadko na Black Magic je Srečo
(Srečko Škrlec) sestavil iz članov,
različnih po starosti, sposobnostih v pomorskih veščinah in
jadralskem stažu. Na regati smo ob Srečku Škerlecu sodelovali:
Milan Živanovič, LjubčoTaseski, Dejan Lavbič, Igor Oblak in Božo
Dajčar.
Vremenska napoved s toplo in hladno
fronto ni obetala dopustniškega jadranja, česar pa udeleženci,
okrog 70 po številu, niti ne pričakujejo. Že pot iz Maribora do
Červarja je bila mestoma pravo plazenje skozi meglo in rosenje.
V Červarju smo se dobili skoraj sočasno: eni iz Ljubljane, drugi
iz Štajerske. Ni izostala dobrodošlica Sreča na Black Magic in
posadka, čeprav prvič v tej sestavi, je rutinirano poselila
kabine, ki bodo nudile domovanje v naslednjih štirih dneh. Tema
se je počasi spuščala in megla na morju v brezvetrju ni obetala
hitrega jadranja v tej noči. Naša pot nas je najprej vodila iz
Červarja na start regate pred Vrsarjem. Vsi smo se oblekli v
oblačila za jadranje v zimskih razmerah, škornje, rokavice,
tople kape. Glavno jadro je bilo hitro do vrha jambora, a vetra
je bilo samo za vzorec in motor je potiskal Black Magic po
gladkem morju in brezvetrju proti Vrsarju. Ljupčo za krmilom je
v temni noči, brez zvezd in Lune sledil besedam našega skipa
Sreča, ostali smo poizkušali najti primerni prostor in položaj v
kokpitu, se navaditi na vlago in mraz. Predvideni start regate
je bil napovedan za 20.00, vendar se topla fronta še ni
priplazila na zahodno obalo Istre, zato vlada bonaca, bo treba
malo počakati s startom. Srečo ima karte in GPS v teh
akvatorijih že v podzavesti, tako da smo v marino Vrsarja
zapeljali kot podnevi. Tudi privez v prepolni marini je bil
kmalu najden in nam zagotovil prijetnejše čakanje na start
regate. To je tudi čas, ki se izkoristi za kuhanje in večerjo.
Kuho je prevzel Milan in jo je suvereno peljal v času celotne
regate tudi ob valovih, pomanjkanju plina in vode. Srečo ničesar
ne prepušča slučaju: težo je treba zreducirati na minimum, zato
manj vode, plina ...
Saj ste prišli jadrat in tekmovat po... ma..na.
1. etapa ( Vrsar–vmesni cilj Porer–Susak
) 52 Nm
Start : sreda 8. 12. 2010 ob 21.00
Vrsar
Vreme se popravlja, megla se je
dvignila, rosenje je pregnal rahel veter, vendar oblaki
zastirajo pogled na zvezde in luno. V soju svetlobe iz obale v
Vrsarju se pomikamo proti cilju pred Vrsarjem, zelo temno je.
Jadra so hitro gori in motor ugasnjen. Tišina v temi me nekoliko
preseneti, saj so izginile oporne točke za orijentacijo v
prostoru. Predštartna procedura je sicer standardna: poslušamo
radijsko postajo VHF na kanalu 77, vendar doživljam postopek
pred začetkom regate v temi, brez zvezd in lunine svetlobe,
drugače,
nekam virtualno. Genovo, prej polodvito, sedaj razvijemo do
konca. V bledi svetlobi dohitimo konkurenčno jadrnico in tudi
zadaj z leve nas pokriva nočna konkurenca. »Minuta do starta«
zadoni v večerno tišino. Sedaj so se oči že privadile na temo in
ločijo tudi sicer neosvetlene obrise otočkov pred Vrsarjem. »Kje
je linija med svetilnikom Galiner in čerjo Orlandin?« To je naš
start. Srečo prevzame krmilo, malo se umakne od startne črte,
popustimo glavno jadro in genovo. Drsnika genove pripravimo za
orco. Black Magic se opazno nagne in pospeši v vetru z boka.
