Sobota, 14.2.1998 okoli 06:00 zjutraj. To ni bilo načrtovano. Odločitev je padla včeraj. Z otroci gremo na počitnice šele sredi naslednjega tedna, nad sredozemljem pa že nekaj časa čepi močno anticiklonsko polje. Posadka je skopa, a primerna. Imeli bomo vsak svojo kabino. Po temi šibamo čez Gorjance. V Metliki se zbrihtamo ob kavici, kupimo svež kruh, natankamo in že smo spet na cesti. Plitvice so solidno zasnežene. Ustavimo se, pretegnemo kosti, spijemo drugo jutranjo kavico in nadaljujemo. V pokrajini, ki hitro ostaja za nami je snega vedno več. Cesta je kopna, vendar nas malo skrbi prelaz čez Velebit. Po enajsti uri se le povzpnemo na sedlo Alan. Južno od Velebita je ena sama modrina. Pod nogami nam je dolina reke Zrmanje, umetno jezero hidrocentrale, Zadrsko zaledje in, na obzorju, Zadrski arhipelag.

V marini Sukošan hitimo s prevzemom. Nočemo barke Mate, dobimo Nikolo. Iz severozahoda pihlja prijeten vetrček. Zmečemo prtljago v podpalubje in izplujemo. Kanal med obalo in Pašmanom je v megli. Cvikamo. Z bočnim vetrom vozimo 6 do 7 vozlov v smeri 240. Vidimo nič, a je meglena plast nad morjem tako tenka, da nas sonce kar ogreva. Namažemo obraze s sončno kremo, preverimo kurs po karti, stisnemo zobe in šibamo naprej. Na srečo nas med Sukošanom in Ždrelcem nihče ne naskoči z boka..

Na oni strani mosta v Ždrelcu se nekoliko zjasni. Pozno popoldne je, sonce se spušča proti zahodu, veter iz severa/severozahoda pa narašča. Šment, ko smo se učili meteorologije za izpit, so nam dopovedovali, da se poleti popoldne maestral obrača za soncem. Sedaj je vendar februar. Pogledamo barometer. Če se kazalec še malo dvigne, bo ravno na 1040,00 milibarov!

No, kot kaže je včasih poletno vreme tudi pozimi. Obrnemo proti jugu, iztrimamo jadra in smo zopet med 6 in 7 vozlov hitrosti. Na pol poti do Proverse dohitimo Žanojko naše velikosti, pod Avstrijsko zastavo. Nikola pade mimo kot sneta sekira. Prej se nam je zdelo, da brzinomer kaže vozel, ali dva preveč. Sedaj je videti da res vozimo 7. Priplujemo v bližino Katine.

Sonce je na obzorju, veter pada, morje kot olje. Tišina. Iz Katine slišimo večernjo pesem ptičev. Ropot Janmar-ja je kot žalitev prekrasni naravi. Na oni strani Proverse zavijemo levo. Precej temačno je, vendar ta blodnjak otočkov, čeri in plitvin pred Suho Punto poznamo. Zaplujemo mimo vhoda v Levrnako levo, mimo Tovornika in Lučice desno. Do Vrulje je le še nekaj deset minut.

"Hladan vjetar poljem piri, a na zemlju pada mrak..." pravi starogradska iz CD-ja. Morje se je povsem umirilo, le za krmo Nikole val od vožnje. Po ustaljeni navadi, nocoj računamo na gostoljubje v Antejevem gostišču v Vrulji. Zato je treba pripraviti zadostno količino palačink z orehi, za brezgotovinsko menjavo za ognjeno vodo iz Antejevih zalog. Pozimi je vas Vrulja najpogosteje neobljudena, a po tako lepem vremenu kot je danes, je večernji žur pri Anteju gotovost. "Palačinkarji" so že pri šporgetu, v kokpitu prijetno diši po cvrtju. V dnu zaliva lučke. Tipaje pristajamo.

Pravljica za lahko noč: "Nekoč je živel škrat, ki je vsem pridnim članom Jadralnega kluba Odisej, kadar so šli na morje, podaril najlepše vreme, ki so si ga lahko zamislili. Februarja leta 1998 so si jadralci zaželeli tako vreme, kot je le poleti. To je presegalo moč navadne škratove čarovnije. Zato je uporabil posebno magično moč. V februarju vreme bo, za kazen bo v marcu jadralcem nagajalo neurje."
(Več o tem v prispevku "Izola-Dubrovnik v 50 urah")

Žur pri Anteju je tak, kot mora biti. Zbere se cela vas (skupaj z našo posadko, nas je 6). Kerozin iz soda "Saratoga" nas greje, hobotnica ispod peke pa nasiti. Antejeve zaloge šnopsa ponovno uspešno opravijo preizkus ustreznosti. Od Januarja sem, se je noč močno skrajšala. Komaj se še uspemo po temi vrniti na barko in zasmrčati. Nad vas se spusti božanska tišina.

