Pogled na istrsko zemljo, morje in nebo

Sobota, 7. marec 2009

Iz Ljubljane, kjer je še skoraj dišalo po zimi, jutranje temperature pa so imele negativni predznak, smo se napotili na prvi letošnji izlet, v Istro, kjer je že dišalo po pomladi.

Očitno je bilo, da smo številni željni spomladanskega sonca in vonja. Tako se nas je iz še rahlo zaspane sobotne Ljubljane kolona avtomobilov napotila prema jugu.

Prvi cilj izleta je bil ogled Motovuna.

V Istro smo vstopili preko mejnega prehoda Sočerga/Požane. Namesto, da bi proti Motovunu šli skozi Buzet, smo s ceste Požane-Buzet zavili ostro desno, proti vasicam Škuljari in Žonti. Za vasico Žonti stoji na hribčku mogočno obzidje nekoč zelo pomembnega gradu Pietrapilosa. Še mestoma mogočno obzidje da slutiti, da je to nekoč bila zelo pomembna trdnjava. Za sabo ima več kot tisočletje dokumentirane zgodovine (prva omemba l. 965).

Naš cilj je bil drugje, zato smo Pietrapilosi namenili samo nekaj pogledov skozi objektive fotoaparatov.

Pot nas je peljala naprej vzdolž struge reke Mirne. Pred nami je na strmem hribčku, obsijan z močnim dopoldanskim soncem, stal Motovun. To slikovito mestece je najbolj ohranjena srednjeveška trdnjava v Istri. Na tem mestu je trdnjava bila že v davni zgodovini. Ime Motovun naj bi izviralo iz imena Montona (to je tudi italijansko ime Motovuna), kar naj bi v keltskem jeziku pomenilo »mesto na hribu«.

Vzeli smo si nekaj časa za sprehod po mestecu. Ozke ulice, portali, fasade, obzidje, odsotnost hrupa avtomobilskih motorjev... vse to je dalo pridih skrivnosti in patino zgodovine. Iz mesta je čudovit razgled daleč naokoli, vzdolž Mirne pa vse do morja.

Presenetilo nas je veliko število pesjakov ob cesti. Iz njih so na mimoidoče lajali in jih tako pozdravljali številni psi, sicer iskalci tartufov, gob, po katerih je ta kraj znan po celem svetu. Očitno je, da iskanje tartufov omogoča dober zaslužek...

Ko je sonce bilo na višku smo se podali naprej. Izrabili smo priložnost in ob poti poskusili kozarček pristnega terana, vinske sorte, ki je izvirno v teh krajih doma.

Naslednji postanek je bil v Novigradu. Imeli smo ravno toliko časa, da smo si lahko privoščili krajši sprehod in kosilo, na kar smo se zbrali pred muzejem-galerijo Gallerion. Tukaj so se naši skupini pridružili tudi tisti, ki so »preskočili« dopoldansko potepanje. Sedaj je naša množica bila polnoštevilčna: bilo nas je več kot 40!

Muzej-galerija je sad dela predvsem enega človeka, piranca Sergia Gobba. Razstava je posvečena Avstro-ogrski cesarsko-kraljevski mornarici. Kot je g. Gobbo poudaril, morda je res, da ta mornarica ni iz prve svetovne vojne prišla kot zmagovalka, je pa kljub temu izredno pomemben del naše (tako hrvaške kakor tudi slovenske) zgodovine in je zelo pogosto nepravično prezrta. Slišali smo množici zanimivosti o mornarici in si ogledali številne makete ladij. Med maketami je največja maketa ladje Viribus Unitis. Ta ladja je bila ponos avtroogrske mornarice. Kljub veliki moči svojega orožja, nikoli ni izstrelila nobenega izstrelka proti sovražnikom. Ladjo so na koncu prve svetovne vojne potopili italijanski diverzanti v pristanišču v Puli. Ob eksploziji ladje je življenje zgubilo 300 mornarjev. Poveljnik Janko Vuković Podkapelski ni hotel zapustiti ladje. Med potapljanjem ladje je stal na poveljniškem mostu.

