Na regato smo se podali z jadrnico Elan 431 in ekipo v sestavi:

OBIČAJNO: ZGODOVINSKO OZADJE

Regata Navtičnega kluba Primošten, imenovana tudi "Proljetni Apostoli", se je prvič izvedla leta 1997. Morda lahko napačno ugotavljamo, da je regata precej "zaprtega" tipa . Udeleženci se prijavljajo na osnovi povabil, ki pa so predvsem namenjena lastnikom plovil charter managementa pri NCP. Tako je tega leta Roman preko Faktorja dobil povabilo za udeležbo in smo se prve regate od Umaga do Primoštena udeležili člani Odiseja kar z dvemi jadrnicami. Zaradi delovnih obveznosti smo regatirali le do Iža. Naslednje leto smo zdržali do konca (Primoštena), vendar smo tako mesto tudi zasedli na razpredelnici. Zgodba o motiki (mnogi ste slišali zanjo) je nekatere tako prizadela, da smo naslednje leto (Primošten - Kornati in nazaj) v našo ekipo povabili Puha, vendar z E-38 več kot do drugega mesta nismo mogli. Leta 2000 se zaradi nekaterih odpovedi v zadnjem trenutku regate nismo udeležili.

V nadaljevanju sledi podrobnejše poročilo dogajanj z letošnje regate, v katerem boste zvedeli, s katerimi Scilami in Karibdami (beri: jančki, ribami & vinom in travarico) se je morala spopasti hrabra posadka Odiseja ki je v tujih vodah branila čast naše zastave Posadka, treba je priznati, ni bila sestavljena iz najboljših klubskih jadralcev (manjkali so seveda največ dva ali trije), je pa bila pametno sestavljena: polovica mladih, gibčnih in urnih mladcev ter druga polovica, sestavljena iz izkušenih pomorščakov in tekmovalcev, ki so barki dali določeno (intelektualno, da ne bo nesporazuma) težo in potencial. Iz slik lahko razberete, kdo v kakšno klubsko elito spada.

Regate se je udeležilo petnajst jadrnic: 1x E333, 1x E36, 2x E38 in 11x E431 (od tega 5 z navojnimi jadri, med njimi tudi naš Frano). Med skiperji je bilo kar nekaj jadralcev (dejansko je bilo govora o 6), za katere se je trdilo, da se udeležujejo 10-15 regat letno in sploh plujejo precej tednov na leto. Ko smo prvi večer opazovali opremo, ki so jo vlačili na barke ter opremo, v katero so bili opravljeni, so se naši cilji precej spustili v drugo polovico z opazko, da pa leta 1998 ne moremo ponoviti.

28.03. - DAN NEKE ODPRAVE NA JADRANJE

Zbor : Ob 12.00 uri v Iskra Sistemi
Potek: Po prihodu vseh članov naše posadke smo se natovorili v dva osebna avtomobila vredna zavidanja, ter se odpeljali novim dogodivščinam naproti
Smer: PRIMOŠTEN

Takole smo se zbrali v Stegnah in posvetoveli kako najhitreje priti do cilja: marina Kremik pri Primoštenu.

Pot nas je vodila preko Novega mesta, Brežic, ter skozi mejni prehod Bregana. Pot smo nadaljevali mimo Karlovca, Plitvic, kjer je bilo vse sneženo, tako smo že pomislili, da nas voznik pelje smučat in ne jadrat, kot smo se dogovorili. Pot je nato peljala mimo mnogih gostiln in prav težko smo se vozili mimo njih. Pot se je v..l..e..k..l..a…., ko pa smo končno zagledali Karinsko morje smo prišli do spoznanja, da smo že zelo potrebni kakšne kave, ter piva in poleg vsega smo bili tudi že prav pošteno lačni. Tako smo se po vzpostavitvi vez (GSM) tudi zmenili za postanek pred gostilno kjer se je na žaru vrtel tudi jagenjček. Zelo samozavestno smo vkorakali v gostilno si naročili kavo in pivo ali pa obratno, ter nato še jagnje za popotnico. Ker ni bila sezona, smo se bali, da ko prispemo na cilj ne bo nikjer odprto in bi morali jesti samo kruh, ki je bil v avtomobilih že pred jagnjetom. Okoli 20-te ure smo prispeli na cilj. Prevzeli smo barko "FRANO", znosili vse nanjo in vanjo, ter poiskali "lovca", da smo sestrelili jagnje, ga nadevali s kruhom in poplaknili s Teranom. Močno "utrujeni" smo sporočili na celino, da smo prispeli in da smo že pripravljeni na novi jutri...