Nedelja, 15.2.1998 okoli 08:00 zjutraj. Zdi se mi, da sem komaj dobro zatisnil oko, ko zarjujejo osli. Sonce je nad Kornatom, svet se zbuja. Stopim na pomol, vse se maje. Razločno slišim mjavkanje Atejevega mačka. Vidim ga tudi, spokojno spi na tleh, pred oknom kuhinje, ravno tam, kjer je lani poleti "Bedro" padel v "nezavest" 1). Ta maček je enkraten, spi in hkrati mjavka. Pa še gobca ne odpira. Vstopim v kuhinjo. Ante smrči za mizo. Najdem posodo in zakurim ogenj. Ko zadiši po kavi, se "padli borci" vrnejo v življenje. Nekdo bi rad aspirin. Ante ji prijazno razloži, da aspirinov v Vrulji ni. Lahko se dobi le prva pomoč, šilce žganega. V skrbeh, da ne bi Anteju onečedili tla v kuhinji, se s šalicami v roki odmajamo nazaj na pomol. Sedimo na soncu, popivamo kavico in migljamo z nožnimi prsti v morski vodi. Morje ima 14 stopinj, sonce pa iz minute v minuto bolj greje. Popolno brezvetrje je. Glave so se nam že malo razbistrile, kaj ko bi se skopali v morju? Gotovo bi popolnoma okrevali. Saj je temperatura vode 14 stopinj. Za korenjake, ki poleti plavajo v ledenicah gorskih vod, je to banja. Še vedno se odločamo za/proti skoku v morje, ko ura odbije 10. Kot vsi vemo, ob desetih, ali enajstih, se dvigne maestral. To se, sicer, ponavadi dogaja le sredi poletja, vendar tokrat so škratje (glej prejšnji odstavek) zagodli vremenarjem. Po hitrem postopku se poslovimo z Vruljčani, zvrnemo s pomola v Nikolo in odrinemo.

Peljemo se proti jugovzhodu z vetrom v rit. Ni ga veliko, Nikola pa vseeno hitro požira milje. V hipu smo pri Opatu. Zavijemo proti severu. Sedaj nas veter zagrabi z boka. Divjamo 7 in več. V dveh in pol urah se pripeljemo iz Vrulje v Vrgado. Ta Nikola ni od muh.

V Vrgadi najprej počijemo. Še vedno smo utrujeni s posledicami včerajšnjega večera. Čez čas se odpravimo v vas. Vsi lokali so zaprti, tako kot tudi prejšnji mesec. Le pri Braceri se nas usmilijo. Domačina nam razložita, da sta videla, ko smo se pripeljali. Najbrž sta se nas (po vseh dosedanjih zimskih obiskih) že privadila, vidimo da sta že pripravila nekaj porcij lepih lignjev. V svarilo bodočim obiskovalcem Bracere. Ljubljanski lignji, kot jih poznamo, so dolgi nekaj centimetrov in globoko zmrznjeni. Zato so, po cvrtju, slastno mehki. Lepi lignji iz Bracere so dolgi 10 do 15 centimetrov (brez lovk) in nikoli še niso videli ledu. Po peki na gradelah so žilasti (gumijasti) in včasih kar pokajo pod zobmi, ko jih grizeš. To so sveži lignji in niso premalo pečeni! Če tega ne spravite dol, raje za večerjo na barki popecite nekaj palačink. Večerja se nadaljuje v klepet ob dobrem rdečem vinu, a smo utrujeni. Poravnamo skromen račun, poslovimo se in oddidemo na spanje.

Ponedeljek, 16.2.1998 zjutraj. Vozimo proti severozahodu. Časa je dovolj. Zapeljemo ob južni obali Pašmana. Te kraje že dolgo nismo obiskali. Veliko je novega. Vikendi, boje za navtičarje, gospodarski objekti. Zgodaj popoldne smo že nazaj v Marini. Podvizati se bo treba, jutri je delovnik.

Pa nasvidenje naslednjič o Dubrovniku, škratih in neurju >:-)

1) Bedro: znani Gorenjski skiper, ki ga zaenkrat še nismo uspeli privabiti v članstvo Odiseja. Zaradi fizikalnih problemov, v zvezi z maso in inercijo, ga ob omenjem dogodku posadka ni uspela prenesti na barko, zato so ga pustili prespati na omenjenem prostoru, pod oknom kuhinje. Op. avt.