Dogodek pri Mercator centru v Šiški

Minilo je že skoraj deset dni od sejemskega dogodka pred Mercator centrom v Šiški. Bilo je v soboto 10. maja 2014. Že v jutranjih urah smo se začeli nastavljati soncu in čakati, da se bo usula množica radovednežev, ki jih bo zanimalo, kaj jim želimo pokazati in povedati v zvezi z jadranjem. Z dobrimi nameni se nas je nekaj članov angažiralo za to akcijo. Janko Lah in Miro Kranjc, ki sta se z četrtno skupnostjo Dravlje dogovorila za skupen nastop. Z njihovim športnim društvom smo si delili stojnico, na katero smo obesili zastavo JKO in eno kapo, razstavili smo papirnate materiale in razkazovali na deski pripravljene raznovrstne privezne bitve z vrvmi, majhnih dimenzij. Da je bilo to lično pripravljeno, se je potrudil Miro Kranjc. Janko Lah je spesnil tekste, da je Lado stiskal letake z informacijami o našem klubu in pristopne izjave. Boris je prinesel računalnik, da bi razkazoval posnetke iz različnih dogodkov na morju. In tako sva bila na mestu dogodka od  jutranjih ur dalje našpičena in pripravljena na pogovore z ljudmi, Boris Smirnov in Lado Brence. Ob stojnici, ki je stala na zelenici in manjši vzpetinici med Celovško in parkiriščem, smo pričakovali radovedneže pa jih ni bilo od nikjer. Seveda, saj je bil dan lep in ljudje so verjetno izkoristili sonce kje drugje. Na primer dogodek, Pohod – Pot ob žici in Tek trojk je naredil svoje in tako se pri nas ni nič dogajalo. Do trinajste ure smo se nekoliko družili z predstavniki četrtne skupnosti Dravlje in dvema posameznikoma. Po trinajsti uri, je » službo » nastopil Silvo Pivk. Ker se tudi v popoldanskem času ni zanimanje povečalo, je Silvo sam prevzel pobudo in v okolici opravil nekaj razgovorov. Če bo v sled tega prispela kakšna pristopna izjava, bomo pa še videli.

Pa drugič več sreče.

Lado Brence

JK Odisej predstavitev Slika Merkator 1 Slika Merkator 2

JADRANJE 1.5. do 2.5. 2014 na otoku Vir

Poročili: Franceta Najdiča in Borisa Smirnova

France Najdič je zapisal

Res je, prireditev – regata je uspela.

Domače turistično društvo (turizam Vir ) in občina sta se potrudila in nam vsem pripravila prijetno bivanje, zaključek in sprejem ob koncu regate.
Vendar morate vedeti, da sem vodil vse dogovore, prevoz jadrnic in koordinacijo ter organizacijo regate vključno z sodniško službo in bivanjem tekmovalcev in spremljevalcev organiziral jaz seveda skupaj z člani JK Bohinj, ki so pripravili jadrnice za tekmovanje pri namestitvi vseh, ki so na Vir prišli pa Iuristična zajednica Vir.
Vesel sem, da so bili vsi udeleženci in spremljevalci zadovoljni z organizacijo izvedbo in bivanjem (nekateri so mi to tudi sporočili in se zahvalili za prijetno prvomajsko druženje).
Virani sami so bili nad izvedbo in udeležbo jadralcev iz Slovenije navdušeni in pričakujejo, da se dobimo tudi v bodoče.
To sem pripisal zato, da bi vedeli da imamo tudi jaz in kolegi iz JK Bohinj zasluge za realizacijo tega dogodka.
Mogoče pa jeseni ob zaključku turistične sezone zopet.
Pozdrav France

Poročilo Borisa Smirnova

Prva regata za pokal otoka Vir na MINI 12 jadrnicah.

Vir turizam d.o.o. z otoka Vir, TZO Vir

in

JK Bohinj

so pod pokroviteljstvom občine Vir organizirali prvo mednarodno regato z eno sedežnimi jadrnicami »MINI 12« ob praznovanju prvega maja v laguni Jadro.

