PREDBOŽICNO JADRANJE

Kar nekaj članov našega kluba ODISEJ se je tudi za minulo miklavževo v letu gospodovem 2005 udeležilo že tradicionalnega predbožičnega jadranja po Istri in Kvarnerju v organizaciji Elektre. Letos je bilo na štartu 14 jadrnic, od 8 pa vse tja do 14 metrov, nekaj že polnoletnih in nekaj še zelo mladih. Na vseh pa jasno ljudje dobre volje in močne želje zajadrati tudi takrat, ko morje ni najbolj primerno za kopanje (zgolj osebna presoja, kot bo razbrati v nadaljevanju).

Posadko naše Megice (vsi veste katere) smo sestavljali: Planinčev Andrej (ljubljansko barje), Černelčeva Samo in Grega, Lavbičev Dejan, Oblakov Igor (vsi dišijo po štajerski) in seveda in ne nazadnje naš vrli skiper Grošljev Uroš (iz posavske dežele).

Tisto prvo sredo v decembru nas je na pot pospremilo hladno, a prijetno sončno vreme. V popoldanskih urah smo s Srečkovo Megico (Black Magic-E33) odpluli iz Červarja proti Vrsarju. Prijeten SZ veter moči okrog 10 vozlov nam je napolnil špinaker in še obogatil občutke ob prelepem sončnem zahodu. Fotoaparati so imeli obilo dela.
V Vrsar smo pripluli ob prvem mraku. Urejanje formalnosti so popestrila srečanja s starimi znanci iz preteklih jadranj in čas za obilni aperitiv kot podlago odlični večerji v organizaciji mlajšega dela posadke. Kozarec rujnega na koncu je bil le še pika na i. Zadnje priprave, optimizma in dobre volje za polno napeti špinaker, obvezno darovanje Eolu in bo kar bo …
Ob pol devetih zvečer smo prepluli štartno črto in prvi plov do mesta Cres se je začel. Ti hudič ali postaja Eol vedno večji pijanec ali mi vedno bolj ozkosrčni - vetra je bilo manj in manj, v višini Pule pa smo zabonacali kar za nekaj ur. Nočna panorama v zrcalu vodne gladine ujetih luči mesta je zagotovo nekaj, kar smo v vedno bolj mrzlih trenutkih najmanj želeli.
Ko smo se končno le premaknili, nas je pred romantičnim Porerjem v opravičilo pričakal škrlatno rdeč sončni vzhod s temperaturo okrog ničle. Kavica in čaj, ki sta ju skuhala Igor in Dejan, pa sta sedla v globine - kot ata na mamo je izjavil nekdo, ki ga je očitno že po eni noči zagrabilo domotožje.

Sedaj pa Kvarner! V kakšni izvedbi tokrat? Sumljivo malo konkurence se je videlo na obzorju. Očitno so jo mahnili kar povprek po kopnem. Ampak mi se ne damo. Za koga pa je izumljeno slavno olimpijsko geslo »Pomembno je zmagati, ne sodelovati« ali tako nekako, če ne za nas. Tukaj, sedaj in za vse večne čase. Akcija!!! Je kuhano vino doping? Če je, potem smo diskvalificirani.

»Joj, joj, joj ovi Slovenci, kolko jih ima…, a kad oni rade?«

Za Porerjem smo spremenili kurs in obrnili proti Cresu. Vetra malo, pa še ta nas j… v glavo. Zoprno! Ob enajstih dopoldne je prišel trenutek resnice. Krute resnice. Ugotovimo, da nam je zmanjkalo tudi teoretičnih »šans« priti na štart 2. plova, zato je na vrsti kapitulacija. V dopoldansko tišino zadoni jadralcem tako neljubi monotoni »dizel rap« - vžgemo motor.
Prostrani vhod v Creski zaliv je pred nami, ko regatna barka javi, da drugi plov zaradi »udara bonace« odpade. Jasno, dvig razpoloženja. Privezani ob bok Elektre uživamo v prijetni toploti zahajajočega sonca pred kampom Kovačine, nato pa tik pred mrakom odhitimo v mesto Cres. Privez v gosji red in seveda v »lajf«.
Večer si popestrimo s sprehodom po mestu in lahkim prigrizkom v eni od redkih še odprtih gostiln. Vse skupaj traja dolgo v noč.
Kršenmatiček se vleče, če da vsak za rundo, pa vmes še nekaj za »pikat«, pa zopet runda, pa končujemo in se pojavi Srečotova ekipa v popolni postavi, spočiti in nabrušeni, kot da je poldne in se kolo steklenic in kozarcev zavrti še enkrat…

