V soboto na Nanos

Nanos, 2. oktober 2010

V soboto, 2. Oktobra, ja naš Zlati Zlatko organiziral lažji vzpon do hribovske koče poimenovane po narodnem heroju, Janku Premrlu – Vojku. A kje je ta koča? Ja, na Nanosu nooo!

Pa pojdimo še enkrat od začetka.

V Odisejevih obvestilih smo po 19. jesenski regati JKO dobili informacijo, da g. Zlatko Matič organizira po regatni pohod na Nanos. Do petka 1. oktobra 2010, smo čakali na prijave. Zamisli se. Prišla je ena cela.

Nato Zlati Zlatko dvigne sidro in odpluje med potencialne privržence njegovih akcij. In glej ga uspešneža. Zato zlati, ker je v soboto ob osmi uri bilo na končni avtobusni postaji na Viču pri dolgem mostu, petnajst pohodnic in pohodnikov. Kot bi iz zemlje zrasli. Odlično!

V dokaz, prilagam sliko.

Po jutranji kavici, ki jo je Darja delila na parkirišču tistim, ki so z njo zasvojeni, malo pa po sebi, smo se čez štart v manjši koloni odpeljali na avtocesto in nato proti Postojni. Nekako je bilo videti kot na regati. Vodilni skupaj, drugi pa razpršeni. Ha.

V cilj pa skoraj vedno pridemo vsi. Prvi plov smo končali na urejenem parkirišču v kraju Razdrto, pod Nanosom. Tukaj smo se na novo organizirali. Ker ni bilo vetra in je bila prisotna na jutranjem soncu tudi prijetna lenoba, smo nekoliko plutali.

Pa smo se vendarle zbrali in drugi plov skupinsko štartali iz ceste takoj v lažji vzpon. Po petnajstih minutah ogrevalne hoje, smo se ponovno zbrali v gozdu na razpotju, kjer se ena pot dvigne skozi gozd do skalnih previsov, druga pa se počasi vzpenja in gre v smeri Ajdovščine. Nekaj se nas je odločilo, da gremo po krajši strmi in na nekaterih mestih varovani poti, po kateri prideš v dobri uri do vrha. Drugi so se odločili za položnejšo pot in potrebovali dve do dve in pol uri do vrha. Med potjo smo ugotavljali, katere rastline bi lahko nabrali, kako je najlažje hoditi na vkreber, in pri vsakem postanku nastavljali svoja telesa, da so se ustvarjali posnetki za domače in skupne arhive. Med postanki smo popili nekaj požirkov za okrepitev, kar je pač kdo imel s seboj, z takim ali drugačnim okusom. V nadaljevanju hoje so eni hodili zmerno, drugi so bili neučakani, ker bi bili radi čim hitreje na vrhu, tretji so hodili počasi in se večkrat ustavili ter si ogledovali bližnjo in daljno okolico.

S skalnatega roba pod vrhom Nanosa pa takole zgleda mimo naših mladih trupel pogled v dolino.

Vreme je bilo lepo, zato je tudi oko neslo do Savudrijskega polotoka in še dlje. Tu in tam je rahel veter prinesem kak oblak in rahlo meglo. Pa nič zato, saj je bilo ob sopihanju navkreber še bolj prijetno. Ko smo si sredi poti ogledovali višino, ki smo jo morali še prehoditi, smo na skalnatih robovih pod vrhom videli kozoroge, ki so stali in stali in si verjetno tudi oni ogledovali bližnjo in daljno okolico. Ta je bila v čudoviti pomirjevalni zeleni barvi. Morda pa so opazovali naše početje in so sočustvovali z nami, kajti oni so bili že na vrhu, mi pa smo morali do tja še priti.

Pa smo prišli. Verjeli ali ne. Eni prvi, eni zadnji. Vsak po svojih močeh. Kot na regati. Kolikor smo izgubili moči pa smo jo v Vojkovi koči po izbiri med pestro gostinsko ponudbo, nadoknadili z dobro joto in krompirjem, po želji tudi z klobaso. V manjšini so si oblizovali prste tisti, ki so se odločili za vampe. S Čajem, pivom in voda smo dodali tisto, s čimer smo med hojo namočili naša oblačila. Seveda smo to pred pojedino zamenjali z suhimi svežimi majicami in počutje je bilo enkratno. Čveka in smeha je bilo kar nekaj in ob takem razpoloženju čas v trenutku mine. Tako se je približala ura za vrnitev v dolino. Darja je poravnala stroške prehrane iz klubske blagajne, pijačo pa si je plačal vsak svojo.

Par deset metrov pod kočo stoji tudi doprsni kip Narodnega heroja Janka Premrla-Vojka.

Postavili smo se ob spomenik in napravili dva posnetka. Oglejte si enega. To smo mi.

In tako smo bili pripravljeni za predzadnji plov. Odšli smo še do prepadnega dela Nanosa, od koder smo si še v miru ogledali bližnjo in daljno pokrajino, ugotavljali, ali vidimo savudrijski polotok ali ne in se napotili proti dolini v prepričanju, da nam je oko resnično seglo do Savudrije.

Za vrnitev v dolino smo izbrali daljšo pot. Med potjo naj bi si ogledali cerkev sv. Hijeronima. Ker smo ta ogled opravili že v preteklosti vsak na svoj način, smo na prelomnici, kjer se pot spusti med in pod skalovje, odšli počasi naprej.

Do parkirnega prostora se ni zgodilo nič pretresljivega, tako da smo v prijetnem klepetu, ki je potekal v skupini ali med posamezniki prišli do svojih vozil. Še enkrat smo se preoblekli in z pijačo, ki je še ostala, nazdravili na uspešno opravljeno druženje in vzpon. Naredili smo še nekaj posnetkov

ter se nekoliko utrujeni in s prijetnimi občutki vrnili v Ljubljano.

Tako smo z izletom naredili nekaj zase. Vsakemu od nas je to gibanje koristilo za zdravje ter boljše fizično in psihično počutje.

P.s.
Primerno bi bilo, da bi v jesensko zimskem obdobju večkrat ponovili hojo v naravo. Tisti, ki to redno počnejo, so lahko vzgled in vzpodbuda tistim, ki se za to šele odločajo in tistim, ki se redkeje odločajo za to vrsto gibanja. V tem obdobju, je primorsko notranjski svet lahko mikaven, ker ni snega, ni višin in ni takega mraza. V spomladanskem delu se lahko obišče nekoliko višje ležeče predele in tako v poletnem obdobju po jadranjih postopoma preide v visokogorja. In konec avgusta smo lahko pripravljeni za Triglav. Za tiste seveda, ki ga imajo v mislih in za bodoči cilj, če še ni bil osvojen.

Zapisal: Lado Brence