Petek, 13.3.1998 popoldne. Ne pustimo se 3-najstem petku. Šibamo v Izolo. Ob dveh bi naj že izpluli. Danes je treba opraviti obmejne formalnosti pri prehodu Slovensko/Hrvaške meje. Zgodni smo, prometa ni veliko. V Izolski marini skiper Srečo že čaka. Namesto enega, so pripravljeni kar trije čolni. Dva je treba zapeljati le do marine v Umagu, tretji pa gre daleč kolikor bo v tednu dni možno. V Umagu bodo prva dva čolna dvignili iz vode in opravili redna letna servisa. Na Hrvaškem to počno ceneje, kot v Sloveniji. En član posadke, ki bo šla do konca, je pozabil potni list v Ljubljani. Po telefonu se dogovorimo za dostavo do pol poti. Ob 14:30 uri oddidemo, pozabljivec se bo pozneje danes pripeljal v Umag po cesti. Sončno je, vendar sveže. Veter slab. V Piranu se odjavimo iz Slovenije, podpremo z nekaj kalorijami v obliki malo močnejših sendvičev in nadaljujemo pot. Ob 17:00 uri primotoriramo v Umag.

Pravočasno še opravimo carinske in obmejne formalnosti. Na pomolu za čolne, ki prečkajo mejo, delajo ta čas le do petih popoldne. Potem oddidemo v marino pogledat kako napredujejo dela na dveh danes pripeljanih barkah. Odžejamo se za šankom in čakamo na zamudnike, ki prihajajo iz Izole po cesti. Nekateri izkoristijo postanek za ponovno jemanje slovesa od domačih. Ostali opazujemo dogajanja in smo vedno bolj zaskrbljeni. Kaj se ne bomo več vrnili iz avanture, v katero se spuščamo, da se je treba večkrat poslavljati? Kot bi bilo zadnjič, kaj? Sčasoma se le zbere vsa posadka. Še enkrat se, ponovno zadnjič, poslovimo na pomolu v marine in odplujemo. Ura je 21:00 zvečer. Trda tema. Mesec bo v kratkem vzšel, potem bo lažje. Veter narašča. Obrnemo premec proti jugu, prva izmena vozi barko, ostali smrčimo.

Skiper še ni izdelal časovnega razporeda dežurstev, zato se nekateri prvo noč "prešvercajo". Namesto, da bi uživali po temi in mrazu v kokpitu, zamudijo v spalni vreči celotno zahodno obalo Istre, Sveti Ivan na Pučini, Brionsko otočje, Pulj, Porer, Albanež in Kvarner. Ob svitu se bližamo Unijam, potem zaplujemo med Srakani in Suskom v Lošinjski zaliv. Včeraj se je posadka kompletirala prepozno. Zamudili smo uradne ure pri kapitanu luke Umag, zato nimamo veljavne "crew liste". To pomankljivost bomo odpravili v Malem Lošinju. Pripnemo se na pomol pred slaščičarno. Prvi tim odhiti v lučko kapitanijo, drugi tim v ribarnico po nakupih, ostali se v obupu (saj nimamo kaj početi) usedemo na sonce pred prodajalno baklav in kave. Prijetno toplo je, kapučino je dober, baklave teknejo. Janez poskuša popraviti sprednjo pozicijsko luč barke, ki nam že celo noč nagaja. Elan 431 je skoraj nov, a ves razklumpan. Krmilo med motoriranjem tako močno vleče v desno, da avtopilot vsake malo izgubi smer.

Sobota, 14.3.1998 ob 10:30 uri. Odrinemo iz Malega Lošinja proti jugovzhodu. V hladilniku so sveži škampi iz ribarnice. To bo zvečer gostija. Veter imamo v krmo. Ni ga veliko, vendar Elan-ka z metuljčkom lepo šiba. Specifična poraba alkoholiziranih pijač narašča. Dobra volja je na višku. Zgodaj popoldne, na pramcu med vožnjo priredimo koncert za kitaro, violino in osem ubranih glasov. Dobro, da v bližini ni nobene druge barke. Kar predstavljam si, kak šok bi lahko doživeli tamkajšnji mornarji ob dogajanju na našem krovu.

