Sobota, 10.1.1998 okoli 06:00 zjutraj je v Ljubljani suho, vendar mrzlo. Včeraj smo precej veseljačili. Nikakor se nisem spomnil prav vseh detajlov dogovora posadke. Kljub temu je pravočasen odhod uspel. Šibamo proti Metliki. Dani se. Tankamo, nakupujemo, zajtrkujemo, prestopimo mejo. Nebo je jasno. Snega ni, le občasno nas pestijo pasovi megle. Ko splezamo na Velebit, namesto panorame Zadrskega zaledja zagledamo neskončno oblačno odejo, ki prekriva vse do obzorja. Šment. Kaj češ, zima je. Okoli poldne pa le odjadramo proti jugovzhodu. Pišuka, zopet vozimo čoln Mate. Ta nam že od lanjske jeseni ni pri srcu. Prva postaja bo na Vrgadi. Januarski dnevi so sila kratki, ravno pristanemo, ko se stemni. Če bi radi dobro jedli v prijaznem gostišču, se raje odpravite čez kanal, v Hramino. Na Vrgadi se je treba, v tem letnem času, nekoliko bolj potruditi. Skozi zadnja vrata vkorakamo v kuhinjo Bracere. Gospa je v zadregi, le kaj naj nam ponudi? Ravno kar so jedli domači, ostalo je nekaj lignjev. Lakota je huda reč, takoj sprejmemo ponudbo. Sedimo ob mizi v kuhinji, in kramljamo z gostilničarjem, med tem, ko gospa pripravlja lignje z blitvo. Klepet je prijeten, vina pa od nikoder. Čez čas se sogovornik le spomne, da smo najbrž tudi žejni. "Oprostite prosim, vino je v konobi, žena ga bo takoj prinesla, ko skuha večerjo!", in mirno sedi naprej. Dobro je, da nismo prvič v teh krajih in poznamo navade prebivalcev. Beseda teče o tem in onem, čas leti. Lignji z blitvo so izvrstni, rdeče vino pa pitno. Proti jutru se odmajamo v luko, nekako najdemo Mate-ja in se zavijemo v spalke. Čez dan je bila temperatura nad desetimi celzijevimi stopinjami, ponoči pa pade precej pod deset.

Nedelja, 11.1.1998 je nekoliko bolj sončna od včerajšnje sobote. Najprej se odpeljemo do Murter-ja, tam zjutraj ob obali, pod bregom, nekoliko bolj piha, kot na odprtem morju. Ko še ta vetrček preneha, zavijemo proti Opatu. V popoldanskih urah, v kanalu pred Lavso, nas ujame sonce v popolnem brezvetrju. Take priložnosti ni zamuditi. Skuhamo kosilo, sončimo se, predvsem se ne razburjamo. Mudi se nam nikamor. Mislim, da nam nocoj drugi jadralci ne bodo zasedli dobre priveze. Ko se pozno popoldne priplazimo v Vruljo, vidim, da se nisem motil. Privežemo se ob novi pomol pred Antejevo gostilno, ki je, seveda, zaprta. Še vedno se ne razburjamo. Smo na počitnicah, zalog hrane in pijače imamo dovolj. Po temeljitem razmisleku se lotimo peke palačink. Kot bi dišave po hrani privabile prebivalce Vrulj, v luko se pripelje Ante v svojem ribiškem čolnu. Pomagamo posadki privezati barko, in ju povabimo na palačinke. To je vedno dobra poteza. Od kar zahajam v Vruljo, ni še odpovedala. Ante takoj ponudi alternativno rešitev. Mi s palačinkami, in našim viskijem, pridemo k njima na skupno večerjo ob Antejevem ognjišču. Rib ni, nekaj krompirjev, in kos mesa se bo le našlo. Hiša je vedno dobro založena s šnopsom. Tukajšnje zaloge šnopsa so večkrat prestale preizkuse ustreznosti. Lahko bi rekli, da je ustreznost Antejevih zalog ognjene vode večkrat pridobila atest. Najprej pospravimo palačinke, in viski, potem se lotimo mesa, in šnopsa. Ko čez čas dogajanja v Antejevi kuhinji postanejo nekoliko bolj hrupna, iz navidezno opustele vasi pride noter še nekaj vaščanov. Beseda teče, grejemo se ob ognjišču, kamor Ante naliva kerozin iz velikega soda z napisom "Saratoga". Lanjsko pomlad je "padel" iz letalonosilke, in ga je Ante "slučajno" našel. Radio sprejema Zadrski program. Iz košarkarske dvorane prenaša koncert Miše Kovača. Vmes je loterija. Glavni zadetek je kar Mercedes. Zimske noči so dolge. Na spanje se odpravimo še vedno v temi.

Ponedeljek, 12.1.1998. Zjutraj smo malo utrujeni. Odpeljemo se le do Talaščice. Nikjer nobenega. Soživamo s prekrasno naravo in se psihično pripravljamo na odhod. Okoli 15:00 ure popoldne smo že nazaj v Sukošanu. Natankamo, oddamo čoln in se odpravimo po obalni cesti. Pohiteti bo treba, v Permanih nad Reko po 21:00 uri zvečer začne primanjkovati jagnjetine. Verjetno ne bo dovolj časa niti za torto Frankopan v Crikvenici.