Topla fronta prinaša južni veter S-SSW, 5-8 Kt, morje 2. »Pol
minute do starta.« Srečo obrne Black Magic v levo, v orco in
zagrmi: »Zategni jadra ...«
Sočasno mi potisne krmilo v roke in pomaga pri finem trimanju
jader. To ni tako enostavno, posebno ponoči in v šibkem vetru. Z
baterijo je potrebno posvetiti po jadrih – glavnem in genovi –
in po gubah, šivih in barvnih trakovih,
nalepljenih vzdolž jader in najti pravo globino in napetost.
Tukaj so izkušnje na preizkusu. In tukaj smo s Srečom v pravi
družbi. Startali smo. Začne se nočno jadranje 59 Nm proti Rtu
Kamenjak oziroma svetilniku Porer in naprej do otoka Susak.
Enajst jadrnic različnih tipov, dolžin, opremljenosti in
sposobnosti posadk se poda na pot v hladno noč. V daljavi se
skušam orjentirati na svetilnik (Plič Mramori) in ker veter
obrne in piha malo bolj z boka zorcamo malo bolj proti jugi v
smeri našega cilja. Ko se stvari malo stabilizirajo, se ogledamo
naokrog in Srečo nas pomiri: »Dobro smo startali ...« Desno
od nas, v zavetrini, opazimo rdeče lučke in bele nad njimi. Eni
so res pred nami, a mi imamo višino. Oni bodo peljali bolj na
odprto morje z bočnim vetrom in z večjo hitrostjo. Tam na
odprtem jih predvidoma čaka tudi večji val, kar je za nas na
Black Magicu z manjšo vodno linijo manj ugodno. Krajše barke
ljubijo nizek val, nas uči skiper. Mi se držimo bolj obale in
direktne linije do Rta Kamenjak. Ob startu je zanimivo tudi
povedati, da na startni liniji ni sodnikov, saj je tema in velja
gentleman agreement in zaupanje med skiperji. Tudi čas prihoda
na cilj javlja vsaka posadka regatni jadrnici po VHF-u. Ta
pristop mi je izredno blizu in je iz nekih drugih časov, tako
drugačnih od današnjih. Pa to je že neka druga zgodba ...
Oblaki se občasno malo razprejo in
opazimo tudi zvezde. Takrat vidimo tudi bližnjo konkurenco,
jadrnice v neposredni bližini. Dve dohitevamo in pri kardinalni
oznaki ob otočku Lunga eno tudi prehitimo. Pri tem smo kar blizu
plitvine in ker je oznaka v zavetrju, skrita za jadri,
sem za krmilom kar malo presenečen, ko se odpeljemo mimo
betonskega sodčka ...
Veter se malo okrepi, tako da se vsi posedemo po levem boku in
ravnamo Black Magic, ki se premika s 3-4 Kt. Vseh šest se nas
kar preriva v kokpitu. Vožnja postaja monotona, vendar pogosta
kontrola jader z baterijo drži pokoncu ne samo krmarja, temveč
tudi ostale. Meni manjkajo izkušnje nočnega jadranja in
orientiranja v temi. Srečo mi pomaga s praktičnimi nasveti
(oblaki, ribiči ...
). Trije bodo šli spat, trije ostanemo (Srečo, Ljupčo, Božo).
Milan še prej skuha vino in ga nalije v termovke. Če nas bo
zeblo, za vsak slučaj ...
Precej smo se že oddaljili od obale in prave točke za
orjentacijo ni mogoče najti, zato vozimo po kompasu ( 155 * ).
Veter je močno popustil in hitrost je padla pod 3 Kt. Če bo šlo
tako, bo cilj v Verudi,
in prečenja Kvarnerja odpade. Koncentracija , jadra so
zaplapolala, veter je spremenil smer. Ljupčo me zamenja za
krmilom. Postaja hladno tudi po zaslugi ždenja, saj z jadri ni
veliko početi. V daljavi vidimo svetilnik Sv. Ivan na pučini.
