Regata Interflooring - 2002

Interflooring 2002

ali

ZAČETKI NEKE POPOLNOMA NEIZKUŠENE JADRALKE

 

Vsebina:

Morjeplovstvo v zgodovini moje družine

Mnogokrati sem imela z varnih trdnih tal čast opazovati jadrnice, ki so se mi zdele, pozibavajoč se na valovih, nekaj nedosegljivega, odmaknjenega, narejenega morda za kakšne pustolovske dokumentarce in zaprisežene samotarje, ki imajo na kopnem težave s socializacijo.

V rosnih letih sem imela ničkolikokrat priliko spremljati svojega očeta, ko je osvojil bližnji otoček z gumijastim čolničkom za otroke, pogumno mahajoč z lopatkama za pesek (pri čemer se ni le enkrat nespametno izpostavljal spremembam vetra, a to je že druga zgodba).

Očitno sem pustolovski duh podedovala od njega ali pa je bila tistega dne neka posebna luna, saj sem po telefonskem pozivu Srečka Škrleca - le par ur pred odhodom! - pristala na to, da prvič stopim na jadrnico in se v nekaj dneh udeležim kar regate.

Neuspešno smo iskali še kakšnega člana posadke, saj je bilo treba odločitev sprejeti nemudoma. A negativni odgovori neavanturističnih kislic z neprilagodljivimi urniki me niso spravili v slabo voljo, saj sem se odločila, da si poguma ne bom pustila vzeti.

Nenazadnje se je Srečko, moj učitelj na tečaju za voditelja čolna, zdel izkušen morski volk z dokaj vzdržljvimi živci. Vsekakor sem ga imela v dobrem spominu. Se pravi - februarja, ko sem ga videla nazadnje, je dajal zanesljiv vtis.

Prvi dan sem spoznala še tretjega člana posadke, Jureta Klopčiča. Tudi njegova pojava je vzbujala nekaj upanja, saj sem predivdevala, da imajo jadrnice neke štrike, za katere je treba včasih potegovati z divjo, nepopustljivo silo. Jure se ni ravno zdel slabotni piflar, na katerega licih bi se kazala anemična bledica, kar me je dodatno pomirilo. Obe Srečovi barki, Black Jack in Black Magic, je bilo potrebno srečno prikrmariti iz Červarja v Šimuni.

Prvi koraki na barki

Morje je bilo na moje veliko olajšanje popolnoma mirno, torej sem se seznanila tudi s pojmom bonaca. Ko smo na kožo nanesli prvo izobilje zaščitne kreme in premagali prve čeri, me je Srečo razveselil s funkcijo krmarke. Kmalu je uporabljal s tem v zvezi pohvalne besede kot so naravni talent in podobno. Prepričana sem, da je bila njegova nakana strogo pedagoške narave z namenom usposobiti me vsaj glede samozavesti.

Razkazal mi je naprave na barki, čeprav me je neutrudno skrbelo, ker nisem znala sama ugasniti motorja. Tolažila sem se, da bom v sili že pritisnila na gumb, kjer piše off. Sledila je kratka ponovitev navtičnih pojmov in orientacije, kjer sem morala oko aktivno vreči tudi na karto. Nič hudega sluteč sem menila, da pomeni njegovo poudarjanje, da bo vožnja dolga, le obljubo, da bo prvi dan pred nami dolga, uživanja polna pot. Spoznanje, da je ta domneva zmotna, je sledilo kasneje. Prav tako bridkost, ko je po več urah mojega napora s krmarjenjem Srečo od nekod privlekel črno podolgovato zadevo, ki si jo je drznil vpričo mene poimenovati avtopilot.