Ideja za to regato je zaživela ob drugem obisku virske delegacije na sejmu Alpe Adrija v Ljubljani letos 29.januarja, kjer so predstavili virski turizem in razvojne projekte Vira. Na tej prezentaciji so bili poleg drugih prisotni tudi predsednik JK Bohinj g. Marjan Arh, s katerim so podpisali dogovor o sodelovanju in donaciji štirih jadrnic MINI 12 novo nastajajočemu jadralnemu klubu Vir. Prisotni so bili tudi predstavniki drugih slovenskih jadralnih klubov (Odisej, Koroška, Škofja Loka, Ljubljana, Domžale in Rogla). V sporazumu je tudi dogovor o angažiranju slovenskih inštruktorjev šole jadranja na Viru.

Lepo organizirane prve regate se je udeležilo skupno dvajset jadralcev ( sedem iz JK Bohinj, štiri iz JK Odisej, eden iz JK Ljubljana, eden iz JK Loka Timing ter sedem iz JK Vir).

Regata je potekala v štirih grupah po pet tekmovalcev . Šest se jih je uvrstilo v veliki finale, šest pa v mali finale. Prvi dan je bilo morje kot ogledalo, vetra pa ravno toliko, da so jadrnice opravile predpisan trikotnik. Drugi dan pa je pihal JUGO cirka 10 vozlov in valovi so bili kar visoki za te jadrnice. Nihče se teh pogojev ni ustrašil, le jadra smo vsi obvezno skrajšali na prvi ref. V malem finalu sem dosegel tretje mesto, v velikem pa je zmagal Samo Rebernik (JKO), drugi je bil Stane Kragelj (JKL), pokal za tretje mesto pa je prejel Igor Simončič (JKO). Bilo je tudi nekaj slabe volje zaradi diskvalifikacije dveh jadralcev, ker sta med regato dvignila jadro na polno.

Dogodek v celoti in druženje z domačini je bilo zelo prijetno, vsem tekmovalcem pa je stroške bivanja in prehrane pokril sponzor. Prisrčna zahvala gre organizatorjem in občini Vir.

Zapisal Boris Smirnov iz JKO.

Foto kotiček

ciljZmagovalca favoritaJKO JKOekipa listaTekmovalcev plakat pokali start

Otvoritveni plov 2014 13. – 16.03.2014

Komaj smo dočakali, da minejo zimski dnevi in da koledarsko še vedno zimsko sonce ponudi nekaj toplih žarkov. Pri pogledu na prve marjetice smo se spomnili lankoletne obljube »ob letu osorej«. Skoraj natanko leto dni po lanskem Odisejevem Otvoritvenem plovu smo se podali na še hladno Jadransko morje.

Čeprav je na začetku bilo videti, da bo ekipa kar zajetna, nekateri so morali popustiti pod pritiskom, ki jim ga je narekovala njihova služba. Zato se nas je na Otvoritveni plov podala »sedmerica neustrašnih«, ki smo na prvi letošnji plov popeljali jadrnici Maja in Max.

 

13.03.2013 do Zadra, 340km

Če sta nas lani na poti proti morju spremljala burja in sneg, je letos vreme kljubovalo koledarju in bilo bolj spomladansko kot zimsko. Ker smo odrinili is službe, morali smo se odzvati »klicu narave« in zavijanje zveri iz želodcev pomiriti še na slovenskem ozemlju. V gostilni Samarin v Črnomlju smo zaužili nekaj z žara, kar bo zagotovo pomagalo premagati zimsko-spomladanski mraz.

Slika_01

Slika 1: Tihožitje v gostilni Samarin v Črnomlju

 

V marini Tankerkomerc nas je dočakal vedno nasmejan Dragan. Pripravili smo se na vkrcanje na jadrnico in odpravili po nakupih, dokler so še trgovine bile odprte.

Zaželeli smo se večerje v kakšnem restoranu. A smo hitro naučili, da je še daleč od turistične sezone in gostilne prilagajajo svoj zimski delovni čas maloštevilnim gostom in zimskem počasnem življenjskem ritmu.

 

14.04.2014 do Strižnje, 24nm

Zadarsko jutro nas je prebudilo v svoji najlepši luči: sončno in (glede na letni čas) razmeroma toplo. Razdelili smo se na »dvojico za opravila v marini« in »dvojico za šoping in tržnico«.

