Jadralni klub Odisej	POROČILA

PETEK. Dnevi so opazno krajši. Zbiramo se v Sukošanu. Dogovorjeni smo za skupno večerjo, vendar potovanja iz Ljubljane noče in noče biti konec. Skiperja jadrnice "dve" sta v gostišču Joso že zdavnaj povečerjala, pogledala vremensko napoved v večernih poročilih, obupala nad našim pravočasnim prihodom in odšla v marino spat. Nekako nam le uspe stopiti na jadrnico pred polnočjo. Prestali zamudijo urico ali dve, pa kaj, družba v Sukošanu je medtem vedno bolj prešerne volje. Pomol je poln veselih posadk, ki zgodaj v soboto vračajo jadrnice in se odpravljajo domov. Najbolj glasni (in tudi uliti) so Čehi. Nekaj manjših nesoglasij o razporeditvi po ležiščih hitro zgladimo in (še vedno v temi) pademo v sen pravičnih. Od vsega petkovega razburjanja smo malce utrujeni. Tudi veseljačenje na pomolu in sosednjih jadrnicah nam ne pride do živega. SOBOTA. Glede na včerajšnje dogajanje se prebudimo presenetljivo zgodaj. Kakor da prav vsi niso bili tako zmahani, kot je kazalo včeraj. Jutranjo kavico in formalni prevzem jadrnic opravimo počasi in temeljito. Jadrnici "dve" se mudi na morje, izplujejo. Mi se okoli poldne le odpravimo za njimi. Veter je slab, vreme sončno. Kakšno urico jadramo do Ždrelca in malo naprej, potem nas premami modrina pod jadrnico. Skiper (kot se spodobi) da zgled, ki mu sledijo vsi. Čez minutko je naša odprava bolj podobna portoroškem kopališču julija ali avgusta, kot oktobrskem jadranju. Za jadrnico se na vrveh vleče grozd kopalcev. Ko se veter zopet nekoliko okrepi, se kopanje neha. Prijetno vroče sonce in šilce žganega izbrišeta še zadnje ostanke včerajšnje ljubljanske potrtosti. Nadaljujemo proti jugu, v Proverso. Skozi prekop v Mali Proversi zaplujemo v Talaščico. Sprva smo namenjeni na ogled kampa, klifov in jezera, vendar spotoma srečamo jadrnico "dve", kjer so med tem z ogledom in južino že opravili. Obrnemo proti vzhodu. Veter s severa narašča. Jadrnica "dve" zapluje južno od Sestric, mi pa mimo Katine in Suhe punte v Kornatski kanal. V mandraču Pri Mari je dren. Pod južno obalo Kornata lovimo sunke burje v gladini brez vala. Jadralsko uživaštvo. Novinci sprva zaskrbljeno spremljajo nagibanje jamborja proti vodni gladini, potem se vdajo usodi. Lučica pade mimo. V Levrnaki ni obiska, v Vrulji je pomol zaseden. Sonce se počasi nagiba k zahodu, veter peša. Pred Ropotnico dohitimo jadrnico "dve", vendar nas sputijo naprej ter nam sledijo v ozek zaliv. Čeri pred vhodom se je treba na daleč izogniti, skalnat greben se vleče pod gladino proti obali. Na razmajanem pomolu nas sprejme dedek Turčinov. "Fantje" se še niso vrnili z ribolova. Ob travarici in čakulah počakamo izid ribarjenja. Ko se ribiči vrnejo, razočaranje. Ulov je tako - tako, za 15 jedcev ne ustreza. Pozornost obrnemo v notranjost zamrzovalnika. V Kornatu je pač tako: čez zimo se zaloga rib polni, poleti porablja. Zvečer je fešta. Sedaj so že vsi jadralski novinci "in". Pristojni člani Založbe Modrijan ceremonialno sprejmejo Odisejeve skiperje v ceh. Hm, tole bi naj bilo obrnjeno v narobe smer, prehiteli so nas. NEDELJA. Ponoči nas na privezu zibljejo sunki burje, ki