Med prvimi nauki, ki sem jih bila deležna, je bila tudi sanitarno higienska poučna zgodovinska basen z dvema deklicama v glavni vlogi, kjer sem Sreču pazljivo prisluhnila. Basen je vključevala naslednja dejstva: da na Black Jacku ni stranišča, za nameček pa tudi ne stopničke na zrcalu jadrnice, ki pride v takih primerih prav zlasti ženskam, moškim pa sploh. Nauk basni: znajdi se torej, kot veš in znaš. Na srečo je imel moj mehur možnost blage psihološke adaptacije, saj smo se na poti ustavili in lahko sem še odtočila po starem. Za vse zgrožene začetnice, ki bi tole utegnile prebirati, naj dodam še olajševalno okoliščino, da veljajo na morju neki drugi bio-fiziološki (če na tudi psihosocialni) zakoni in se na srečo tekočina zbira veliko počasneje.

Prva noč na morju ali dve muhi na en mah

Od vsega hudega me je zvečer kmalu začelo zmanjkovati, kljub temu, da me je skrbelo, kako bomo izmenjavali straže. Težko sem si predstavljala, da bi bila vanje vključena. Black Magic je vlekel Black Jacka, na katerem sva samevala s Srečom. Spredaj, na Magicu, sta bila Jure in Darko. Začel se je neizraziti jugo, ki je počasi vzvalovil morje. Spoznala sem torej jadralsko obleko, v katero se je stlačil Srečo in zasedel svoje mesto na krmilu. Njegove živo rumene noge, obute v škornje in položene vodoravno, so bile poslednji prizor, ki sem ga videla. Kraljevala sem v razmeroma prostorni spalnici, katere pasti pa je mlada noč še prikrivala.

Prebudila sem se s šumečim občutkom v glavi, zmrcvarjena, na meni pa je z nekaj teže visel večji kos lesa (na sliki levo na modri podlagi). Zanj se je v nekih drugih okoliščinah izkazalo, da je prijetna mizna plošča, namenjena na in obmiznim družabnim srečanjem. Kos lesa me ni toliko skrbel kot prizor zunaj, saj sem ga zlahka odrinila. Vendar pa Srečovih kanarčkovih nožic ni bilo videti. Bilo je tudi od sile temno. Sklenila sem, da bo za moj kinetotično že tako vznemirjeni vestibularni sistem najbolje, da mižim dalje. Verjetno je vse v redu. Verjetno.

Da je Srečo prisoten, se je izkazalo nekoliko kasneje, ko je s skrbjo prišel preverit, kako sem. Kajpak sem nemudoma zagotovila, da sem fantastično in čudovito. Saj sem bila res. Upoštevaje okoliščine. Vendar se je zadeva nekoliko razdivjala in spanec ni bil mogoč. S postopnim jasnenjem pa sem dobila vsaj boljši pregled nad Srečovimi nogami. Te se sedaj na nasprotno klop niso več upirale vodoravno, ampak so bile že v skoraj navpičnem položaju. Rekla sem si, da to ni nič takega. Verjetno da je sploh normalno. Poiskala sem tudi sidrišče zase, kajti neprostovoljnega obračanja svojega telesa sem imela dovolj. Tako sem začela prečno podpirati oba boka barke. Obhajali so me dvomi, ali naj stopim ven. Je tam slabše ali boljše? Vendar sem odločitev, da ostanem, sprejela vsakič, ko sem se, da bi odšla, dvignila do pasu. (Kasneje, po ustnem izročilu in iz literature sem izvedela, da je veliko bolje, če si zunaj.) Pogum me še ni minil, saj po mojem ni bilo nič hudega, dokler ne bi videla morja za Srečovimi nogami, se pravi za krmo. OK. Videla sem ga. No, torej ni nič hudega, dokler iz kajutnega okenca ne vidim morja. OK. Videla sem ga. Ampak morje vendar ne zaliva krova? OK. Zalivalo ga je. Malo. Zato sem sklenila kar dalje mižati.