Zadarska tržnica je blistala v svojem običajnem siju. Bilo je vse sorte zelenjave, ki je na ljubljanski tržnici ne bomo videvali še kar nekaj dni. Seveda, kupili smo nekaj divjih špargljev, regrata, peciva za posladek…

Barakajol nas je za 5 kun po osebi po bližnjici pripeljal do marine. Na hitro smo pospravili jadrnico in se podali odprtem morju nasproti.

Slika_02

Slika 2: Zadarski barkajol

 

Pva misel je bila – kam zdaj. Tisto, naj nam smer določi veter – ni držalo, kajti od vetra ni bilo niti sapice. Na vsak način so se nam Kornati zdeli vabljivi. Zato smo mrmrajočo jadrnico obrnili proti Ždrelcu in Proversi.

Slika_03

Slika 3: Skozi Malo Proverso

 

Skušali smo poiskati kakšno odprto gostilno, kjer bi se lahko pred večer privezali in pojedli kaj toplega. Na začetku infomacije, ki smo jih dobili, niso bile kaj dosti obetavne. Še najbolj zanimiv je bil odgovor enega oštirja na vprašanje »Da li radite?«. Lepo je odvrnil »Radimo, radimo, piturajmeo nešto, ali goste vam još ni’ko ne prima…«.

Zgornjo izjavo nam je potrdil pogled na gostilno v Levernaki. Vse je bilo videti zaklenjeno, mostiček med pontonom in obalo pa je bil dvignjen.

Slika_04

Slika 4: Levernaka v zimskem spancu

 

Pa zgornji komentar ni bil docela resničen. Napotili smo se v Strižnjo, zaliv na SW obali Kornata. Tu nas je na svojem pomolu dočakal gostilničar Jere. Motor na njegovem čolničku je bil pokvarjen, zato je lahko ponudil tisto, kar lahko ujame z obale. V tem primeru je to bila hobotnica, ki je svojo kariaro končala pod peko.

Slika_05

Slika 5: Stižnja

 

Strižnja je sicer živela še z napol zimskim ritmom. V zalivu so se začele »dogajati stvati«. Domačini so s svojim delom dali okolici vedeti, da je zime konec in se je treba počasi pripraviti na »sezono«. Čez zimo je svojo oblast nad Strižnjo prevzel trop 16 mačk. Gospodoval ji je mačkon precej zdelanega videza, a so mu kljub njegovem videzu mucke pridno predle okoli ušes…

Slika_06

Slika 6; Gospodar Strižnje in njegov trop

 

Zvečer je nad nami sijalo neskončno število zvezd. Marcel je s seboj prinesel svoj teleskop in ga je na pomolu pripravil za opazovanje neba.

Slika_07

Slika 7: Luna je tam

 

Luna je bila videti »kot na pladnju«. Okoli Jupitra so bili lepo vidni štirje sateliti.

Slika_08

Slika 8: Luna, kot na pladnju

 

Zvečer je bilo očitno, da sicer zima po dnevi že počasi peša, a zvečer je bilo še kar hladno. Zato je v takšnih trenutkih webasto ogrevanje dobrina, ki bi ga v takšnem trenutku vsakemu privoščil…

 

14.04.2014 do Žmana, 15nm

Jutro v Strižnji je bilo mirno kot je to sploh mogoče. Vse je bilo »nič«: veter, valovi, morje, oblaki… Samo sonce je bilo pridno in izžarevalo močne sončne žarke, ki so nas takoj pogreli. Močno snoce nas zlahka premami. Zato se je dvojica iz Maksa celo odločila za kopanje v dokaj mrzlem morju.

Slika_09

Slika 9: Jutro v Strižnji

 

Odrinili smo med soncem obsjane, v sanjsko tišino umeščene kornatske otoke. Za hipec se je celo pojavila misel »ali smo sploh še živi, ali pa je morda že to – tisto«. Iz morske gladine je tu pa tam skočila ven riba. Delfin je mirno plaval in tu pa tam zajel sapo. Pravo tihožitje. Lahko bi rekel: Mediteran, kot je nekoč bil.

 

Slika_10

Slika 10: Mediteran, kot je nekoč bil

 

Za naslednji postanek smo si omislili Katino. A žal, v Katini ni bilo nikogar. Do sezone je še daleč.