Eno od pravil kluba je, da ponosno kažemo svojo pripadnost klubu Odisej tako, da uporabljamo klubske insignije: anorake, majice, kape... Vsekakor pa je najbolj pomembno na jadrnici izobesiti klubsko zastavico. Dviganje zastavice je vsekakor najbolj slavnosten dogodek dneva.

29.03. - ZAGREVANJE

Zjutraj bujenje na krovu že navsezgodaj in po skromnem zajtrku, saj smo bili še vedno siti od prejšnjega večera, ko smo prijateljevali z mlado jagnjetino, že izplutje in priprava na prvi tekmovalni dan.

Po hudi nočni nevihti smo izpluli v lep in (vsaj na začetku) tih dan. Špinakerji so bili v začetku le rahlo polni.

Obetal se je lep dan, vetra še ni bilo vendar je vremenska napoved za jugo, kar pomeni lepo jadranje s špinakerjem vse do Kornatov. Ob izplutju iz zaliva nas pozdravi rahel severozahodnik in zato z dvignjenimi jadri plujemo preko startne linije v želji, da preizkusimo špinaker. Po manjših zapletih ga nam uspe tudi dvigniti, ob tem pa je že nastopila bonaca, ki je vztrajala vse do starta. Start je uspel z rahlimi spremenljivimi vetrovi in takoj po startu že dvigujemo špinaker, saj se je že začel napovedovati rahel jugo. Po začetni nervozi se kaj hitro sprostimo in že nas skiper Danilo prerazporeja po barki in hoče poslušati petje vinčev. Barka nikakor ni hotela biti hitrejša od sosednjih in zato Danilo izključi avtopilot, določi novega krmarja in nato sam poprime za levo uzdo špinakerja. Vse do vmesnega cilja, ki je na notranji strani Žirja umirjeno jadramo svojo linijo, pri vmesnem cilju, pa že nastopi prva tekmovalnost, ko zahtevamo od nasprotnika vode na boji. Cronet je v pravem športnem duhu seveda zapiral pot vse do zadnjega, nato pa smo ponovno zapluli vsak svojo pot proti kornatom.

Nekaj tekmecev nas je skušalo dohiteti. Naloga, ki so si jo zastavili, jim vsekakor ni bila lahka.

Ob prečenju morja med Žirjem in Smokvico opazujemo barke pred nami, ki imajo veliko težav z obvladovanjem špinakerjev. Ker je veter že narasel na 20 vozlov, pa tudi morje je že začelo kar krepko valovati, je naš skiper zahteval spust špinakerja in smo tako z veliko varnosti pripluli vse do Smokvice, obenem pa smo tudi lepo pozdravljali kar lepo število posadk iz drugih bark, ki so s polnimi jadri lepo plule mimo nas. Pred Smokvico ponovno dvignemo špinaker in ponovno pospešeno jadramo v že kar močnem vetru po kornatskem kanalu proti končnemu cilju, ki je pred Lavso. Do konca plova uspemo še prehiteti nekaj jadrnic in uspešno vplujemo v cilj kot sedmi. Po večjih težavah zaradi močnega vetra spustimo špinaker, ob tem odkrijemo v njemu večjo luknjo, kar je bila potrditev, da je bilo snemanje špinakerja med tekmo na mestu. Po vplutju v marino Piškera sledi takoj juhica in nato spoznavanje kornatskih kamnov in vrhov. Zvečer sledi skupna večerja v restavraciji, kjer se družimo z ostalimi posadkami pozno v noč in skupno ob kozarcu vina razpravljamo o jadranju in morju in o morju in jadranju

