Na Lastovo... v gojzerjih
29. april - 2. maj 2011
Za šalo je enkrat
nekdo povedal, da jadralci poznamo notranjost otokov le 25 m od
obale, bolj natančno, do prve gostilne ali trgovine. S kančkom slabe
vesti moram priznati, da podobno velja tudi zame. A kaj, ko jadrnico
najamemo za kratek čas in takrat želimo zaužiti čim več morja in ne
kopnega...
Zato, ko se pokaže
priložnost, da kakšnega izmed otokov obiščem na bolj »kopenski«
način, to z veseljem izkoristim. Tako je bilo tudi letos.
Slovensko
Kulturno-prosvetno društvo Bazovica iz Reke (www.bazovica.hr)
vsako leto organizira izlet na enega izmed hrvaških otokov. Letos je
na vrsto prišel izlet na Lastovo. K izletu si povabili tudi nas.
Lastovo smo
Odisejevci obiskali že večkrat. Poznamo Velji lago, Ubli,
Zaklopatico, Portoroz... Kaj pa notranjost? Za njo je med jadranji
bilo vedno premalo časa. Zato smo se z veseljem odzvali povabilu in
se priključili k skupini iz KPD Bazovica.
Lastovo je zanimivo
zaradi šestinštiridesetic. Arhipelag ima 46 otokov in čeri, sam otok
ima 46 vrhov, 46 kraških polj, 46 cerkev in kapel, površina otoka je
46,9 km2, dolžina obale je 46,4km in na njej je 46 plaž. Lastovo je
od hrvaške obale najbolj oddaljen nastanjen otok, pokrit z gostimi
gozdovi. Žal, vzhodna obala si še vedno ni v celoti opomogla od
požara leta 1998, ko je zgorela skoraj polovica vseh gozdov.
Izhodiščna točka
izleta je bila na Reki. V četrtek, 28.04. zvečer, smo se zbrali na
nekoliko odročnem parkirišču v Srdočih. A je bilo zelo smotrno
izbrano, kajti slovenski del odprave je lahko vse svoje avtomobile
pustil na varnem, z ograjo ščitenem parkirišču.
Približno ob polnoči
se je avtobus podal na pot proti jugu.
29.04.2011,
na Lastovo!
Med Reko in Splitom
je kar nekaj kilometrov. Zanesljiva roka šoferja Branka je avtobus
pripeljala do trajektnega pristanišča v Splitu. Nekaj prostih ur, ki
smo jih imeli do odhoda trajekta, smo izrabili za jutranji sprehod.
Izrabili smo
priložnost in se sprehodili po ribji in zeleni tržnici, ki s svojim
mediteranskim šarmom sodita v neizogibne splitske znamenitosti.
Seveda, sprehod po Dioklecijanovi palači in jutranja kava na rivi
sta obvezni del takšnega sprehoda.
Ko je trajekt
izplul, je celotna odprava kar zaživela. Toplo sonce, modro morje in
velika paluba so k temu lepo pomagali. p>
Kmalu smo se
»razkropili« na posamezne dejavnosti: praznovanje rojstnega dneva,
občudovanje narave, kinkanje na soncu, ogled angleške kraljevske
poroke...
Po postanku v Vela
Luki na Korčuli trajekt je nadaljeval pot proti Ubliju, kam je
prispel v popoldanskih urah. Po namestitvi v hotelu Solitudo v
Pasaduru smo se takoj podali na odkrivanje otoka. Z avtobusom smo se
napotili proti mestu Lastovo. Spotoma smo se ustavili in podali na
Sazanj, na enega izmed vrhov na severni strani otoka. Iz njega je
čudovit razgled proti Zaklopatici in Malem lagu.