Jutro, ki ga je Srečo pričakal neprespan, je prineslo nova presenečenja. Bližali smo se Pagu in pridružila sem se Sreču, da bi ugotovila, kaj bo z vremenskimi neprilikami. Zanimivo - sploh ni bilo hudo! Opazovala sva Darka, ki je stražil na Magicu in nas vlekel proti Pagu. Rahlo sem podvomila, da obstaja neka verjetnost trčenja. Srečo je to verjetnost zanikal. Bili smo še daleč. Nekaj časa. Darka sva videla, kako se je ozrl čez krov in nato izginil pod palubo. Ni ga bilo nazaj. Še vedno ga ni bilo nazaj. Nama je naraščal utrip. Otok se je sklenil približevati.

Srečo me je poslal vpiti po VHF. Še vedno sem skušala biti vljudna. Nato sem pojačala glasnost, vendar so tačas že bila na delu tudi Srečova pljuča, ki sta jih fanta na prednji barki morala slišati brez dodatne elektronike. Jure, ki je imel tačas sicer pravico spanja, je skočil v morje sumljive temperaturne vrednosti, da bi rešil vrv pred dodatnim zapletanjem, ki bi lahko zapečatilo usodo obeh bark. Možnosti, da bi razbili obe barki hkrati, so bile zelo velike, saj je Magic vlekel Jacka. Odnesli smo jo srečno, z nekaj odmrlimi živčnimi celicami, obdrgnjenimi Juretovimi rokami in zelo pekočo Darkovo vestjo. A po taki noči je človek kar nekaj časa "zamegljen".

Posadka se pripravlja na regato

V Šimuniju smo se sestali s preostalim delom posadke Black Magica in se dokončno razporedili po barkah. Iskala sem točko, ki bi nevtralizirala moj lastni, močno načeti kardanski sistem, ki je tudi po kopnem nenehno valovil in mi onemogočal ravnotežje. Po umivanju v tamkajšnji marini je moja uničenost počasi izginjala. Moja koža je pridobivala blagi rjavkasti odtenek, dodatno pa so jo plemenitile spotoma in ponoči pridobljene modrice, za katere si je največ zaslug lahko lastil prav moj soposteljnik - omenjeni kos lesa.

Po dveh uricah drobnih opravkov smo krenili naprej v smeri proti Zadru. Utrujenost je našo posadko močno načela. Kmalu sta višja mornarja odgovornost preložila na talentirano krmarko in si sklenila odpočiti. Toda tudi mene je znova mirno morje precej uspavalo. Zgolj z jadri sicer nismo mogli ravno odbrzeti v kakšen otok, tako moja malce motena budnost ni imela hudih posledic. Na srečo Srečo ni mogel dolgo spati, saj je bil še vedno poln adrenalina od prestanih dogodivščin. Ni nam preostalo drugega kot da z motorjem krenemo bolj energično.

Posadka si je zaradi posledic bonacanja v pripeki zaželela ohladitve. Sledila je sanitarno higienska lekcija številka dve: kopalke niso zaželjene in so nepotrebne. Ker smo se s tem medicinskim dejstvom vsi strinjali, smo se osredotočili na iskanje primerno ekološko neonesnaženega predela, kjer bi morju vzeli mero. Prvo srečanje z vodo (Juretu že drugo) je iz mene zvabilo ambivalentne krike, v katerih se je mešala groza hkrati z osvežitvijo.

Popolni podhladitvi pa smo se izognili s tem, da smo se kmalu zatekli na krov.

Sukošan

V soboto zvečer, 18. maja 2002, smo se le znašli v Sukošanu. Zadeva je dajala civiliziran izgled, zato sem, ko je Srečo razdelil večerne zadolžitve, sklenila vnesti nekaj sprememb v naše prehranjevanje. Do sedaj je bilo po mojih ocenah v povprečju to prehranjevanje malce prebogato z etanolom, ki je zasedal večji del hladilnika, popolnoma siromašno z vlakninami in kompleksnimi sladkorji, ter omejeno na konzervirane hladne maščobnoproteinske obede (beri paštete). Tako sem barko obogatila s priboljški, bogatimi z vitamini, fruktozo, škrobom, karotenoidi, a trdno sklenila vzdrževati preprost način konzumacije - ne da bi se karkoli kuhalo.