Trebuhi so prijetno polni, glave tudi. Veter je padel, a smo zbrali toliko moči, da smo dvignili špinaker. Ko se stemni, ga previdno pospravimo. Lahko bi špinakerirali še naprej, vendar je dežurna posadka le dva mornarja. Če se po noči dvigne veter bosta dežurna voznika imela težave s špinakerjem v temi. Povečerjamo med vožnjo in zaspimo. Dobro spijo le zaspanci na zavetrnem boku barke. Pogradi nimajo ne ograje, ne mreže, ne nič drugege za oporo, ko se barka nagne. Pri vožnji z bočnim vetrom speči del posadke iz pogradov na privetrnem boku barke pade na tla. Bum. Luna vzhaja, občasno je kar precej vetra. Bum, bum. Za nami levo ostane Lošinj, Ilovik, Premuda, Škarda, Ist, Molat, Dolgi Otok. Dani se, Kornat, Žirje, nekaj časa nič takega, Šolta. Tokrat ne gremo na Vis. Naredimo krajši postanek na Hvaru. Ob 9:00 uri se pripnemo na pomol v mestu Hvar.

Malo predahnemo, povzpnemo se na bližnjo trdnjavo nad mestom, "Forteco". Druga trdnjava, "Napoleon" je precej bolj oddaljena. Trdnjava je restavrirana, vendar danes zaprta za obiskovalce. Nič ne de, sprehod skozi ozke kale starega mesta in borov gozd na hribu je nepozaben. Z vrha je prečudovit razgled na mesto in luko Hvar, Paklene otoke, in Vis.

Nedelja, 15.3.1998 okoli 12:00 ure. Še skupinski posnetek, nekaj malega skuhamo, pojemo, spijemo kavico, in že smo zopet na morju. Vetra je vedno več. Vozimo mimo Hvara na naši levi, proti ožini med Pelješcem in Korčulo, skoraj naravnost proti vzhodu. Bližji ko smo, bolj nas veter polaga z levega boka. Ko zaplujemo v ožino, veter pade. Čudno, ponavadi ravno tu, v lijaku med Orebićem na levi in Korčulo na desni, veter najbolj divja. Na desni strani občudujemo obzidje starega mestnega jedra na polotoku, potem zaplujemo v blodnjak med Badijo in Lumbardo. Zoran pravi, da je med otočki, čermi in plitvinami globine za nas dovolj. Ne bodi ga treba, pripravimo dva prsta vode v kozarcu, za skrajnjo silo. Med vožnjo čez plitvine je za jadrnico dovolj dva prsta vode med kobilico in dnom, da ne nasede. Če bo vode pod kobilico zmanjkalo, bomo čez krov zlili rezervo iz kozarca.

Globinomer nekaj časa kaže manj, kot en meter. Upamo, da je nastavljen na oddaljenost dna kobilice od dna morja in ne na razdaljo od površja morja, do dna. Korčula ostane za nami. Pramec obrnemo proti Mljetu, a nas na pol poti ujame tema. Do vzhoda lune je še nekaj ur. Okolje, kjer plujemo, ne poznamo tako dobro, kot srednje dalmatinske otoke. Spremenimo načrt in plujemo naprej, ob severni obali Mljeta proti vzhodu. Veter piha 7 iz NE. Z močno skrajšanimi jadri Elanka leti kot sneta sekira. Vzide luna. V daljini, pred pramcem odsev svetlobe iz mesta. Okoli 1:00 ure zjutraj zaplujemo v luko Dubrovnik-Gruž in se bočno privežemo na pomol pred tržnico. Le toliko smo še pri sebi, da nazdravimo s šampanjcem (tu le nismo vsak mesec), potem pademo v postelje za nekaj ur. V luki Gruž zjutraj ne moreš dolgo spati. Mestni vrvež se začne zgodaj in se dogaja neposredno ob naši barki. Avtobusna postaja je slabe dva metra stran od okna moje spalnice.

Med potovanjem od Izole do Dubrovnika, in tudi nazajgrede, je ladijski kapitan vestno izpolnjeval Ladijski dnevnik. Tam so vsi detajli iz tokratnega jadranja, zbrani in kvantificirani za primerjavo z bodočimi izleti take zvrsti.

Naprej ....