30.03. - ŠE VEDNO SLABO ZAKURJENI

Zbudilo nas je neprijazno vreme - oblačno z vmesnimi kapljami dežja ter z jugom (25-30 vozlov), ki je že celo noč zavijalo okoli pripon in grozilo, da bo odtrgalo barke z pontonom vred (ta nam ni vzbujal preveč zaupanja). Na skiperskem sestanku seveda pri večini (mi se nismo izjasnjevali) ni bilo pravega veselja za izplutje, zato je bilo zapovedano lovljenje rib in posedanje v restavraciji do novega sestanka ob 12.h.

Zaradi močnega vetra je dopoldanski plov odpadel in namesto tega smo imeli tekmovanje v ribolovu. Za ribe je to bil dan smeha in zabave. Tu pa tam je kakšna celo doživela infarkt in zato bila lahek plen.

Večina naše posadke se je odpravila na lovljenje rib z velikim entuziazmom. Dobro opremljeni, s trnki, ki nam jih je pripravil Milan, vabami (lignji iz Ljubljane) in kozorogi (za zmanjševanje nervoze ob ev. neuspehih), smo se porazgubili po Piškeri. Za strateška mesta smo se prerivali z ribiči iz drugih bark, ki so bili praviloma malenkost bolje opremljeni od nas: imeli so 2-3 meterske palice in morske črve. Toda to nam ni vzelo volje: prva ujeta riba je bila naša. Ta uspeh zahteva malo podrobnejši opis, predvsem zaradi nenavadne metode. Milan (ki je bil naš glavni ribič) tako hodi po pontonu, daje ostalim zadnja navodila in s kotičkom očesa zagleda ob pontonu plavajočo ribo. V desetinki sekunde je bil na kolenih vendar giba, ko je stegnil roko, ni nihče registriral. V naslednji desetinki je v pesti že držal ribo. Le-ta je bila večja od girice in manjša od 3 kilske orade (nekateri so v tej zvezi omenjali ime knez). Sicer je bila sumnjivo mirna, menimo, da zaradi šoka od hitrosti (predvidevamo, da jo je kap), nekateri nevoščljivci (ti se pa res povsod najdejo) pa so trdili, da je padla ribičem s čolna, ki so ravno v tem trenutku na tem pontonu praznili mreže. Neglede na klevete nam je bilo v veselje kazati tega kapitalca vsem mimoidočim amaterjem, ki so se odpravljali preizkušat srečo.

Številnim so se ribe usmilile in so se podali na potep po otoku. Marsikdo še ni videl marine Piškera iz tega zornega kota.

Na sestanku je bil odločen skrajšani program: start pri Krpeljinu, okoli Ravne sike po levem boku, cilj isti kot včeraj. Jugo ni popuščalo, zato dve ladji nista izpluli. Ob napovedani uri starta smo bili vsi pripravljeni, vandar pa starta od nikoder - bili smo predaleč od štartnega čolna (resnici na ljubo, tudi če bi bili bliže, nismo ravno obvladovali števila in barv zastavic) pa tudi obvestilo o odlogu za deset minut smo po radiu preslišali, kar je vneslo malo nervoze v moštvo. Ko k temu dodamo še neuigranost in kratko regatno polje, je razumljivo, da smo dosegli samo sedmo mesto. Z doseženim seveda nismo bili zadovoljni, vendar smo se tolažili, da napredujemo.