Kuhano vino ogreje roke in želodec. Spet prevzamem krmilo in
Srečo se poslovi, odhaja počivat. Veter se spet malo okrepi in
piha sedaj iz SW valovi so malo višji in žal iz smer, kamor
želimo pluti. Menjamo uzde in popustimo obe jadri, drsnik genove
naprej in peljemo z bočnim vetrom. V valu jadra dobro dihajo,
vendar prave hitrosti ni. Hitrost in energijo pojedo valovi, ki
se v polegajočem se jugu (SE) in slabem vetu zaganjajo v Black
Magic. Oblaki še vedno zakrivajo zvezde in luno, mraz prične
načenjati neprespano telo, monotonija nažira koncentracijo. Luči
jadrnic v regati so se porazgubile v temni noči, tako da nimamo
pregleda, ali smo bolj spredaj ali na repu. Za nami je svetilnik
Sv. Ivan na pučini in nova orientacija so svetilniki na zunanji
strani Brionov. Ura je že 5 zjutraj , ko smo ob južnem
svetilniku Brionov. Po VHF slišimo , da je prva jadrnica dosegla
svetilnik Porer. To pomeni, da je cilj prve etape na otoku Susak
in bo regata potekala čez celotno, daljšo varianto. Krmilo
prepustim Milanu, ki z Dejanom in Igorjem prevzame stražo,
in grem počivat.
Spanec ne pride takoj, valovi in
intenzivnost doživetij v tej noči me držijo pokonci, vendar mraz
in utrujenost premagata telo. Toplota v spalni vreči doda piko
na i, zmanjka me. Moj z-z-z verjetno ne moti nikogar ...
Prebudijo me glasovi in svetloba, ura
je 8. Sonce je posušilo del oblakov in piha blag zahodnik WN 8
Kt, morje 2, postalo je še bolj hladno. Obeta se prehod hladne
fronte, kot so meteorologi napovedali. Val se mi zdi še malo
daljši kot ponoči tam bolj blizu obale Istre. Jadramo v polkrmo
in spinakerjem na desnih uzdah. Za nami v privetrini, kakšnih
300 m zadaj, se borita Sir Francis in Raca. Franček je spredaj
za največ dolžino barke. Pa sta obe jadrnici spet poravnani in
dajeta občutek, da si bosta podali roke in izmenjali pijačo.
Tudi nam na Black Magicu ne uspe pobegniti naprej. Veter prihaja
v valovih in izkoristiti je treba vsako sapo. Ostale jadrnice so
ali bolj zadaj, ali pa so odpeljale spet daleč na odprto morje,
kjer je več vetra in več ji val. To taktiko so izbrale one
daljše. Ista teorija kot ponoči... Mi imamo občutek,
da smo solidno spredaj. Bomo videli na Susku. Kot v gledališču
opazujemo mali match race obeh Elan 33 in 31S (Raca in Sir
Francis). Raca odločno zaostane v višini, a izbere bolj globoki
kurz proti Unijam. S tem se reši nečistega vetra in si obeta
nekaj pridobiti na hitrosti ob sicer daljši poti. Bomo videli,
kako se bo izšlo.
Sedaj že vidimo jasne obrise otoka
Susak. Milan nas pocarta z malico. Tudi steklenica kačje zaroma
od rok do rok. Veter varčuje s svojo močjo in kritično
pojenjuje. Regatni odbor zaradi porajajoče se bonace po VHF-u
posreduje predlog o spremembi time limit, iz 16.
na 17.
uro. Vsi skiperji razen ene se strinjajo s spremembo. Spremenba
zato ni sprejeta, ostane pri limitu 16.oo.
Obišče nas jata delfinov, eden je
občutno bolj svetle, skoraj bele barve.
Podijo se okrog nas in nam polepšajo dan. Sedaj vidimo, da se
nam jadrnice iz odprtega morja s polnimi spinakerji
približujejo, oni imajo več vetra kot mi, ki smo navidezno bolj
blizu Suska. Tudi mi vidimo, da iz smeri Rta Kamenjak prihaja
veter, obljubljena hladna fronta. Tudi mi kmalu pospešimo. Po
celi noči in dopoldnevu jadranja v šibkem vetru nas sedaj
skorajda preseneti severozahodnik NW 15-18 Kt, tudi val je višji
(morje 2-3). Tendenca moči vetra je v povečanju, zato je
potrebna hitra usklajena akcija pospravljanja spinakerja. Milan
gre na premec, on bo odprl spinchakel škotine spinakerja ob
tangunu. Dejan in Igor bosta pospravljala spinaker tako, da ga
bosta vlekla za rogelj v zavetrini,
in spinaker za priponami jambora, nad ograjo in pod vangom
tlačila skozi vhod v kabino jadrnice. Jaz bom na klavirturah,
popuščal bom dvižnico spinakerja in ko bo spinaker v kabini,
še dvižnico tanguna. Ljupčo bo odprl genovo. Načrt je jasen,
pogoji (val in nagib jadrnice) so za dobre živce.