Nastajalo je že predtekmovalno vzdušje, srečevali so se stari znanci, v splošnem predstavljanju pa mi je iz spomina pobegnilo masikakšno ime, v mraku pa tudi obraz.

Uspelo mi je tudi razkrinkati sistem odpiranja tušev, za kar je bilo potrebno nekaj iznajdljivosti.

Prva etapa

Naš prihod na štartno linijo je potekal v pretirano ležernem slogu in nam odvzel vsakršno prednost, dovolili smo si celo, da so nas za hip posesali. A to nas ni potrlo. S špinakerjem smo nadaljevali bolj ugodno, vse bolj pa sem utrjevala svoje občudovanje in zaupanje Sreču. Bil je čudovit, suveren, odločen, čeprav je bilo nekaj prerivanja. Njegovo oko je budno motrilo okolico, poleg tekmecev zlasti spremembe v vremenu in globini. Sprva smo še v bližini opazovali Black Magic-a (rdeče, modro in vijolični špinaker), kasneje pa je izginil z obzorja.

Z Juretom sva bila prejšnji večer zbadljivo opozorjena, da Srečo karto včasih rad prebere po svoje, zato sva še bolj skrbno preverjala našo pot. Nisva seveda izključila možnosti, da so bile zlobnejše opazke pridodane z namenom okvare naše popolne složnosti.

Seveda sem v kritičnem obratu mimo čeri reagirala napačno in nam odvzela precej hitrosti. No, ne pa tudi morale! Jadranje se mi je zdelo vznemirljvo, saj je vse imelo svoj čas in predvidevanje. Etapa pa je bila kar dolga, zato se je gruča jadrnic kmalu raztegnila v kačo. Bila sem vsa presrečna, ko smo eno prehiteli! To se mi je sploh zdel vrhunski dokaz Srečove pretkanosti in sposobnosti, počasi pa sem spoznavala tudi prednosti in pomanjkljivosti Black Jacka.

Celo v finalnih kablih je kazalo, da se nam utegne posrečiti še boljše mesto, a je veter potegnil - in dal prednost nekoliko večjim. Toda uvrstili smo se dobro in bila sem ponosna. Čeprav sem po incidentu z obratom morala ostati v ozadju in skrbeti bolj za vlaknine, kompleksne sladkorje in splošno lepoto posadke.

Na vožnji do Salija smo po koncu regate pri Urošu Lokošku naprosili nekaj vroče lazanje, ki mi je dodobra okrepčala duha. Srečo me je poučil, da se iz jadrnice, kjer je Lokošek, rado dimno signalizira, vonjave pa so sploh omamne. Neredki so tudi junaki, ki med regato valjajo testo, cvrejo in pečejo. A kjer je Lokošek, je tudi ljubezen do pravega, svinjskega mesa! Naša namera, da vrnemo posodo, je bila pri Urošu interpretirana sovražno in menili so, da hočemo vrh vsega pridobiti še nekaj parmezana. Zato so nas kaznovali z vodnimi bombami in jadrno smo jo odkurili. Nauk basni je, da požrešni nagibi vselej prinašajo nekaj tveganja, zato moledujte za hrano le v največji lakoti.

Sali, mesto, zaradi katerega sem daljnega poletnega dne pravzaprav sklenila, da moram opraviti izpit za voditelja čolnov, pa nas je pričakal v prijetno gostoljubnem vzdušju.