Pred nami je bil Sali. Pogovarjali smo se, kam neki bi privezali jadrnico. Slutili smo, da je (kot je to običaj) pred gostilno Maritimo najbrž gneča, zato se bomo na nasprotni obali vezali na muring.

Sledilo je presenečenje. V Sali zahajamo že kar nekaj let, ob različnih letnih časih. A še nikoli, zares še nikoli nismo videli tako praznega pristanišča. Na obeh obalah ni bilo niti enega čolnička ali jadrnice. Tako prazen prostor nam je povzročil pravo zmedo, ker se praktično nismo mogli odločiti kam naj pristanemo…

A Sali… je še spal zimski spanec. Niti ena oštarija ni bila odprta in nikjer ni bilo moč popiti kavo. Odprta je bila le trgovina na rivi.

Slika_11

Slika 11: Sali, obsijan soncem, v zimskem spancu

 

Novost v Saliju je lepo urejena SW obala. Ob pločniku pred privezi so pripravili sprehajalne potke in zelenice. S tem je ta nekoč zanemarjena obala dobila lep in urejen videz.

Slika_12

Slika 12: Sali: na novo urejena obala ob privezih

 

Vzdušje v Saliju je bilo žalostno, da nas je kar potisnilo v popoldanski spanec. Po krepilnem spancu smo živahno nadaljevali pot proti Žmanu. Zdelo se nam je, da celo veter pihlja. Razpotegnili smo jadra in po nekaj minutah opazovanja žalostno visečih cunj smo jadra kar pospravili.

Kot običajno, čelo in bok pomola-valobrana sta zaseli ladji, ki oskrbujeta ribogojnico. Za nas je bil prost en muring. Max, ki je prišel nekoliko za nami, se je privezal kar na bok ladje.

V gostilni Roko nas je oštirka Ksenija veselo pozdravila. Iz njenih komentarjev se je dalo sklepati, da bo za večerjo »vse sorte«, kar je tudi bilo:

Slane srdele in inčuni

Hobotnica na žaru

Divlji šparglji

Rižoto od kozic in škampov

Ribe na žaru: romb, kovač, trilja, brancin, orada

Sladice

Večerja je trajala kar nekaj ur, a je zaradi prijetne družbe in odlične hrane vse skupaj minilo še preveč hitro.

Slika_13

Slika 13: Tako je bilo…

 

17.03.2013 do Zadra, 15 nm in do Ljubljane, 340 km

Za k jutranji kavici nam je Ksenija pripravila »porcijo« rogljičev, ki smo jih ob jutranji kavi z veseljem pogrickljali.

Poslovili smo se od posadke Maxa in odrinili proti Zadru.

Slika_14

Slika 14: Celotna ekipa Otvoritvenega plova

 

Ko smo izpluli iz Žmanskega zaliva, je bilo čutiti prijetno pihljanje vetra. Razpotegnili smo jadra in v tem potovanju prvič zares tudi malo jadrali. In tako do Ždrelca.

Zavili smo še do zaliva Banj, kjer smo si privoščili malico: vino in baškot. Baškot je v kolobar oblikovan in zelo trdo pečen kruh. Samega je nemogoče jesti, a ko se ga potunka v vino postane izredno okusna jed. Nekateri pravijo, da se ga da zaužiti tudi ob beli kavi…

Slika_15

Slika 15: Baškoti in vino za malico

 

Vrnili smo jadrnico in se napotili proti Ljubljani. Ko smo na kopenski strani izstopili iz tunela Sveti Rok, smo zapeljali v zakajeno okolje. Tako, kot vsako leto zgodaj spomladi, so kmetje zažigali suho travo in je zato nebo bilo rdeče od dima.

Slika_16

Slika 16: Od požarov zakajeno nebo

 

Imeli smo zamisel, da bi se za kosilo ustavili v Gospiću. Ko smi bili v bližini Gospića smo združno ugotovili, da je še dan in je za dolgo potovanje bolje, čim bolj izkoristiti dnevno svetlobo. Zato smo peljali kar mimo in se zopet ustavili v gostilno Samarin v Črnomlju.

Ko smo prišli domov, namesto slovesa smo ponovili staro vajo in si rekli »ob letu osorej«.

Se že veselim!