Zvečer je sledilo dodatno razburjenje: po 10. (prvi dan) in 7. (drugega dne) mestu napredujemo na skupno 11 mesto! Tudi ostale posadke so se norčevale iz S.C.O.R. hendikep sistema. Vse skupaj pa nam ni vzelo apetita in žeje. Kot vsako večer doslej, smo tudi tokrat ugotavljali optimalnost kotov pri rezanju salam. Tokrat smo imeli tudi nazoren prikaz jemanja odtisa za zobno protetiko, čeprav v krogu 30 milj ni bilo nobenega zobozdravnika "garant". Tako pametni smo tudi ugotovili svoje napake in slabosti (le zakaj bi vam jih izdajali in vam tako omogočili najlažje učenje na tujih napakah) ter smo zaspali v sladkih spoznanjih, da naši dnevi šele prihajajo. Beri dalje!

30.04. - "DOST MAMO"

Plov, v katerem je marsikomu zastajal dih, morda celo srce ali pa že bil na robu živčnega zloma. No, nekateri so pa tudi dobili občutke, da lahko vidijo v prihodnost, saj so mnogi že videli svoje jadrnice "parkirane" ob ali pa raje kar na skalah. Pa poglejmo, kaj se je pravzaprav takrat godilo... Štart je bil prestavljen, nato pa se nihče ni točno vedel, kaj se pravzaprav dogaja, saj se je zdelo, da so sodnikove minute nekoliko daljše kot običajne. Govorim seveda samo o posadki Frana Odisejevi ekipi, ostali naj bi točno vedeli, kdaj je štart. Ali pa so samo blefirali. Kakorkoli že, dobro uigrani ekipi Odiseja se je posrečil dober start in na prvo stranico trikotnika je krenila kot druga.

Zaradi močnega bočnega vetra je bilo treba uporabiti mnogo znanja in spretnosti, da bi jadranje potekalo koliko je to mogoče brezhibno. Ob takšnem vetru ni bilo časa za počitek.

Boja, ki je bila zelo blizu obale, je vsem jadrnicam za obrat pustila malo maneverskega prostora. Morje okoli boje je dobesedno zavrelo. Kljub obilici morja vzklicev "Vode! Vode!" ni manjkalo.

Vzdihljaji so sledili, takrat pa groza. Barka popolnoma brez hitrosti, nese jo nazaj na bojo in v glavnico, ki je dirjala v obrat. Tam so bile 4 barke, ki so se stiskle in vsaka zahtevala vode, realnega prostora pa zaradi neljubega dogodka z bojo ni bilo skoraj nič. Takrat se je na lepem pričel boj za obstanek, ali bolje rečeno, boj za čim manjšo materialno škodo. Barke so bile usmerjene ena proti drugi, nekatere s polno hitrostjo, nekatere brez. Zanimivo pri vsem je bilo, da takrat ni bilo slišati nikakršnega vpitja od nikoder, kot je to v navadi v takšnih trenutkih. Bilo je resnično grozno. Nekateri smo se ogibali hudim trkom med barkami, drugi pa so reševali svoja plovila pred skalami. Le s skupnimi močmi in prisebnostjo prihajajočih proti gneči (nekateri so naredili obrate in tako čakali pred gnečo ) se je problem rešil brez materialne škode. No naposled je tudi ekipa Odiseja le krenila, tokrat šele na 4. ali 5. mestu. Toda takrat pa smo Odisejevci pokazali kaj res znamo. Prehitevali smo kot za stavo, le prvo uvrščenega ni bilo moč ujeti, saj si je medetem, ko so se nam živci parali na boji, oni že pridobivali prednost. Tako se je Odsisejeva ekipa prvič na regati Apostoli 2001 uvrstila na 2. mesto z lepo prednostjo pred tretje uvrščenimi. Ob pričakovanju na četrti plov ( polno veselja in vzklikov ), smo pospravili jadra. Pri ponovni postavitvi jader pa smo ugotovili, da je roll genova pokvarjena. Spet groza noče "ven". Takrat pa super novica: v tistem trenutku je 4. plov odpovedan zaradi premočnega vetra. Mirno lahko rečem, da so nam bili na tisti dan Bogovi naklonjeni, le da si verjetno niso bili popolnoma na jasnem ali bi bili ali ne.