Zgodaj zjutraj imamo na pomolu sestanek, kjer se dogovorimo za predčasni start naslednjega plova, zaradi napovedane močne burje.
Seveda brez težav ne gre. Motor na Crni Megici stavka. Kljub »Start spreju« noče in noče dati glasu od sebe. Dogovorimo se že za vleko na start, ko iz čistega obupa poskusimo še enkrat. In glej! Ata Yanni, čeprav star in betežen, se nas usmili. Pokadi se kot iz stare lokomotive (parne in to na »mat kurja« premog, da ne bo pomote) in motor zaprede.

Na startu piha solidnih 10-15 vozlov. Posadke vseh trinajstih bark (kličemo nesrečo?) pripravljamo špine. Na našo srečo se naš pravočasno spremeni v XXXL modrc. Snamemo ga in ponovno zložimo. V tem trenutku pa pomolimo premec izza rta, ki nas je ščitil pred burjo. Sunki segajo čez 20 vozlov, pa se odločimo, da spinaker ostane še naprej v vreči.
Vožnja v polkrmo ne daje pravih rezultatov. Pogledamo naokrog. Ej, eni imajo jajca! METULJČEK!!! Na naši barki je vsaj 12 jajc (mislim, da še nobenega klopotca), če ne štejemo one v hladilniku, zato poskusimo še metuljčka. To je tisto pravo. Premec direktno na Porer, hitrost 8-9 vozlov, pa še plovba je prijetnejša kot v polkrmo.

Še kar Kvarner, predno je Andrej zadremal, predno je Igor hranil ribe, po tistem ko je Uroš bogatil Jadran

Veter se namreč ne drži napovedi in namesto da bi počakal do popoldneva, že dopoldan v sunkih presega 45 vozlov. Eni opravljajo »žehto« špinov, Raca se gre stiptiz in nič kaj sramežljivo odmetava v viharno morje genovo, Sir Francis (oh, ti angleški gentlemeni) pa hoče kar krojača za zunanji rob glavnega jadra.

Jezni Kvarner, »Sir Francis« potrebuje krojača

Valovi se dvignejo do metra in pol, nekateri tudi dva metra in čez, a so zelo kratki in strmi. Veliko se jih precej hrupno tudi zlomi. Vrag je odnesel šalo! Metuljčki ponovno sodijo le na pomladanske travnike.

Glavno jadro smo že zdavnaj sneli, vozimo le na polovico genove, a hitrost ostaja nespremenjena. Pri rtu Kamenjak se skrijemo pred visokimi valovi iz Kvarnerja, veter malo pade in naša pozicija v regati je zelo dobra. Fantje, »pjebi«, »pubeci«, banda, gospodje ali kar koli že, TO JE TO! ZMAGALI SMO! (V lastnih dušah seveda, saj so bela jadra na obzorju, pa kar nekaj jih je, daleč pred nami ). Hitreje bo treba! Poskusimo dvigniti glavno jadro in…