V Lastovo smo
prispeli v večernih urah. Lastovo je umeščeno na pobočju hriba in po
svoji obliki spominja na amfiteater. Dokaj veliko mesto je danes
redko poseljeno, zato so ulice videti nekoliko puste. p>
Mesto samo smo si
»ogledali za pokušino«, kajti za fotografske navdušence je začelo
zmanjkovati svetlobe in je med sprehodom bilo večkrat slišati »tole
pa moram pogledati jutri«...
Po okusni večerji in
prijetnem druženju, so večini veke postale pretežke. Zato smo le
redki izrabili možnost ogleda zvezdnega neba skozi teleskop. Na
Lastovu je najtemnejše nebo na Hrvaškem, zato je pogled na zvezdno
nebo, tudi brez teleskopa, nekaj posebnega.
30.04.2011, na
Saplun
Dopoldne smo se
podali na otok Saplun, z gozdom pokrit otoček v otočju Lastovnjaci.
Zanimivo je, da na najnovejšem turističnem zemljevidu nosi ime
Mladine, toda starejši lastovčani se nad tem imenom zmrdujejo.
Za tiste, ki so
vajeni slovenskih hribov, je sprehod po kamnitih škrilah na Saplunu
bilo novo doživetje. Kamnite plasti so videti, kot bi nekdo na bok
položil ogromne stopnice. Na vzhodni strani otoka gnezdijo galebi,
ki so nas na »motenje posesti« opozarjali z glasnim vreščanjem. Na
tleh je, v grmičkih, bilo moč videti številna gnezda, v katerih so
ležala pegasto pisana jajca: ponekod eno, ponekod dve, pogosto tudi
po tri.
Med sprehodom nas je
presenetila količina smeti, ki je bila na obali. Večinoma gre za
plastične izdelke. Domačini so nam povedali, da je otoček s
turističnega stališča pomemben za njih in da zato obalo občasno
očistijo. A kaj, ko jugo neusmiljeno prinese novo pošiljko...
Sledilo je kosilo iz
rib na žaru. Ribe so bile različne, pač tisto, kar so ribiči ujeli.
A je bilo okusno, mešano in za vsakega nekaj. Domače sladko in močno
vino je samo dodatno odprlo tek.
Nebo se je temnilo.
Vremenska napoved je za popoldne bila zelo slaba. Zato smo se po
kosilu takoj vrnili na Lastovo. Da bi plovba bila krajša, smo se
izkrcali v Lučici. Majhno mestece v zalivu, z večinoma lepo
obnovljenimi hišami, je v tem letnem času pusto.
Od Lučice do mesta
Lastovo je le kratek sprehod navkreber. Sedaj je bil pravi trenutek
za sprehod po mestu. Značilnost mesta so »fumari«, cilindrično
oblikovani dimniki z razkošnimi kronami. Za razkošno obliko krone je
skrito znanje, kako naj veter izvleče dim iz kuhinje, obenem pa je
dimnik dajal pečat hiši.
Skupinica
pohodnikov, ki je »preskočila« izlet na Saplun, je v tem času tudi
prišla v Lastovo. Povedali so, da je pot iz Pasadura oz. Ublija do
Lastova odlično markirana in lepo vzdrževana. Pohod je trajal dobre
štiri ure.
Prve kapljice dežja
so dale slutiti, da bo kmalu nevihta. Ko smo se z avtobusom vrnili
pred hotel, se je uresničila vremenska napoved: nevihtno jugo je z
vetrom in dežjem udarilo z vso močjo.
01.05.2011, na
Strugo in Hom
Nevihta je besnela
celo noč. Bila je tako močna, da trajekt in katamaran to jutro nista
izplula iz Ublija. Mi smo malo potrpeli in počakali na »vremenski
razplet«. Nevihta je odnehala, zapihala je burjica in nebo je
pomodrelo.
Avtobus nas je
popeljal novim sprehodom nasproti. Prvi cilj vožnje z avtobusom je
bil Portoroz. Tu se je celotna skupina ločila na dva dela: en del se
je podal na ogled svetilnika Struga, drugi pa na najvišji lastovski
vrh, Hom.