Ko smo prve apetite po vinu in ribah potešili, smo si lahko ogledali za nameček še Tovarečo mužiko. Sestavljali so jo očesu mični mladeniči, ki so tulili v rogove, vodil pa jih je komični fantič, ki je predstavljal dinamično skakajočo figuro, ko je utiral pot lenobno napredujoči godbi. Glasni in dostojanstveni boben je prosil za ustrezni rešpekt.

Po večerji sem si zapomnila nekaj več imen in obrazov, v kajuti pa sem pozno v noč z vso zaskrbljenostjo prebirala svoj priročnik pod poglavjem jugo, saj je bil napovedan za naslednji dan. Breme grozeče procedure krsta pa sem raje potisnila v podzavest.

Druga etapa - zabonacali smo

Štart je bil dvajsetega maja izredno zanimiv. Pihljalo je komaj zaznavno, toliko, da smo pred štartom malo obračali sem ter tja, morje pa je bilo gladko kot zrcalo. Kakor hitro pa je bil razglašen uspel štart, so lahne sapice na grozo vseh potihnile. Takšno stanje pa je po žilah pognalo nestrpni adrenalin.

Vendar sem šele zdaj v celoti lahko podrobneje preučevala Srečovo prekanjenost. Medtem ko so se drugi predajali neaktivnemu malodušju, se je on vedel popolnoma drugače. Vohljal je po zraku in sokolje napenjal oči. Nato je izdal nekaj ukazov, do katerih sem bila skrajno skeptična, kljub neusahljivemu optimizmu. Toda glej čudež! Black Jack je s Srečovimi ukazi lovil očitno nekakšen traček vetra, ki je potekal zgolj po pasu njegove poti. Barčice za nami in pred nami so kljub neposredni bližini zgolj lovile ravnovesje na svojih kobilicah. Čeprav se Juretove teorije niso vselej v celoti skladale s Srečovimi, je bilo verjetno bistvo našega uspeha tudi upoštevanje hierarhije:

Mnogi šaljivi medklici in ugovori, športno kroteči zavist, so Sreču predlagali, naj izklopi zamorčka, ki nam v podpalubju potiska barko. V resnici pa ji je prednost poleg Srečove genialnosti dajala tudi teža oziroma velikost. Bili smo lahko premakljiva mušja kategorija s tremi člani posadke in skromno dolžino. Rinili smo dalje in počasi pririnili na tretje mesto. V okoliščinah, tako ugodnih za nas, Srečo ni pozabil na ustrezno glasbeno opremo - med barkami se je kmalu oril komad minule pop-rock skupine Daleka obala Zabonacali smo.

Druga etapa - Trobentica pade

In medtem, ko smo ostale prepuščali mrtvaškemu bonacanju, sem se naslajala nad tihotnim približevanjem prvima dvema barčicama. Sem mogla upati, da bomo prvič med regato videli Trobentico od spredaj? Bo padla silovita, najmogočnejša, najhitrejša?! V tihem, viskoznem ozračju se je kuhala napeta gluhota, ki smo jo prekinjali s komaj slišnim mrmranjem. Nekatere posadke so sicer uspešno posnemale Srečevo taktiko, vendar so ostale varno daleč. Pravočasno smo uskladili blaga nesoglasja glede poteka proge (!), saj je bilo že pri Glamoču kazno, da Trobentica slabo piska. In že smo švignili mimo nje! In videli njen lepi premec v celoti. Kar ni bilo dano prav mnogim na tej regati.

Čeprav bi prav lahko omedlela od sreče, sem se odločila za prelaganje rahločutnih reakcij na kasneje. Dodobra pod stresom smo krotili svoje izpade, dokler ni regatni odbor pozval, da javi svoj položaj prva barka. Očitno je bilo, da se je ostalim tisto bonacanje hudo zavleklo. Poslali smo Juretov nevtralnejši (in manj prepoznaven) glas v eter.