se krepi. Vrvi na jamborjih žvižgajo in ropotajo. Zjutraj je kanal pod Kornatom poln belih krest valov, severno od otoka, proti kopnemu, je urnebes. Okoli poldne odplujemo na vzhod. Pred Opatom prejadramo plitvino. Široka je le deset metrov, vendar nevarna. Pod kolombo je manj kot pol metra vode. Ne delajte tega v vzvalovanem morju! Burja slabi. Brez večjih težav se prebijemo okoli Opata v Murtersko morje, obrnemo desno v kurz Vodice in odpremo vsa jadra. Po slabih treh urah prijaznega "mezzo nave" smo pred Tribunjem. Zopet smo spotoma izgubili jadrnico "dve". Privežemo se v marini Vodice in miže počakamo kakšno urico. Ko odpremo oči, so že poleg nas. Medtem ko del posadke odpravlja posledice dvodnevne odsotnosti iz prostorov, kjer so na voljo topla voda, milo in brisača, se bolj utrjeni odpravimo raziskat teren. Na korzu spijemo kavo ter poiščemo znano mehiško gostilno Santa Maria. Ta je bila v lanskem letu (po anketi Večernjega lista) najboljša gostilna na hrvaški obali. Mijo posadijo na konjsko sedlo ob točajevem šanku ter jo instruirajo v pravilnem, mehiškem konzumiranju tekile: V vdolbinico leve roke med palcem in kazalcem posuješ ščepec soli, v desno primeš šilce, poližeš sol in brez goltanja soli vržeš šilce čez. Vse druge alternativne tehnične rešitve niso pristne, pravi točaj. Čez čas se skušamo vrniti nazaj k jadrnicam. Na srečo inštruirancev v pristnem uživanju tekile/soli so drugi udeleženci odprave vaje opravili manj temeljito. Zato je poskus uspel. Med popoldanskim dogajanem se mi je v glavi porodil sum, da tota zadeva z Mijo zna biti zahtevna. Pozneje se je pokazalo, da je bil sum utemeljen. Kljub vsem objektivnim težavam je obisk na terenu le kronan z uspehom. Nekdo iz odprave je pregledal vse prostore v Santa Marii (več prostorov v treh etažah) in rezerviral najlepšega za našo družbo. Po vrnitvi (z grozo) spoznavamo stopnjo odstopanja našega splošnega stanja (in videza) od dela posadke, ki se je med odpravo, v kopalniških odajah marine prepuščal telesnim užitkom s toplo vodo, milom, britvijo in dišavami. To resnično ne gre. Dejstvo je na dlani, če udeleženci odprave nemudoma ne obiščejo kopalnice, bodo spali na pomolu. Pod težo pritiskov smo klonili. Vse za ljubi mir (in oblazinjeno posteljo v kabini). Ko so procedure v marini zaključene, napoči čas za vrnitev v Santa Mario. To gostilno morate videti. Okolje je nekaj posebnega, navade obiskovalcev pa tudi. Ob dobrem rdečem "vinho da casa" smo pokušali zrezke "Zapata", "chili con carne", "skakajoči fižol", "tortilas", "los palačinkos" in druge dobrote mehiške kuhinje. Ko so petelinčki zakikirikali, smo odšli domov. Mislili boste, da je sklepni stavek obiska v Santa Marii pesniški okrasek, pa ni. Le pojdite pogledati petelinčke. Poleti so bili še pritlikavi, sedaj so kapitalci. Ne vem, kaj se je zgodilo. Ali so petelinčki zrasli ali so kuharji prejšnje peteline vrgli v lonec in pripeljali druge. PONEDELJEK. Odplujemo proti Murterju. Vetra je malo. Motoriramo skozi ožino ob Tribunju. Globina je zadostna tudi za jadrnico, vendar le v nekaj deset metrov široki plovni poti. Pot zavija v desno okoli južnega