Svetilnik Struga je
eden izmed »glavnih« jadranskih svetilnikov. Zgrajen je l. 1839 in
je drugi najstarejši na Jadranu (takoj za Savudrijskim). Ima pa
najstarejši še delujoči mehanizem obračanja svetlobnega žarka.
Iz ploščadi okoli svetilnika je lep razgled na odprto morje ter
Portoroz oz. Skrivenu luku.
Druga skupina se je
podala na 417m visok Hom. Pot do Homa ni težavna in jo je moč
prehoditi tudi v navadnih športnih čevljih. Iz Homa seže pogled
daleč naokoli.p>
V popoldanskih urah
smo se vsi skupaj zbrali v Lastovu, na kar nas je avtobus pripeljal
pred hotel. Časa do večerje je bilo še dovolj, kar smo izrabili za
različne »dejavnosti«: kratke sprehode po okolici (luka Sv. Jurja je
le nekaj minut stran), druženje, klepetanje, počivanje na soncu...
Bilo je lepo sončno vreme in pogled na turkizno morsko gladino je
nekaterim delal skomine. Očitno temperatura morja ni bila tako
nizka, da bi preprečila čofotanje najbolj korajžnih...
02.05.2011, domov
Trajekt odpluje iz
Ublija nekaj po četrti uri. Zato je zadnja noč na izletu bila dokaj
kratka. Ker je bil delovni dan, je trajekt bil dokaj slabo zaseden,
zato so številni izrabili proste klopi in skušali nadoknaditi
manjkajoči spanec.
Jutranja meglica je
preprečevala pogled na poseben astronomski dogodek. Praktično vsi
planeti (razen Saturna) so bili na jutranjem nebu. Zaradi meglic je
na nebu bila vidna le Danica.
Trajekt je vplul v
čudovito lepo, sončno in toplo jutro. Kljub pomanjkanju spanca smo
še zmeraj našli malo moči, da bi se prepustili tem užitkom.
Kratek postanek v
Splitu smo izrabili za nekaj nakupov na zeleni tržnici.Skomine so
nam delale jagode, šparglji... Na hitro smo opravili nakupe, morda
popili kavo in se podali na pot proti severu.
Nad Splitom je na
dominantnem vrhu umeščen Klis, mestece s trdnjavo. Vna poti od
kopnega proti morju je Klis klis bil strateško pomembna trdnjava.
Ravno zato je večkrat menjal lastnike in za sabo ima zeo burno
zgodovino. Vzeli smo si nekaj časa in se sprehodili po trdnjavi.
Ker je med Klisom in
Reko kar nekaj ur vožnje, smo si spotoma privoščili kosilo. Morskem
meniju, ki so ga do danes tvorile predvsem ribje jedi, se je za
kosilo priključila še ena tradicionalna dalmatinska jed, tokrat
mesna: pašticada z njoki.
Na Reko smo se
vrnili v prvih večernih urah. Sledila je še »kratka« pot do
Ljubljane. Prišli smo v Ljubljano, a naše misli so še vedno bile na
Lastovu....
Spomini, spomini...
Izlet na Lastovo je
samo potrdil tisto, kar vemo že dolgo: če je le priložnost, otoke je
treba spoznavati ne samo iz jadrnic, temveč tudi iz – gojzerjev.
Zahvaljujemo se KPD
Bazovica na povabilu na ta izlet. Navdušila me je enotnost odprave.
Niti enkrat ni bilo slišati vprašanja »zakaj pa ne bi...« ali pa
»zakaj pa on...« ali pa zvdignjenega glasu. Razen, ko je donila
pesem. A je donila pogosto...
Posebna pohvala gre
vrhunski organizaciji, ki je zagotovila, da je pod taktirko Darka
Moharja vse potekalo brez najmanjših težav in v čudovitem sosledju.
Zato, ob letu
osorej!
Zapisal Zlatko Matič
maj 2011
|