Moje vznemirjeno trepetanje se je pojačalo in morda dodalo nekaj sapic v jadra. Obračali smo nadrealno superiorno in odlično odkrmarili okoli Brskvenjaka, se približali Trimuličem in jo ucvrli proti Mali Prostitutki in otočku Božikovac, kjer je bil vmesni cilj. Moja največja skrb je bila Trobentica, za katero pa sta mi Srečo in Jure zagotavljala, da je neznaaanko daleč. Tačas se je tam daleč na Velebitu tudi nabrala napovedana črna kapa.

Kakorkoli, čast razglasitve prihoda skozi vmesni cilj je pripadla meni, za kar sem kar nekaj minut prej krehala in hotela vsaj malo ukrotiti svoj podivjani krvni tlak. Jure in Srečo sta se muzala in uživala v vsej moji grozi. Trobentica je trobentala za las bližje - na varni oddaljenosti. Tako sem prihod razglasila kar dvakrat, saj nas prvič (iz tehničnih razlogov, ki so bili gotovo pripravljeni in mi podtaknjeni predhodno) regatni odbor ni mogel slišati.

Torej - Black Jack prvi skozi vmesni cilj!!!! Nori občutki, nepopisna sreča, ganotje (nič časa za fotografije, kot vidite). Bomo mi tisti, ki bomo danes trobentali? Vsekakor! Toda evforija se nam je blago maščevala že pri Balabri, v katero smo prišli prenizko. Trobentica je medtem nabrala dovolj višine, da nas je po našem obratu lahko zasledovala. Črna Velebitska kapa je koj prinesla tisti napovedani jugo. Po blagem padcu napetosti in razglasitvi osvojenega vmesnega cilja se je nelagodno povečala tudi moja diureza in nenadoma je bilo treba odtakati. Ah, večkrat. A še pravočasno smo lahko vsi zlezli v jadralske obleke.

Druga etapa - sreča opoteča sreča Sreča

Sedaj je prijetno zapihalo in nagnilo barko. Valovov še vedno ni bilo omembe vrednih, tako da sem skrbi prihranila. Jasno pa je, da je v takih okoliščinah daljša in mogočnejša Trobentica poletela kot strela. V nežnem, elegantnem prehodu nas je dohitela ob boku otoka Sita, nato pa drvela, da smo jo kaj kmalu, pri Gangarolu že skoraj izgubili iz oči. Toda dobra novica je bila, da so ostala kljuseta predolgo bonacala. Dobri stari Jack pa jo je dobro rezal. Padlo je nekaj dežka, toliko, da sem ugotovila, da izposojena jadralna obleka Srečove žene premoči na zatilju. A kljub drobnemu porazu (in velikem koraku za majhno barko!) je bilo vzdušje na vrhuncu. Vse do cilja, skozi katerega pa še zdaleč nismo mogli švisniti, saj se je naša barka začela pod vplivom Sreča nekoliko čudno obnašati. Vzrok je seveda tičal v nekoliko resnejših geografskih nesoglasjih, kje je cilj. A na srečo smo še ohranili svoj ponos in svojo odlično uvrstitev na drugo mesto. Je še kaj lepšega pod soncem?

Za nameček je kazalo, da neurje ne bo zajelo Žuta, kjer je sledilo praznovanje. In seveda - krst. Nihče me ni želel strašiti, a imela sem svojo predstavo o celotni zadevi. Vsekakor bi bilo treba izpostaviti kar nekaj jetrnih funkcij. O čemer sem temeljito razmislila. Naši uvrstitvi in čarom naše prijetne posadke so se divili mnogi, zlasti prijatelji Kostolomci (pozdrav v mavčarno!), katerih medicinsko znanje se bo izkazalo še za zelo koristno kasneje. Varno v pristanu:

V hipermaničnem razpoloženju sem Sreča morala zvleči na Tvrdomešnjak, čeprav ga je gotovo videl ničkolikokrat. Vljudno je komentiral rastoči žajbelj, medtem ko mu s fizičnimi napori nisem prizanašala. A v nasprotju s pričakovanji ni niti enkrat hitreje ali tanjše zapiskal in me je skočno do in prehiteval.

