Barcolana 2011Tržaški zaliv, 9. oktober 2010Ko smo skoraj že pozabili, kako mrzlo zna biti oktobrsko jutro, saj je poletje že kar pretiravalo s svojim razvajanjem, smo se toplo oblečeni, obuti, orokavičeni in okapani naložili na Tadejevo Bavario 34 in počasi odmotorirali iz Kopra proti Trstu. Ko smo tako družno ugibali, ali bližnja plavajoča stolpnica po imenu Voyager of Seas še spi ali se morda leno pomika proti koprski luki, smo nekje na točki, ko smo bili že skoraj preblizu, da bi si lahko zmišljevali in obračali, ugotovili, da se vendarle premika in to zelo očitno v naši smeri. Malo nas je pogrela misel, da bi sicer imeli prednost, če bi recimo razobesili jadra in ugasnili motor, a verjetno nihče v kabini gigantske plavajoče grožnje niti opazil ne bi, kako so pravkar učinkovito onemogočili posadko kandidatko za 862. mesto na končni uvrstitvi Barcolane. Bolj modra je bila odločitev stisniti zobe, dodati obrate in se čimprej umakniti v varno razdaljo, od koder smo uspeli napraviti še nekaj fotk ogromne obiskovalke naše obale. Umik je uspel, destinacija pa znana: morje pred gradom Miramare, kjer je ob 10h štart letošnje Barcolane. Ob vročem čaju in kavi, sendvičih in drugih jutranjih boosterjih smo preklopili na veter in v burji smo prijadrali za startno linijo, kjer smo barko pripravljali za štart z vetrom in uživali v pogledu na kandidate za zmago, ki se jim gotovo nikoli pozneje ne bi mogli toliko približati kot pa pred štartom, kjer so se pridno razkazovali ob startni liniji gor in dol. Ob sicer korektnih oznakah za pričetek štartne procedure in tudi samega štarta regate je zaradi velikega števila jadrnic in samega hrupa, ki je nastal tik pred štartom, bilo praktično nemogoče slišati startni signal, pa tudi štartne barke ni bilo mogoče videti in štartali smo bolj tako po občutku. Glede na to, da je bilo pred nami vsaj 500 bark ni šans, da bi slučajno recimo prezgodaj štartali. Presenetil nas je pristop organizatorjev regate, ki se niso preveč ukvarjali s smerjo štartne linije in je sam štart gled na burjo bil izvedljiv skoraj s spinakri in tudi mi smo razpeli genaker. Zaradi velike gneče in nepreglednosti smo ga kaj hitro pospravili in uživali v krasnem pogledu na stotine jader povsod v krogu 360 stopinj. Uživali smo tudi v sedaj že precej odaljenem pogledu na zmagovalno jadrnico, ki je že bila na 2/3 poti proti cilju, mi pa smo opravili približno 1/2 poti proti prvi od treh boj, če ne upoštevamo ciljne. Zaradi precej mocne specificne magnetne deviacije same barke (vzrok zanjo se je pokazal kasneje v obliki sidra, odloženega v neposredni bližini kompasa) je kurz do prve boje, kot je bil predviden v prospektu organizratorja, precej odstopal od tistega, ki ga je kazal naš kompas, zato smo se odločili za navigacijo vrste pelji-tja-kamor-grejo-vsi-ostali. Verjetno se je za tak tip navigacije odločila tudi preostala večina posadk, rezultat pa je bil, da smo prvo bojo obvozili v precej večjem loku, kot bi to bilo potrebno. Bilo pa je tudi nekaj posadk, ki pa so dejansko do boje prišli iz prave smeri! Efekt ozkega grla, ki se pojavi ob boji, se očitno pojača eksponentno s številom bark, ki sodelujejo v regati, saj je plovba mimo boje izgledala kot vožnja z avtomobilčkom v lunaparku, slišati pa je bilo mogoče marsikaj, vendar se ne spomnim, da bi bila vmes kakšna lepa beseda. Še posebej ob nevarno mahajočih bumih, ki nekako ne sodijo nad glave posadke sosednjih bark. Občutek, ko v tej gneči in vrvežu sediš na premcu in opazuješ dogajanje in zaletavanje jadrnic pred sabo, je neprecenljiv in nepozaben! Adrenalin šopa na polno! Po precej dramatičnem obratu na prvi in malo manj dramatičnem obratu na drugi boji smo pričeli z orcanjem proti tretji, ko se je burja kar brez opozorila nekako poslovila od nas in nas prepustila plutanju. Kot da bi si veter malo oddahnil po napetih dvobojih, ki so bili za nami. Tržaški zaliv pa je v rokavu skrival še eno karto: tramontano. Ni bilo treba dolgo čakati, ko so se jadra spet napela in celo regato smo zvozili s praktično minimalno orcanja, v cilj pa smo prišli, kot to naredijo veliki: z genakerjem. Nismo opazili, kdaj se je vreme iz neprijaznega jutranjega hlada spremenilo v prijazen, še kar topel dan. Na poti nazaj v Koper smo še uživali v toplih jesenskih žarkih ter pomalicali in popili preostanke zalog, ki smo jih pritovorili s sabo. Odisejevci, ki smo pod izkušenim vodstvom kapitana in lastnika jadrnice Tadeja Mezka, prvič prepluli barcolanino regatno polje, smo bili Lado Brence, Bojan Frantar, Vasja Jančič, Janko LAH in Mirjana Ružic. Zapisal in poslikal Vasja Jančič |