Milan hrabro zakorači iz kokpita po
poševnini palube Black Magica naprej proti premcu. Vsi smo na
svojih mestih, Srečo za krmilom. Milan se steguje za tangunom in
z nogami išče pravo oporo za noge na premcu, ki poskakuje po
penečem se morju. Rogej spinakerja se kot zakleto ne želi ločiti
od škotine in tanguna. Sedaj stopi Milan povsem naprej do konca
tanguna in z roko odpre karabin, ki drži spinaker. Z roko sedaj
ne spusti odpetega roglja spinakerja, temveč ga nese mimo zaprte
genove in zunaj premčne ograje nazaj proti jamboru. Spinakerja
ne spusti, kljub veliki sili v jadru. »Spinaker ne sme pasti v
morje,« pihne iz Milana. Ima prav samo,
če ima močne roke. Celotna operacija izgleda v mojih očeh
akrobatsko. Popustim dvižnico spinakerja, da se izprazni in
zmanjša silo na roglju, ki je v Milanovih rokah. Sedaj Milan,
Igor in Dejan pospravljajo spinaker, jarnica se zravna, hitrost
pade. »Genovo ven,« zadoni iz Sreča. Obrnemo z bočnim vetrom in
polnimi jadri proti severnem rtu otoka Suska.
Med to borbo s spinakerjem so štiri
večje jadrnice iz odprtega morja smuknile pred nas. Pred nami je
v kurzu zasidran ribiški čoln, ki se mu moramo izogniti. Obrnemo
v kurz,
vzporeden s severno obalo otoka Susak. Vozimo s polkrmo v
zmernem valu. Kakšnih 150 m pred nami je jadrnica Raca, ki jadra
z metuljčkom (s tangunom), malo za nami so Sir Francis in ostali
...
Cilj prve etape je na Susku ob pomolu
pristanišča. Vklopimo motor in pospravimo jadra. Štejemo
jadrnice, ki so cilj prečile pred nami. Peti ali šesti smo v
absolutnem času, zlata sredina. Pozneje iz rezultatov razberemo,
da so vse jadrnice končala etapo v time limitu, torej pred 16.00
in to v 18 do 18,5 urah. Samo 30 minut loči prvega in zadnjega
med enajstimi jadrnicami na absolutni razdalji 59 Nm od Vrsarja
mimo Poreja do Suska s povprečno hitrostjo 3,22 Kt in povprečnem
času 18:19: 05. Zdi se neverjetno. Za radovedne in bolj natančne
so rezultati v prilogi.
Pristanišče na Susku je majhno tudi v
decembru, ko 11 za ta čas neobičajnih gostov poseli maloštevilne
muringe in pomol za valobranom. Mi z Black Magicom se zrinemo
med zmagovalko prve etape EXPRESS Izudin (Jeanneau One Designe
35) in FADO (Salona 37), ki sta privezani na muringa znotraj
mandrača. Milan se žrtvuje za kuhanje večerje. Vsi smo veseli,
da bomo spali v varnem zavetju in si malo odpočili. Dobra
večerja še dvigne moralo in tudi kozarci se dvignejo pod strop
kabine. Pred nočjo se še malo sprehidim po Susku, ki ga že
obliva zarja zahajajočega sonca. S kanala med Unijami in Suskom
se dviguje vedno močnejši veter, to je napovedana hladna fronta.