Zapisal po svojih spominih

Zlatko Matič,

z jadrnice Maja

marca 2014

Izlet na 609 m visoki Sabotin nad Novo Gorico

Po Odisejevem letnem planu izletov v hribe, je bila hoja na 609 m visoki Sabotin, ki se dviga nad Staro in Novo Gorico oziroma Solkanom, predvidena že sredi februarja. Ker pa vremenske razmere niso bile idealne, nam je realizacija tega izleta uspela šele v soboto 8. marca 2014. Ni nas bilo veliko. Nekaj pa le. Nama z Ljubico so se pridružili Boris Smirnov z ženo, njuna dva vnuka in nepogrešljiva prijazna psica Bela. Ujeli smo lepo vreme, kar se vidi tudi na slikah, ob katerih si preberite kratke pripovedi.

Prvi dve sliki (1 in 2), smo naredili že ob cesti, kjer smo na parkirišču, ki je približno 100 m nad Sočo, parkirali vozila.

slika 1

slika 2

Že s tega mesta je zanimiv pogled čez goriško proti Trstelju in kraškemu gričevju, ki je nad Mirnom, Volčjo Drago, Dornberkom in drugimi Vipavskimi kraji. Na dveh slikah se vidi, da smo v pričakovanjih, kaj zanimivega bomo ta dan doživeli, izvedeli in videli.

Nekoliko višje nad parkiriščem smo se zapodili med podrastje in po kamniti poti počasi lezli navkreber. Sproti smo si ogledovali Gorško pokrajino in Sočo, katero se vidi nekaj časa, preden izgine za hribčki, ki se še dvigajo pred Tržaškim zalivom.

slika 3

In tako smo prišli do znane planote, saj je bil na njej nekajkrat spremenjen napis Naš Tito. Bile so samo sledi. (Po zadnjih informacijah, so ga ponovno obnovili)

Do druge znamenitosti smo prišli nekaj minut kasneje, na  535 m visoki vrh Sv. Valentina. S klikom na to povezavo preberite, kaj je na tem mestu posebnega.

Na sliki 4, se v ozadju vidi romarska cerkev Sveta Gora, spodaj pa teče Soča.

slika 4

Tudi na siki 5 je v ozadju Sveta Gora, za njo pa naše Alpe.

slika 5

Na sliki 6 se med Sabotinom in nasprotnim hribom vidi Soča, v ozadju pa Krn.

slika 6

Na sliki 7 se vidi orientacijsko znamenje, na višini 609 m, da lažje najdeš pomembnejše kraje.

slika 7

Ker po vrhu Sabotina teče meja med Italijo in Slovenijo, so še vedno vidni sledovi in znamenja kot so kamni, ki določajo mejo in stražarnice. Vidno na sliki 8. In ne samo to. Prisotni so bili tudi Italijanski vojaki opremljeni v kompletno opremo iz časov prve svetovne vojne. Zanimiv pogled nanje.

slika 8

Po vrhu Sabotina smo odšli naprej proti bivši vojaški karavli, kjer je tudi planinski dom. Med potjo smo videli veliko strelskih jarkov in nekaj jam, ki so bile izdolbene v skale.

Na siki 9, uprt pogled Italijanskih vojakov v naše hribovje. Ha, kot da jih še vedno mika.

slika 9

Slika 10, tudi Smirnove nekaj mika, hm, da bi šli naprej.

slika 10

Ja, seveda smo šli naprej in prišli do stare karavle, ki stoji ob planinskem domu. V obeh objektih je na voljo gostinska ponudba. V karavli pa je tudi muzej iz prve svetovne vojne z zbirko artiklov, ki so jih nabrali na področju Soške fronte. In da je bila zbirka popolna, smo naleteli še na vojake Avstrijske vojske iz prve svetovne vojne. Slika 11.

slika 11

Ker smo nekaj zanimivosti iz pol pretekle zgodovine in iz 14 stoletja ta dan že zvedeli in videli, smo si v restavraciji privoščili slastno avtohtono hrano. MMM. Ko smo pojedli, je dišalo po še. Kdaj drugič, če pridemo ponovno.

Za ogled so nam ostale še velike kaverne, kjer je v tistem času vojska bivala. Ta del pa ni prijeten, ker se nahaja globoko v skalah, ki so hladne, vlažne in neprijazne. In smo jo kar hitro pobrisali. Tako se nam je ta dan bližal koncu, le do avtov smo morali še priti. To je pa že drugo poglavje.