01.04. - ZADNJI DAN ALI KONEC DOBER, VSE DOBRO

Dejansko bi zgodbo o zadnjem dnevu moral začeti en večer prej. Jadrnica je imela genoa jadro, ki se zvija (roll flock). Popoldan, ko je regate dejansko bilo konec, smo ugotovili, da genoa jadra ni moč odviti do konca. To smo v marini reklamirali pri osebju. Žal, pri odvijanju jadra (ki je ob privezani jadrnici plapolalo neobremenjeno) je vse potekalo v najboljšem redu.

Druga stvar, ki smo jo zvečer opazili, je bila lepa "rosso di sera". Ker je nekaj dni pred tem bil močan jugo, sledila mu je prav tako močna burja, smo sklepali, da se obeta lep dan.

Zjutraj smo krenili na štartno linijo. Zahvaljujoč dobri oceni časa štarta (milo rečeno, štartna procedura je vedno bila nekaj posebnega in za naše izkušnje samo pogojno rečeno napovedljiva) smo štartno linijo prevozili dokaj ugodno. Bočni veter (burja) s hitrostjo med 16 in 20 nas je s sedmimi vozli lepo gnal naprej. Jadra smo imeli primerno skrajšana, a smo kljub temu dokaj dobro pluli.

Lepo smo pluli nekako na čelu kolone. Nenehno popravljanje jader zaradi sunkovitega vetra se je lepo obrestovalo in svojo pozicijo smo celo popravljali. Ko pa smo med otokoma Kurba vela in Babina guzica šli proti odprtem morju, je veter začel pešati in pokazalo se je, da bi bilo treba razpotegniti jadra. Imeni otokov sta dali vedeti, da ne bo lahko.

To je tudi bilo res. Žal, genoe ni bilo moč odviti. Kljub še dokaj močnem vetru (do deset) smo dejansko ustavili jadrnico, da bi skušali jadro odviti. Ker se os ni dala obrniti, smo genoo "šivali" okoli osi. To je trajalo kar nekaj časa in nekaj jadrnic je kar švignilo mimo nas. Tehnično opremljenim mimoidočim smo bili hvaležna tarča za objektive njihovih kamer in fotoaparatov.

Kurba vela in Babina guzica sta dali vetra tudi drugim. Eni jadrnici je uspelo celo nasesti v bližini palice, ki je med otokoma.

Skozi vmesni cilj smo šli nekako v sredini kolone. Nato smo se našli v pravem mirnem žepu. Ena jadrnica je na nekaj deset metrov od nas dobesedno švignila mimo. Slišali smo valove in veter v jadrih, a mi… parkirani.

Razvila se je prava bonaca. Temperatura je narasla, pivo je postalo priljubljen predmet pogovora. V daljavi smo videli številna jadra naših sotekmecev. Nekaj jih je zaradi šibkega vetra kar odnehalo. Z radijskih valov se je slišala debata o tem, kje je kdo in koliko vetra ima. Kljub temu smo se počaaaaasi približali otoku Žirje. Upali smo, da se bo razvil maestral.

Tako je tudi bilo. Najprej počasi, a potem vse bolj in bolj hitro. Kar kmalu smo ugotovili, da se je brezvetrje za nas izšlo ugodno. Pred nami je bilo samo nekaj jadrnic. Nejeverni so bili pripravljeni celo staviti, da je naše mesto bistveno slabše. Na njihovo žalost, so situacijo ocenili dokaj slabo.

Po počitku v bonaci nas je veter počasi začel gnati proti cilju. Morski tok je med brezvetrjem številne jadrnice odgnal daleč na odprto morje in smo jih videli praktično na obzorju.