Morje se že peni in tudi mraz s temo prinaša negotovo noč. Ura
je 17.00 ko se začno jambori privezanih jadrnic nagibati in
žvižgati v rastočem vetru. Smo v varnem zavetju kabine Black
Magic, sicer brez obljubljene elektrike, kar pa stoično
ignoriramo, saj smo prišli jadrat in ne na dopust,
kot smo se že naučili od Sreča. Ob 18.
uri piha že zares in veter nosi morsko peno preko valobrana in
tušira privezane jadrnice. Ko pogledam skozi odprtino vhoda v
kabino,
so slapovi morja, ki letijo čez visok valobran kakšnih 50 m od
nas, kakor studijski prizor naliva v holivudskem filmu. Pozni
član posadke se moker splazi v kabino.
»Veter piha 60 Kt z refuli 70 Kt,« pravi. Dobro,
da nismo na morju. Sedaj se spomnim edine jadrnice, ki se ni
strinjala s podaljšanja time limita, kako prav so imeli ...
Sedaj slišimo zlovešče plahutanje jadra nekje v bližini.
Pogledamo po naših jadrih, pa je vse na svojem mestu. Na
sosednji jadrnici se je preohlapno zvita genova odprla in veter
sedaj kaže svojo razdiralno moč nad tkanino iz kevlarja. Beseda
kar nekam zastane, neprespanost naredi svoje, zato se kar brez
velikega obotavljanja porazgubimo po spalnih vrečah. Ura je šele
19.30 pa na Black Magicu že zavladata mir in tišina, če
izvzamemo mojo cirkularko. Ponoči se večkrat zbudim in
prisluhnem zavijanju vetra in glasovom vesele družbe v sosednji
jadrnici.
Sicer spim dobro. Zbudimo se v hladno,
vedro jutro z oblaki.
2. etapa: SUSAK–PREMUDA 16 Nm
Start: petek, 10. 12. 2010 ob 11.oo,
otok Susak
Spali smo, z izjemo Ljupča, katerega
sta fotoaparat in z njim povezana strast prisilila bolj zgodaj
iz spalne vreče, dolgo, več kot 10 ur ...
Včerajšna tramontana je na dveh jadrnicah (ena od njiju naša
soseda) odvila genovo iz kevlaja in jo razcefrala po zadnjem
robu. To je rezultat sinočnjega plahutanja. Lastnik je manj
vesel kot jadrar ...
Sedaj vidim, kako važno je,
lepo tesno zviti genovo oziroma pospraviti jadra. V
pospravljanju, oblačenju in zajtrkovanju čas hitro mine in potem,
ko se odvežemo in zapustimo otok Susak,
me objame tista negotovost pred startom, ki jo še povečujejo
otrpli udi v hladnem jutru. Pa Srečo takoj poskrbi, da ni
dolgčas. Ko so jadra gori,
je šale konec. S par manevri ob startni črti na NE strani otoka
Susak se tudi jadralsko zbudimo.
Danes je vedro, nizka oblačnost,
hladno piha NW-N 15 Kt , morje 2. Današnja etapa je kratka
šprinterska z vetrom iz drugega in tretjega kvadranta. Torej bok
in polkrma do krma. Spet se znajdem za krmilom. Skupaj z
jadrnico Elektra imamo namere startati blizu rta na vzhodnem
koncu otoka Susak. Startna procedura – podnevi je bolj
pregledno. Srečo prevzame krmilo in startamo.
Smo na neugodnih levih uzdah, ko peljemo čez startno črto,
vendar imamo dobro višino. Elektra zavije z bolj bočnim vetrom
in pospeši, vendar izgublja na višini. Vsi jadramo s polnimi
jadri, JOD 35 je celo pod spinakerjem. Dobro se držimo pred
daljšo jadrnico, ki nas celo fotografira. Potem se pa prične
veter s krme krepiti, val se povečuje in Elektra postavi
metuljčka in se odpelje mimo nas. Srečo s krmilom ravna Black
Magic. Krmarjenje jadrnice s krmnimi vetrovi v visokem valu
zahteva maksimalno koncentracijo. Tudi mi se s kratkim kroženjem
zapodimo proti odprtemu moju in poizkušamo slediti Elektri.