Še odgovor na vprašanje, kaj so tam počeli ljudje oblečeni v takratne uniforme Italijanske in Avstrijske vojske. Snemali za film in obujali spomine.

Toliko o tem izletu.

Celoten album slik

Naslednji je predviden za:

Sobota 31. 5.  2014, Dobrča žig

Izhodišče in vrnitev Tržič

Povezava za ogled http://www.hribi.net/gora/dobrca/3/129

Dobimo se ob 0745 na parkirnem prostoru Merkurja ob Celovški v Šentvidu nasproti gostilne Jelen. Odhod vseh prijavljenih in neprijavljenih bo točno ob 0800.

Druge potrebne informacije si bomo izmenjali pred odhodom.

Za popestritev dneva: bomo izbrali kasneje.

Kosilo: v koči na Dobrči, ki slovi po dobri hrani in obilnih obrokih

Povratne informacije o vaši udeležbi pričakujem na e-naslovu [email protected] ali na gsm 041 652 648. V primeru, da bo vremenska napoved neprimerna, vas bom  o morebitni odpovedi  dva dni pred predvidenim dogodkom obvestil po e-pošti. Dogodka se bomo udeležili na lastno željo, v lastni režiji in na lastno odgovornost. Da boste primerno pripravljeni predlagam, da upoštevajte na tej povezavi navodila in nasvete

Jadralski in hribovski pozdrav.

Lado Brence
tel.: 01/ 28 01 620
GSM 041 652 648 ali e-pošta [email protected]

Na Krk… v gojzerjih 22.-.23.02.2014

Najbrž je to, da je otok Krk »tako blizu« obenem tudi vzrok, da je »tako daleč«. Marskdo izmed nas zna več povedati o Visu, Lastovu ali Hvaru kot o Krku.

Zato smo se z veseljem odzvali povabilu Slovenskega kulturno-prosvetnega društva Bazovica iz Reke, naj se udeležimo izleta po hribih v okolici Baške.

Odziv je bil tako velik, da je samo iz Ljubljane izletnikov bilo več kot za en avtobus! Na koncu se je zbrala več kot stoglava množica. Nekaterim se nam je zdela nekaj urna vožnja zjutraj na Krk in zopet zvečer nekaj urna nazaj v Ljubljano – preveč za samo nekaj ur na Krku. Zato smo se nekaj Odisejevcev in prijateljev na ta izlet odpravili že v soboto zjutraj.

Kljub temu, da je vremenska napoved za soboto bila »močan dež«, nas to v naši nameri ni ustavilo.  Zastavili smo si načrt, da si na Krku ogledamo še nekaj znamenitosti.

Na pot smo se napotili z avtomobili. Naš prvi cilj je bilo majno mestece Klimno na severovzhodi obali Krka. Ko se mestecu Klimno približamo s severa, je na obali, tik pred Klimnom, mestece Soline. V predromanskih časih so tukaj bile soline. Plitev zaliv, na katerega koncu leži mestece Soline, je danes znan po  zdravilnem blatu, s katerim zdravijo kostne bolezni.

Močan dež je preprečil podroben ogled Klimna, zato smo se kmalu napotili naprej. Naslednji clj je bilo mesto Vrbnik.  V zaledju mesta je plodna ravnca z vinogradi, iz katerih prihaja znamenito vino Vrbnička žlahtina. Vrbničane je močna burja prepričala, naj se raje ukvarjajo z vinogradništvom kot z ribarjenjem.

Mesto leži na vzpetini nad morjem. V mesto smo vstoplili skozi Dverčić, majhna vratca, ki so pred nekaj stoletji bila nočni vhod v mesto

Dverčić

Slika 1  Dverčić

Zaradi močnega naliva so vse s kamnitimi ploščami tlakovane potke bile prej potočki kot potke. Previdno smo gazili dva prsta globoko deževnico in si vseeno privoščili sprehod po starem mestu. Cilj sprehoda je bila hoja skozi Klančić, najožjo ulico v Evropi, ki je široka le 43cm. Menda se v tej ulici nikoli nihče še ni zagozdil…

Klančić

Slika 2: Klančić

Sprehod po Vrbniku nam je vsem dodobra razmočil čevlje. Z bolj-ali-manj hladnimi nogami smo se vsedli v avto in napotili v Punat.