Čas, namenjen ogledu razstave je očitno bil prekratko odmerjen, zato smo si številni zadali nalogo, da si je razstavo treba zopet ogledati.

Pred nami je sledil še pogled v istrsko nebo. Napotili smo se proti Višnjanu in novi zvezdarnici v Tićanu.

Zvezdarnica v Tićanu je na hribčku, ki je na 400 metrov nadmorske višine, daleč od večjih mest in zato daleč od svetlobnega onesnaževanja neba. To sobotno jutro so s tega mesta bil vidni dimnik pred Benetkami, Montaž in Triglav. Mi smo tja prišli v večernih urah. Iz travnika pred zvezdarnico smo imeli priložnost občudovati tisoče odtenkov rdečkaste barve, s katerimi je večerna zarja pobarvala pokrajino.

Na travniku pred zvezdarnico, ki je namenjen različnim dogodkom, je postavljena kopija megalitskega kroga na lokaciji Mali sveti Anđeo. Ta istrski Stonehenge je najbolj vzhodni in najbolj južni megalitski krog. Ravno zato, ker je najbolj južni, megaliti niso razporejeni v krogu ampak v obliki potkve. Kamni so razporejeni tako, da kažejo na mesto, kjer Sonce vzhaja ob poletnem solsticiju.

Zvezdarnica v Tićanu je dokaj nova. Stavba je odprta 27.02.2009. Trenutno potekajo fina montažerska dela in nastavitve delovanja teleskopa. Ker teleskop še ni v obratovanju, smo si lahko teleskop ogledali od blizu. Ko bodo v kratkem nameščena zrcala in teleskop bo v obratovanju, vstopa v ta prostor ne bo več, kajti z vsakim vstopom bi se v ta prostor vnašal prah. Toplota, ki je oddaja človeško telo bi povzročila migetanje zraka, kar bi zameglilo teleskopsko sliko.

Nato smo se napotili proti Višnjanu. Na trgu pred staro zvezdarnico je sončna ura. Palica oz. kazalec te sončne ure je oblikovan na poseben način, zaradi česar je ta sončna ura vedno točna in nima napake, ki je pri navadnih sončnih urah lahko tudi večmninutna. Vzrok napake je dejstvo, da se Zemlja okoli sonca ne giblje po krožnici.

Sledilo je zanimivo predavanje o delu zvezdarnice. Ekipa ob višnjanski zvezdarnici sodi med najbolj plodne na svetu. Do sedaj so odkrili veš kot 1700 nebeških teles. Med njimi je tudi meteorit, ki prvi ima največjo verjetnost direktnega srečanja z Zemljo v naslednjih letih. Padel naj bi na področje v bližini Mehike. Kot zanimivost smo imeli priložnost v rokah držati kovinski meteorit, ki je pred nekaj desetletij padel na zemljo.

Pred nami je bil še dogodek, ki so mu se mnogi veselili: pogled skozi okular klasičnega teleskopa. A kot za nalašč, ko smo izstopili iz predavalnice, je nebo bilo pokrito s plastjo oblakov tako debelo, da se je komaj slutilo kje je luna. Tako je od vsega planiranega za ta izlet ostalo še nekaj neuresničenega, morda kot vaba, da se zopet vrnemo v te kraje.

Nekoliko pozneje, ko smo že bili na poti proti domu, smo se zopet ozrli proti nebu, Na njemu je migetalo tisoče zvezd. Orion se je bohotil sredi neba, kot bi nam hotel povedati, da se zvezde ne bodo ravnale po naših željah, temveč se moramo mi pokoravati njihovim. Več kot 40 udeležencev tega izleta, polnih vtisov od vsega, kar smo doživeli in videli ta dan, smo to vzeli ne kot grožnjo ampak kot dobronameren poduk...

(Pripravil: Zlatko Matič)