Gledam nazaj proti Unijam,
od koder prihaja še močnejši veter in negotovo vprašam: »Ali
bomo kaj krajšali? Zadaj je kar belo ...«
Divji rodeo se nadaljuje s polnimi jadri. Sedaj nas refuli že
kar solidno nagibajo. »Krajšaj glavno jadro ...« Milan spleza ob
jambor, on bo vlekel prednji rob glavnega jadra, jaz imam prvo
in drugo krajšavo, ostali si porazdelijo dvižnico, škoto ...
Srečo zapelje malo bolj v bok, škoto malo popustimo, dvižnica
popuščena, krajšavo preko vinče vlečem dol. Tedaj se zgodi.
Večji val, ki se prikotali od zadaj, dvigne krmo Black Magica in
jo zadene s priveterne strani v bok. Ker je krmilo nad morsko
gladino,
ne prime več in jadrnica nekontrolirano zapelje v veter, pri
čemer se močno nagne na levi bok, saj pri obračanju v veter dobi
veter v polna jadra. Nagibu jadrnice sledi takojšna izravnava,
jadra se sama izpraznijo, hitrost se zmanjša. Jadrnice so
grajene tako, da se same obrnejo v veter ter zravnajo in
ustavijo. Vse skupaj se je zgodilo bliskovito in brez negativnih
posledic. Srečov glas nas pozove, da dokončamo delo na krajšanju
glavnega jadra in spet smo v pravem kurzu.Veter se še kar naprej
krepi in val se povečuje. Na prvi krajšavi je jadranje v polkrmo
bolj zravnano, hitrost pa nič manjša,
in sicer več kot 8 Kt . Na višini otoka Ilovik se veter malo
umiri, val pa še vedno ostaja. Skupina jadrnic iz ozadja pluje
bolj v bližini Ilovika in Premude in ima boljše izglede na
cilju. Cilj na Premudi prečimo v sončnem vremenu. Tudi na tej
sprinterski etapi s povprečno hitrostjo 7,92 Kt in povprečnim
časom 2:16:20 je na zadnjem mestu uvrščena jadnica zaostala za
prvo za 45 minut. Obilo materiala za debato o taktiki. Z Black
Magic smo zasedli v absolutnem 8. mesto. Ura je 14.30.
Pristanišče na otoku Premuda (južna
stran) je plitvo in majhno. Čeprav ni sezona, je pristanišče kar
v stiski prenočiti enajst gostujočih jadrnic in več kot 70
jadralcev. Zato se jadrnice povežejo v tesne svežnje znotraj
mandrača, večje najdejo vez na bok na pomolu za trajekt. Pred
večerjo izkoristimo čas za sprehod na vrh otoka, ki nas obdari z
lepim razgledom na sever (otoki Silba, Ist, Grebeni) in Velebit
v ozadju. Spustimo se tudi po strmi poti v severno pristanišče
Premude. Pod večer se NW-N spet okrepi in bele grive se podijo
po morju, spet je zelo mraz. Sprehod je tudi priložnost za
fotografiranje, kar posebno dobro izkoristi Ljupčo, ki nas
pozneje obdari z vrsto že prav umetniških fotografij.
Zvečer imamo organizirano večerjo Pri
Celestinu v bližini pristanišča. Že sam pogled na posode za pod
peko (sač) in vonj po gorečih drvih ob prihodu v konobo na
prostem nam pričara poseben občutek in zadovoljstvo, da smo v
zimskem času prijadrali sem, kamor se hodi običajno poleti.
Kulinarično pojejo janjetina, ribe in zelenjava ubrano melodijo.
Če bi sedeli na toplem, bi moje pisanje bilo daljše za kakšno
stran ...
in misel. Po večerji vztrajajo tisti, ki najdejo stare
prijatelje in jim je noč predolga.
3. etapa (Premuda–plitvina Arbit na jugu
Unij (vmesni cilj)–Veruda 45 Nm
Start: sobota, 11. 12. 2010 ob 9.00,
Premuda (južno pristanišče)
Spanje je bilo globoko, saj me niso
zbudili tisti, ki so se po večerji malo zadržali. Sedaj smo že
tretjo noč na Black Magic in gibanje, oblačenje, zajtrkovanje
ter vse tiste male nepomembne, a važne stvari potekajo rutinsko,
brez naglice pa vendar usklajeno s sojadralci. Sonce se počasi
dviga iz obzorja in občasno pričara veličasno glorijo na nebu.