Gori sem se končno raznežila in vpijala srhljivo lepoto, kakršna v naravi nastane, da bi človek lahko uspešno delal razglednice.

Za večerno priložnost krsta se mi je zdelo, da bo ustrezno, če se opremim s primernim videzom ter izkažem tudi hommage našemu ljubemu Black Jacku. Tako smo zlorabili štartne zastavice, v katere sem bila efektivno oblečena za krst.

Kot rečeno, sem v postopku krsta ocenila določeno jetrno tveganje. Tako je bil moj trdni sklep, da se zaužitega znebim po eni naravnih poti. Kljub teoretični usposobljenosti za tako početje, so me skozi vztrajno napadanje farinksa (digiti penetrans pharynx) naposled vodili Kostolomci (za kar iskrena hvala). Fižolček in Venera, ko je bilo vse najhujše že mimo:

Še dolgo se je v noč razlegalo razglašeno kruljenje (kljub krotilcu, ki je bil prav očitno sposoben in dober zborovodja), ki ga v Odisejevih vrstah menda imenujejo petje. NUJNO pozivam vse morebitne glasbenike, da se včlanijo, sicer se bom morala sluhu na ljubo odpovedati večernim aktivnostim!!! Tokrat pa mi ni preostalo drugega, kot da jih skušam preglasiti ...

Tretja etapa

Trobentica očitno ni kuhala hude zamere zaradi vzetega vmesnega cilja, saj nas je do zaradi bonacajočih razmer preloženega štarta prijazno pošlepnila. Za kar se sploh zahvaljujemo.

Ulovili smo nekaj lenobno razposajenih trenutkov. Na štartu pa je vladalo obupavanje. Ker je bilo vetrčka prav toliko kot na začetku prejšnjega dne, smo najbolj pogumni raje še nekaj časa preizkušali prijetno segreti rokav Lavdarskega kanala.

Kar osupljivo je bilo, da se je po uri čakanja veter opogumil povsem v skladu z Marcelovimi napovedmi in upi vseh.

Tako je bonacanje odpadlo, s tem tudi naše določene prednosti. Štartali smo slabo, a se z voljo držali nekje v ospredju. Nekaj zlih pogledov sem streljala po tistih, ki so nas hoteli zahrbno posesati. A jim je Srečo dokaj uspešno preprečeval nakane. Resnično, dolžina se je tokrat izkazala za pomembno, prav tako pa tudi prednost uzd, ko smo ostro prekinili pot neke posadke.

Briljantnega uspeha prejšnjega dne nismo ponovili, vendar smo bili razmeroma dobro uvrščeni na desetem mestu. Rahlo obupavanje smo tolažili z drugo posadko, njihovim teranom, našimi vlakninami in končno tudi dostojno postavljeno mizo (ne spreglej na fotografiji!).

Na Ižu pa nas je zvečer razveselila okusna pojedina in plesna muzika, ob kateri smo se zavrteli. Vendarle so naposled odločale mišje dlake - uvrstili smo se na tretje mesto v svoji kategoriji! Kmalu je Black Jacka krasil lepo svetlikajoč se pokal. In najboljša, Trobentica, je prejela lepo nagrado Interflooringa. Ah, Trobentica, ti nenadkriljiva lepotica! Obla, polna vetra, bila so (skoraj) vedno tvoja lica!

Konec?

Novi znanci in prijatelji smo se poslovili, se razbežali po svojih poteh. Moji občutki so čudoviti, spomini pravljični, ob moji zgodbi doživljajo potencialni jadralci napade kesanja, ker jih ni bilo. Resnično - za jadranje je treba žrtvovati nekaj časa, a za takšen užitek si ga je vredno vzeti!

[Spisala in sestavila Irena Jakopanec]