Pridobivali smo na hitrosti. Dvojica, ki je imela opravka s škoto glavnega jadra in genoo ni imela časa za počitek. Vrvi so se premikale sem-ter-tja v centimetrih. A se je obrestovalo. Jadrnica, ki je bila daleč pred nami, je bila vedno manj daleč. Lepo smo videli, kako opazujejo kaj za vraga se dogaja pri nas, da jih tako počasi, a vztrajno dohitevamo. Neusmiljen boj se je odvijal do prehoda skozi cilj. Na cilju… je naša jadrnica imela dve sekundi prednosti. Pri hitrosti, ki smo jo imeli, je to bora dva metra… zelo sladka…

Tako smo to etapo končali kot drugi. Še polni vtisov in soli, ki jo je na nas nametala burja, smo izrabili dobrobiti civilizacije in slednje nemudoma sprali s sebe. Kmalu je sledila večerja in podelitev nagrad.

Ta dan je naša posadka zasedla drugo mesto in dobili pokal (že drugi za drugo mesto). V celotni razvrstitvi smo bili tretji, za kar smo dobili še en pokal. Nas pa so vsakega posebej še dodatno okrasili z medlaljami. Z rezultatom smo bili zadovoljni. Še bolj zato, ker smo začeli nekje v spodnji polovici tabele.

Podelitev nagrad ni mogla brez omembe zmede, ki smo jo doživeli pri obratu na predzadnjem dnevu. Zaradi tega dogodka je eni izmed udeleženih jadrnic (slovenska posadka), ki je vložila protest, in nato ugotovila, da morda protest niti ni potreben, ker je zmeda bila vsesplošna, pripadla nagrada oz. pokal za fair-play. Nagrado za najbolj nadobudno ekipo je prav tako dobila ena slovenska posadka, ki se jadranj udeležuje komaj nekaj let. Naš seštevek je bil dva pokala za drugo mesto v etapah in tretje mesto, pokal in medalje za celotno uvrstitev.

Po koncu tekmovalnega dneva smo, zadovoljni z uvrstitvijo ter bero pokalov in medalj, z veseljem pozirali za spomin.

O večerji raje nekoliko manj besed. Bila je le slaba slika tistega, kar so nam pripravili v marini Piškera. Toda nismo se pritoževali, ker nihče izmed nas ni bil pretirano lačen. Morda smo bili bolj "lačni" svojih domov in postelj. Zato smo se hitro podali na pot.

ČISTO NA KONCU: LASTNA HVALA

Pokazati vam hočemo, da pri lastni hvali nismo vešči: v upanju, da pa nas ne bi vseeno preveč zaneslo, se bomo omejili z alineami.

Ugotavljamo, da:

• smo častno zastopali klub tako v tekmovalnem smislu kot v obnašanju na morju in ob njem (po načelih naših desetih zapovedi)
• pokazali Dalmatincem, Zagrebčanom in tudi drugim Slovencem, da ni nujno, da si lastnik jadrnice in jadraš n-tednov letno na n-regatah za dobro trimanje, krmiljenje in taktiziranje
• tudi mi v klubu znamo uspešno organizirati zanimive regate, katerih cilj ni v končni razvrstitvi
• v klubskem povprečju po tehničnem znanju naših jadralcev ne zaostajamo za drugimi
• tudi drugi (izkušeni pomorščaki) poudarjajo "safety first" in kljub adrenalinu, za katerega verjamemo, da so ga imeli, se glede na sestavo svojih posadk ob malo bolj zahtevnem vremenu niso udeležili startov.

Menimo, da se udeležba na takih in podobnih regatah (kjer ne prevladuje le rezultat) lahko obrestuje vsakemu posamezniku. Ves čas si v igri s primerljivimi jadrnicami (regatni bolidi ti ne jemljejo veselja, če nisi ravno ne enem izmed njih) in imaš možnost opazovanja, odpravljanja napak in napredovanja. Takih večdnevnih regat je kar nekaj in toplo priporočamo "članstvu", da se organizirajo in udeležujejo takih projektov.