Trobentica v Ionskem morjuŽelje po morskih pustolovščinah in dogodivščinah tlijo v meni že od ranega otroštva, ko sem na napihljivi blazini in polivinilastim jadrom prejadral svojo prvo miljo. Tako se je v meni rodila želja po malo resnejši dogodivščini. Po nekajletnem nabiranju izkušenj po Jadranu sem sklenil, da pogledam iz Jadrana v svet. Zastavljeni cilj je moral biti v mojih finančnih in časovnih okvirih. Cilj je bil Ionsko morje s svojimi otoki. Jeseni 2002 sem začel načrtovati pot in zbirati podatke. Veliko dragocenih informacij sem dobil od svojega prijatelja in izkušenega jadralca Jožeta Mušiča. O načrtovanju podviga sem obvestil svoje prijatelje in jih nekaj tudi navdušil. Tako smo sklenili, da gremo na pot s tremi jadrnicami:
Pot je trajala mesec dni in je bila razdeljena na tri dele: Pot iz luke Cres do Krfa, potepanje po Ionskem morju in pot nazaj.
Čas odhoda se je hitro bližal. Jadrnice smo pripravljali in posadke izbrali. V petek 20. junija 2003 pozno popoldne smo izpluli dogodivščinam naproti. Calliope in Trobentica iz marine Cres, Trma pa iz marine Punat na Krku. Po prvi nočni plovbi mimo Unij, Suska in Premude, smo se v dopoldanskih urah sestali s posadko jadrnice Trme, v Sakarunu na Dugem otoku, in prvič v polni zasedbi nazdravili Pozejdonu in Eolu v čast.
Pot nas je vodila po zahodni strani Dugega otoka in Kornatov, kjer se nas je lotil spanec.Po posvetu preko VHF postaje smo sklenili, da prenočimo v zalivu Stupica otoka Žirje. Prenočili smo varno privezani na boje za katere niso pozabili »kasirati«.
Naslednji dan smo se namenili na Vis. Eol nam jo je zagodel in nam poslal veter v premec. Nekaj časa smo motorirali proti vetru. Ko se je veter malo okrepil smo križarili in dokrižarili v mesto Vis. V pristanišču Vis smo poiskali policijsko postajo in prijavili odhod iz teritorialnega morja Hrvaške. Obiskati smo morali še luškega kapitana, a tu se je zataknilo. Pisarna Luške kapitanije je bila zaklenjena in prazna kljub temu, da smo prišli v uradnih urah. V bližnjem bifeju smo povprašali kje je kapitan. Potolažili so nas, da ga danes ne bo več in naj pridemo jutri zjutraj. Naši načrti, da bomo ob svitu na Palagruži so se razblinili. Ni nam preostalo drugega, kot da smo počakali do jutra. Večjo srečo je imel Janez (kapitan Trme), ki je uspel ujeti luškega kapitana na pomolu pri pristajanju trajekta in urediti vse papirje za izhod. Večer smo izkoristili za večerjo z morskimi dobrotami v bližnji gostilni.
Naslednji dan zjutraj sem bil že ob sedmih pred luško kapitanijo. Spet nič. Nikogar. Čakam, pa čakam, pa čakam, pripomnim nekaj nespodobnih čez državno administracijo Hrvaške. Okoli devete ure se pojavi oseba ženskega spola, ki odklene pisarno in mi pojasni, da kapitana ni ker je v Splitu. »Kako pa naj legalno zapustimo Hrvaško?« je bilo moje začudeno vprašanje in polglasno sem bentil in brundal, da sem pred pisarno že od sedmih. Potem se me je ta oseba usmilila in dobil sem težko pričakovan žig na papirje.Poiskal sem še posadko, ki je pazila na barko v senci bližnjega bifeja ob rosnem pivu, in odrinili smo.
Veter NW 15-20. Idealni pogoji, veter v bok. Trobentica je rezala valove proti Palagruži. Morala posadke je bila na vedno višjem nivoju. Še nihče od nas ni videl Palagruže. Pričakovanja so bila velika. Kmalu smo dohiteli in prehiteli Calliope, ki je odrinila malo pred nami. Čez nekaj ur prijetnega jadranja smo pred seboj zagledali Vrh Jadrana, kot nekateri imenujejo Palagružo. Modrina morja in lepota Palagruže sta nas prevzela.
Po ogledu in kopanju smo pluli naprej proti Italiji proti mestu Vieste. Kmalu smo prijadrali v mednarodno morje. To smo proslavili z Union pivom in spuščanjem hrvaške zastavice. Ker je na tem delu Jadrana mednarodneda morja le nekaj milj smo bili kmalu primorani izobesiti italijansko zastavico in seveda to proslaviti. V Vieste smo prišli v trdi temi. V zalivu nas je že čakala zasidrana Trma, ki je z Visa izplula že v zgodnjih jutranjih urah. Čeprav smo se na vse pretege trudili, da bi jo dohiteli, nam to ni uspelo. Trma je zato dobila ljubkovalno ime: »Najhitrejši POMOL«. Trma je jadrnica, ki je zgrajena iz betona in zato težka in stabilna (kot pomol) pri tem pa neverjetno hitra, kar je zasluga izkušenega kapitana Janeza in njegovih novih jader. Zasidrali smo se v bližini in skupaj počakali na Calliope. Ko se je Calliope zasidrala smo se še malo pogovorili večerjali in odšli k počitku. Po mirni noči smo si zaželeli jutranjega kopanja, a smo vsi po vrsti opustili misel nanj. Morje je bilo kalno in umazano. Nikogar ni mikalo plavanje v taki umazaniji.