»Fantje, jambor se nam je zlomil!«. Trenutek tišine… »Ja kaj zdej, a bo prišu kdo pomagat, al naj ga kr sam držim?« Ali je kdaj na jadranju dolgčas – katastrofa. Dejanu, ki stoji pri jamboru, bum dobesedno pade v narocje. Desettisočkrat preizkušeni material zgloba med jamborom in bumom se je v tem trenutku odločil zlomiti. Ne poleti, ne pomladi, ne na lenobnem jadranju za zabavo, ne!!! Odločil se je na regati, v burji, na Kamenjaku, odločil se je zlomiti nam! Komunikacija med jamborom in krmilom, pravzaprav tuljenje in vpitje, trenutek spoznanja, pa naj je še tako boleč, minute obupa in nemoči, nespodobnih besed v vseh balkanskih jezikih … DA, JEB… SE, GREMO NAPREJ!!! Prisloni bum, smeni glavno jadro, zloži v kabino, genova na »ful«, raztegnite gate, vse, prav vse za brzino, da držimo štih z onimi, ki so nas med to telovadbo prehiteli in sočustvovali z nami (ali pa se morda motim in so nazdravljali s pivom z drugačnimi mislimi).

Tako nam za jadranje ostane le še genova in gate premalih površin (očitno smo premale riti), kar pa je premalo, da bi zadržali dobro pozicijo. Na cilj v Puli prijadramo med zadnjimi. Vsi smo slabe volje, saj kaže, da regate ne bomo mogli nadaljevati. Seveda takoj poiščemo Srečka in mu pokvarimo popoldan s slabo novico. A pravi mornar se ne preda tako zlahka. Po strokovnem ogledu nesrečnega buma in še bolj nesrečne posadke Srečo ugotovi, da se poškodba, kaj poškodba, poškodbica, »sitnica« da popraviti. In to takoj. Z ročnim vrtalnikom (19. ali 20. stoletje?) zvrta luknjo v bum, skozi njo večkrat potegne jekleno žico in tako »zašije« rano. In glavno šele sledi! Ni ravno pisni certifikat in podpisana garancija za nadaljnjih 10 let, je pa jekleno močna izjava o vrhunski kvaliteti opravljene storitve in o bog, da je to sedaj celo boljše kot original. V hipu nas je prešinila misel o butastih tehnologih in kretenih v razvojnih oddelkih fabrik, ki mesece, kaj mesece, leta sejejo meglo, ko pa se kvaliteta, trajnost in estetska lepota skriva v preprosti in hitri rešitvi v obliki ročnega svedrčka, kleščic, žičke, dobre volje in nekaj »štamprlčkov« zdravila. Posadka je seveda precej skeptična, kaj bo zunaj na vodi, a kljub temu Srečka hvaležno povabimo na kosilo. Inovacija je le inovacija, z malo Božje previdnosti (pisano z Veliko začetnico, da se ne zamerimo) bo morda zdržalo. Bistvo posega: morala zopet do vrha Triglava, smeh in dobra volja sta se vrnila na našo barko.

Prepozni ste! Že patentirano!

Nadaljujemo – kar bo pa bo – in to je najvažnejše. Obisk Puljskih kavarnic je zopet prešeren.

V soboto dopoldan startamo izpred Pule na predzadnji plov te regate. Start regate ni najboljši, psihološki pritisk žice je velik, vsakih nekaj minut se nekdo (podzavestno?!) sprehodi do jambora in skrivaj poškili na umetelno izvezeni stik. Pa drži! Moč vetra se precej spreminja, jadra se stalno krajšajo, pa spet dvigujejo. V tem plovu nismo najbolj uspešni, in to zato, ker smo zavestno pritiskali na zavore, da naredimo lepe posnetke jadrnic v polnem pogonu v krme ;).

Pionirska: » ...drug za drugim v ravni vrsti... «

Pa še ni konec. Na startu zadnjega plova ugotovimo, da se je olje iz motorja odpravilo na potep po barki. Malo levo malo desno in notranjost jadrnice ima vedno lepši črn podij. Pod podnicami je vse črno in mastno in fej in fuj. Do starta je le še pet minut, zato reševanje te težave preložimo na kasneje. Ne prižigaj motorja opozarja pisk. Pred startno linijo telovadimo na jadra.