Tudi to so pogledi,
zaradi katerih prihajam na morje, na samo jadrat in tekmovat.
Vedro je in hladno, saj je zima, piha zmeren SE 10-12 Kt , morje
2. Jadrnice, ki so se včeraj privezale na Black Magic, se danes
odvezujejo pred nami in imajo zato več časa za priprave pred
startom kot mi, ki izplujemo zadnji. Ali je to slučaj ? V
jadranju ni slučaja, jadranje je kakor šah, mi je pred časom
pripovedoval znan in uspešen jadralec. Razmišljati moraš v
naprej, kaj boš storil. Se strinjam, jaz zato jadram s Srečom,
on razmišlja, jaz morda kdaj storim ...
Naša majhna zamuda ob prihodu na start
nas ne obremenjuje preveč, toliko več pa glasilke skipa, ki nas
dvignejo iz jutranje omotice. Klub temu startamo bolj
sramežljivo, zadaj. Sedaj smo mi bolj blizu obale v gladkem
morju in konkurenca bolj zunaj v bolj visokem valu. Dvignemo
spinaker in Dejan za krmilom ob Srečovi asistenci pokaže, da ni
prvič na predbožičnem jadranu in sploh pod jadri. Lepo
dohitevamo bližnjo konkurenco, le tisti večji in tisti, ki so
prišli zmagat (JOD 35) se odpeljejo proti Susku po zunanji
strani, ali mimo,
neznano kam. Verjamem, da niso pozabili vmesnega cilja pri
Unijah! Naše konkurente smo sedaj že ujeli in imamo tudi boljšo
višino. Jadranje v krmo pod spinakerjem zahteva koncentracijo
krmarja in tistega na škotini spinakerja. Pravo garanje. Veter
se še okrepi in na trenutke kar letimo skozi valove. Sedaj je
posijalo tudi sonce in ker jadramo s krmnim vetrom in je
navidezni majhen, se sončimo v decemberskem soncu. Sedaj imamo
že odločno prednost in pred nami je le Špela (Dehler35), če
izvzamem štiri večje jadrnice, ki so sicer hitrejše od nas.
Stres in tekmovalna mrzlica pričarata potrebo po sladkem, še več,
po čokoladi. Kje pa je? Saj smo jo kupili. Da,
toda kje je sedaj na Black Magicu? Igor predvideva, da ve, kje
je, ima pa problem z želodcem, če gre v podpalubje. Po nekaj
minutah, tvega in se hrabro odloči za pohod v notranjost
jadrnice. Kmalu se pojavi z rjavim zlatom – čokolado v rokah.
Premagal je sebe in zmagal za nas vse. Srečo očetovsko razdeli
rjavo drogo. Na vmesnem cilju pospravimo spinaker in se previdno
približujemo kardinalni oznaki. 15, 12 , 8 , 7, 5 m na glas
beremo iz displeja globinomera. Rahla tesnoba zavlada. 10, 12,
15 m in že smo mimo oznake in plitvine. Spet spinaker gor in
zgodba se nadaljuje, kjer se je prej končala. Veter se spet
okrepi, ko plujemo ob Unijah. Ene, ki so bili na startu pred
nami, smo pustili zadaj.
Preleti nas jata divjih gosi s temnim
perjem in belimi kljuni. Čisto nizko so na poti v Afriko, na
toplo. Blizu nas se morje belo peni in tune skačejo visoko iz
morja pri lovu svojega kosila. Zapluli smo mimo Unij v Kvarner.
Veter ob visokem soncu vse bolj izgublja na moči in iz juga SE
obrača na SW ob relativno visokem valu, neugodno za nas. Špela
pred nami je poizkusila z lahkim genakerjem, vendar ta žalostno
visi ob jamboru. Vklopijo motor in DNF. Tudi nam ne gre dobro,
saj je pri znatnem valu, ki nas odriva iz smeri,
in slabem vetru orca slab izbor. Zapeljemo z bočnim vetrom in
skoraj vzporedno naval. Izgubljamo na višini, vendar se
premikamo pod Rt Kamenjak, počasi. Ob obali je val nižji, zato
nas manj zavira ob šibkem vetru. Obrnemo nazaj proti svetilniku
Porer in se plazimo naprej. Temni se. Po VHF potekajo pogovori o
time limitu, enim je »zadost vsega«, drugi vztrajamo. Nekako se
privlečemo mimo Porerja, ko spet malo močneje zapiha. Za krmilom
se malo segrejem oziroma pozabim na vse večji mraz.