Sonce je začelo neusmiljeno pripekati. Po zajtrku, Slavkotovi kavi in obveznih »zdravilih«, ki nam jih je »doktor« Lado predpisal smo izpluli. Vetra ni bilo od nikoder. Zato smo motorirali proti Brindisiju. Na odprtem morju je bilo morje čisto, zato smo si privoščili kopanje in vlečenje za barko.
Na morju smo bili sami. V daljavi smo videli pikico, ki je bila Trma, Calliope pa smo slišali po radiu. Motor je pridno brnel cel dan in še del noči. Posadka je spala, jedla, plavala morje je bilo kot olje. Proti večeru se me je lotil glavobol, zato sem se zaprl v kabino in šel spat. Ostala posadka pa je ostala budna do štirih zjutraj, ko sem krmilo prevzel jaz.
Ko je bil Brindisi in grozljive, pred njim zasidrane ladje, že za nami in smo smer naravnali proti otoku Erikousa pred Krfom je začel pihati NW veter. Razvili smo jadra in plovba je postala prijetnejša. Srečali smo še nekaj ladij, ena je celo spremenila kurs in nas prehitela pod krmo. Slavko nas je »pocrkljal« s svojo kavico, zame, ki kave ne pijem pa je pripravil kakav. »Hvala Slavko, nikoli ne bom pozabil«.
Veter v polkrmo, kaj bi si želeli lepšega. Dvignili smo spinaker. Že v rahlem vetru smo imeli hitrost okrog 5 vozlov. Pred seboj smo imeli še dobrih 50 milj. Ko se ozrem nazaj zagledam nekaj nenavadnega za krmo. Čisto blizu nekaj centimetrov za nami. igrivi tunj nam je sledil in nas dražil. Popadla nas je lovska strast. Pripravili smo panulo in poskušali prepričati tuna,da bi ugriznil v turbo lignja, pa nič, ponujali smo mu ribam podobne vabe, pa spet nič. Ujeli nismo nič, ampak dan nam je pa vseeno polepšal.
Veter je postajal vse močnejši, valovi so naraščali, večala se je tudi hitrost. Učvrstili smo tangun, prijemališče škote špinakerja smo prestavili naprej. Tako smo Špinaker umirili in stabilizirali, da ni preveč nihal preko valov. Ker naš »Lojzek«, tako je ime našemu avtopilotu, ni zmogel krmariti sva se z Zdenkotom menjavala pri krmilu, ki je postajalo vse težje. Krmarjenje je postala prava telovadba. Špinaker nas je gnal že preko 8 vozlov. Zadovoljstvo je bilo popolno. Trobentica je zanesljivo in odločno rezala valove. Po GPS-ju smo preverili pozicijo in ugotovili, da smo vstopili v Grško teritorialno morje. To je treba proslavit.
Odprli smo za to pripravljeno Metaxo in na jambor potegnili grško zastavico. Po radiu sem sporočil Trmi in Calliope, da smo že v Grškemu morju. Janez s Trme mi je povedal, da je nekaj ur za nami in da že dolgo nima več razpetega genakerja. Pri nas je bilo vetra že 28 Kn in barka je s hitrostjo preko 9 Kn drvela proti Erikousi.
Začel sem razmišljati, da bi tudi mi sneli špinaker. Razdelil sem naloge posadki in glej ga zlomka. V trenutku, ko smo nameravali sneti špinaker je reklo »rrrrssssk« in ga je raztrgalo. Nihče ni nič rekel, le spogledali smo se. Če bi ga sneli minuto prej, bi bil še cel. Ampak prekrasno jadranje s špinakerjem preko otrantskih vrat je bilo nepozabno in vredno te cene. Ga bo Rado (moj jadrar) že sešil sem si mislil, pa ne samo sešil, še povečal ga bo. Zadnjih deset milj smo jadrali samo z glavnim jadrom. Utrujeni od dolge poti, prevozili smo več kot 200 milj brez postanka, smo zasidrali Trobentico v varnem zalivu Erikouse 26.junija 2003 v popoldanskih urah in se z pomožnim čolničkom odpravili osvajat nove teritorije in lokalno pivo. Tu smo se seznanili z odličnim grškim pivom Mitos.
Naslednji dan nas je pot vodila v mest Krf, kjejr smo prvo morali urediti vse formalnosti z oblastjo, ki so bile vse prej kot enostavne. Škoda, časa, da bi pisal o tem. Uspel sem vzpostaviti zvezo z Jožetom Mušičem, ki se je tudi že bližal Krfu. Dogovorila sva se za srečanje. Prvo noč na Krfu smo prespali v Jadralnem klubu Krf, kjer so nas prisrčno sprejeli. Ko smo povedali, da smo iz Slovenije nas je pozdravil predsednik kluba in nam zaželel dobrodošlico.
Naslednji dan v petek smo se srečali s Slovensko jadrnico Melody in Jožetom Mušičem. Srečanje je bilo prisrčno. Pogovorom ni in ni bilo konca. Dogodivščine, oprema, instrumenti, vreme, to so teme, pri kateri se navtičnih navdušencev preprosto ne da ustaviti.
Naslednji dan v soboto je bil čas za menjavo posadk,odhod nekaterih članov posadke domov in prihod družinskih članov. Prvi del potovanja je tako končan.
Hvala prijateljem, ki so me spremljali na prvem delu poti: Slavkos (Veliki brat)
Miros (keptn)
|
<