V perspektivi

Jeza je očitno dobra. Startamo drugače kot drugi in kar nekaj časa nam uspe držati tretjo pozicijo s »tavelikimi«. Po vetru okrog 20 vozlov nas kasneje prehitijo večje barke. Na koncu smo vseeno zadovoljni z doseženim rezultatom. Naš glavni cilj, prehiteti »Francka«, je dosežen. Zato lažje počakamo Srečka, ki nas odvleče na privez v Červarski marini.

Divji lov pred Rovinjem

Na motorju nič resnega, očitno se je »šipka« za kontrolo nivoja olja nekje pri manevrih v Puljski marini odločila, da hoče pozornost. Olje je pa vseeno v kaluži.

Eden lepših delov jadranja, »fešta« in podelitev nagrad, dvig kozarcev in zdravice v gostilnici ne bomo opisovali zaradi omejenosti prostora. Bilo je pa »luštno«, to vam lahko zagotovim.

Vse dni regate nas je spremljalo hladno, a sončno zimsko vreme. Po mesecu dni brez sonca v Ljubljani je bilo to res nekaj fantastičnega. Na zaključni večerji v Červarju zato spet sklenemo, da se naslednje leto posadka v isti zasedbi udeleži te regate. Konec dober, vse dobro bi na koncu lahko zaključili. Bum je zdržal do konca, motorno olje smo vrnili tja, kamor spada (ubogi Dejan, ni navajen klečanja!), vsi pa smo preživeli in se od srca zabavali in uživali (kar pa je NAJVAŽNEJŠE!!!).

Lep pozdrav od spikerja (oprostite, skiperja!!!) UROŠA in nežalujočih ostalih

Od leve : Igor, Uroš, Dejan, Grega, Andrej in Samo, preživelo je celo nekaj žlahtne kapljice (spodaj levo)

P.S. od Černelčevega Samota!
Nekaj dih jemajočih trenutkov pa le ne morem pozabiti:
Čudovito decembrsko jutro, ko doma otroci brskajo za miklavževimi darili po omarah, sveže jutro, ah, kaj sveže, tam nekje okoli nule, mrzla mokrota se lepi na kokpit in vrvi se neprijetno mrzle. Pa kaj! Bunda, rokavice, kapa, vetrne hlače, ni problema! IN? Iz kabine se prikaže v Adamovem kostimu (zgoraj in spodaj brez, da ne bo pomote ), ob
filozofiranju o nebeških užitkih opravljanja male, srednje in ne vem kako velike potrebe še, objame straniščno vrv na krmi, zleze v sivo morje in v vroči debati (?!!!) o nezmožnosti sranja v barkinem sekretu mirno opravlja svoje poslanstvo. V drobcene podrobnosti ali je iz vode po nekaj minutah prišla ona ali on, se nismo spuščali. Oj, ta naš Uroš!
Pa pogled iz kokpita v prednjo kabino sredi viharnega Kvarnerja, ko smo nagibali gornje dele telesa, da obdržimo želodčno vsebino tam doli v horizontalni legi. Mirno in s polno odgovornostjo je tam doli pletel iz odej in »povštrov« svoje gnezdece, da ga ne nabije ob stene kajute in spokojno oddremal svoje urice viharnega in tulečega Kvarnerja. Oj, ta naš Andrej!

P.S. od Lavbičevega Dejana!
Fantje, a kdo ve, kako se očisti črna barva od olja z dlani? Mislim, da mi je Srečko še vedno dolžan kakšen plato pločevink s slikicami kozoroga…;) Ali pa mogoče Uroš, ne vem, se bosta že zmenila. Delimo pa po bratsko, kot vedno.
Pa še nekaj. A lahko prosim nekdo že enkrat razloži Igorju, da na morju ni jelenov. Tako da res ne vem, zakaj jih klice vsakokrat, ko plujemo z vetrom v krmo. Je pa res, da imajo na koncu vsaj ribice nekaj od tega. Dober tek, ribice :).

Posredoval Andrej Planinc