valobrana luke Tribunj, potem v levo pred zadnjimi hišami vasi. Ko boste tod pluli prvič, naj krmari nekdo, ki je tam že bil. Razpnemo jadra, še vedno vleče burja. Tokrat imamo "mezzo nave" z desne strani. Do južnega rta Murterja naberemo lepo prednost pred jadrnico "dve". Le kaj počno, namesto da bi jadrali? Mimo Murterja gre vedno hitreje. Vmes zdrvi mimo v nasprotni smeri Bavarija z gusarsko zastavo (tudi člani kluba Odisej) na poti iz Žuta v Vodice. Okoli severozahodnega rta Murterja zavijamo desno v zloglasno plitvo ožino. Tu je že veliko jadrnic s kobilico rilo po dnu. Ko v ožini "orcate" v veter, gre pri obratih za metre, ali manj. Za krmilom je vajenka Zvonka (prvič na jadrnici), pomaga pa veter, ki drži stalno hitrost in smer. Zaplujemo v laguno Hramina in podremo jadra pred pomolom marine. Do večera ogledujemo hraminske znamenitosti, pokušamo tradicionalno mornarsko pijačo - konjak z vodo (le to so mornarji pili na dolgih vožnjah, veliko pred navado popivanja konjaka brez vode), in se (fizično in psihično) pripravljamo na večerna dogajanja. Večerni žur je tokrat v gostilni Bizon v Hramini. Ta del jadranja je zaprt za javnost in medije (osebje gostilne po večerji zaklene vhodna vrata in spusti senčnike na oknih). Iz dobro obveščenih krogov je kasneje bilo slišati, da so na račun prišle plesalke. TOREK. V zgodnih urah se klatimo nazaj v marino. Tisto noč je bilo klatenja kar precej. Zlobni jeziki so naslednje jutro znali povedati, da so se nekateri med klatenjem sicer medsebojno podpirali, vendar tudi to ni zaleglo, da ne bi z zadnjimi pometali tla po Hraminskih "kaletah". Tudi med potjo iz gostilne, in po vrnitvi na jadrnice, je bilo kar nekaj nazdravljanja po hraminskih konobah in iz ladijskih zalog žganice. V nedeljo in ponedeljek nas je počasi vedno bolj zeblo, višek pa je danes, v torek zjutraj. Mraz prispeva k nižanju morale posadke ob bližajočem se koncu jadranja. Celo korajžni poskusi posameznikov, da bi z uspešnicami Davorja RADOLFIJA in plesom na pomolu dvignili razpoloženje, ne zaležejo. Treba je ukrepati. Gremo. V pojačani burji jadramo najprej do Vrgade. V Braceri ni nikogar. Pred Vrgado ponovno srečamo Bavarijo z gusarsko zastavo na poti v Hramino. Iz dneva v dan ohranjamo usklajen fazni zamik. Nadaljujemo ob južnem bregu Pašmana proti Ižu. V prvi temi privezujemo jadrnico v marini Iž. Jadrnica "dve" se je zopet izgubila, pristali so v izhodiščni luki Sukošan. No ja, en večer od štirih lahko prenočimo tudi narazen. Pri gostilničarju Rajku je do našega prihoda družina samevala ob edini zasedeni mizi. Postrežejo nam hrano in pijačo kar med televizijskim prenosom nogometne tekme. Hrvaška televizija žal ne prenaša tekme štajerskih Teatanicov, je pa za nadomestek primerna tudi Croatia. Nocoj ni plesa in iger, predkončnična depresija hara med posadko. Elan je na psu. Tebi nič, meni nič, zaspimo. SREDA. Pa je zares prišel zadnji dan. Odlašamo, postopamo po vasi, a nič ne pomaga. Skozi Ždrelac odmotoriramo v Sukošan, oddamo jadrnico in se odpeljemo. Nasvidenje v naslednji vojni ... , pardon, na naslednjem jadranju, vaš SKIPER.

	Modrijan na modrem morju