Lepo nam gre, čez uro bomo na cilju v Verudi. Pa polna jadra se
nenadoma sesujejo. Veter piha v nasprotni smeri. Zapeljemo celo
v smeri,
nasprotni našemu cilju, samo da se ne ustavimo. Obrat v veter ne
uspe, rešimo se z vetrom v krmo. Pred vhodom v Verudo zgubimo
celo uro. Končno pihne iz Verude in zorcamo skozi cilj kot
absolutno četrti.
Ura je 19.50.
V Bunarini poiščemo prazen muring in
se privežemo. Elektrika nam omogoči gretje na Black Magicu.
Večerjamo in ob 22h se dobimo na razglasitvi rezultatov in
podelitvi pokalov.
Na tem jadranju se uporablja PHRF
(performance handicap rating factor) z načinom TOT (time on
time).Tekmovalno vrednotenje uvršča jadrnice absolutno in
korigirano. Absolutno pomeni realni doseženi čas v posamezni
etapi in seštevku vseh etap. Korigirano pomeni realni čas
pomnožen (korigiran) z ratingom in povprečno hitrostjo vseh
jadrnic, ki so končale etapo. Rating se računa za vsako jadrnico
posebej po posebni formuli, ki upošteva: dolžino jadrnice,
višino jambora, vrsto jader, njihov material .. in še več
parametrov, ki jih preveri komisija. Tako dobi vsaka udeležena
jadrnica svoj RATING.
REZULTATI :
Absolutno:
1. Epress Izudin (Junneau
One Designe 35)
2. Fado (Salona 37)
3. Electra (Aquavit 36)
5. Black Magic (Elan 33)
Korigirano:
1. Raca (Elan 33)
2. Elektra (Aquavit 36)
3. Epress Izudin (Junneau One Designe
35)
5. Black Magic (Elan 33)
Podrobnejši rezultati so v prilogah.
Pomembno je, da se je regata končala
brez poškodb jadralcev in edine jadralke, ter razen nekaj
strganih jader ni nastala omembe vredna škoda na jadrnicah.
Posadke so pokazale dostojno znanje v tudi manj običajnih,
zimskih razmerah. Regatni odbor je suvereno pripeljal jadranje
do konca. Posadke so se izkazale po veliki izenačenosti,
posebno v prvih dve etapah, ko so prispele vse jadrnice v
razliki ene oziroma pol ure. Zadnja etapa je bila ruleta in
preizkus potrpežljivosti.
Posadke so se razšle s prijetnimi
spomini, ki jih izražam tudi s tem poročilom. Morda bo moje
pisanje koga vzpodbudilo, da jadranje spozna tudi v drugačnih
pogojih, izplača se. Naslednji dan so bili pomoli in barke bele
od jutranje slane in po daskah pomola je prava poledica, saj je
lahko, je zima. Zgodaj zjutraj se odpeljemo iz Varude/Bunarine
nazaj proti Rovinju, Poreču, Vrsaju in končno Červaju, od koder
smo startali.
Vsi smo bogatejši za novo
pustolovščino, izkušnjo, nova znanja v razmerah, ki so daleč od
poletnega, počitniškega jadranja, dostojna JKO in Sreču Škrlecu,
saj: »Po..a m...a niste prišli galebe in morje gledat, temveč
jadrat in tekmovat.«
Ps. : Teden dni pozneje sem bil spet
na morju v Opatiji. Padlo je 20 cm snega, ceste so plužili in
par dni je bilo -6 ˚C . Na Malem Lošinju in Rabu je obležal
sneg. Mi smo imeli na regati srečo z vremenom, čeprav nas je že
takrat zeblo.
Sestavil: Božo Dajčar
Fotografije: Ljupčo Taseski in Božo
Dajčar
MINI GALERIJA
(za povečavo klikni na sliko)
|