Dež je počasi ponehal. V Puntu nas  je čakal Toni, ki nas je s svojo ladjico popeljal na otoček Košljun. Na otočku je frančiškanski samostan, ki ima več kot tisočletno zgodovino. Toni nas je popeljal skozi za javnost odprte prostore (cerkev, dvorišče,  križna pot…).

Klošter

Slika 3: Klošter

Zanimiv podatek je, da na tem otočku raste zelo veliko število različnih vrst rastlin. Le nekaj hektarjev veliko otoček jih premore 540 vrst rastlin in gob, kar je skoraj polovica števila rastlin in gob, ki jih premore Velika Britanija.

Košljun

Slika 4:  Košljun

Ta čas je izza oblakov pokukalo sonce. Z ladjico smo naredili kratko vožnjo po Puntarskem zalivu. Dan se je prevesil v popoldan in zato je bilo treba pokrbeti za želodce in hladne noge.

2342

Slika 5:  Ognjišče

Med tem, ko smo čakali na kosilo, nam je kamin v gostilni poglrel mokre in mrzle noge. Šurlice (testenina, značlilna za Krk) in hobotnica s krompirjem so pri polnjenju želodcev odlično opravili svojo vlogo.

V Baški nas je čakal penzion Lucija. Tople sobe, prijetna dnevna soba, na mizi steklenice z žganjem… Zadostno število argumentov, da se po tem, ko smo se preoblekli, nismo premaknili nikamor več. Večer je minil v klepetu in smehu.

Naslednji dan je pred nami bil pohod. Žal, zaradi zamude avtobusa iz Ljubljane je pohod začel z dobro uro zamude. Ker je teren, po katerem bo potekal pohod, izrazito kamnit, so planinski čevlji sodili v obvezno opremo.

Razdelili smo se v dve skupini. Skupina A se je podala na trinajst-kilometrski pohod:  čez rt Rebica na trinajst kilometrov dolgo brezpotje ob morju v Velo luko.  Odisejevo zastavico je s seboj nosila ena udeleženka izleta.

IMG_3996

Slika 6: Odisejevci v skupini A

Skupina B je bila zelo množična in je ubrala po kilometrih dosti krajšo, nekateri so celo rekli »sprehajalno« pot. Tej skupini smo se pridružili štirje Odisejevci.

IMG_2368

Slika 7: Odisejevci v skupini B

Najprej čez 220m/nm visoko sedlo, mimo mrgarjev Ljubimer proti rtu in svetilniku Škuljica v Senjskih vrtih.

IMG_2358

Slika 8: Navkreber

Mnogi smo prvič v življenju videli mrgare. To so s kamnitimi suhozidi omejeni prostori, namenjeni delu z ovcami. Prostori so namenjeni zbiranju, striženju, štetju, ločevanju, zdravljenju, označevanju… na sploh pastirskem delu z ovcami. Kot zanmivost smo slišali podatek, da se podobnih pastirskh prijemov (s suhozidi) poslužujejo le še na Irskem.

IMG_2366

Slika 9: Mrgari

Spustili smo se do morske obale, do Senjskih vrat. V s soncem obsjanem zalivu v zavetju  smo se z veseljem prepustili kratkem »martinčkanju«.

IMG_2385

Slika 10: Martinčkanje

Sledil je še kratek sprehod do svetilnika Škuljica. To je bil krajnja točka našega izleta.

IMG_2390

Slika 11:  Svetilnik Škuljica

Na poti nazaj smo se mimogred povzpeli na razgledno točko Bag (185m/nm) in se nato spustili do Baške. Burja nas je ves čas hladila, zato so bunde in kape odigrale svojo vlogo. A je v primerjavi z burjo, kakršna tukaj zna pihati, to bila le sapica…

IMG_GPS

Slika 11: GPS Prehojena pot

Sledilo je še kosilo in nekaj druženja, ki se je zaradi poti, ki nas je čakala, moralo žel prehitro zaključiti.

Pred nami je bila večernja pot domov. Večina nas je bila mnenja, da pri planiranju naslednjih izletov med vikendi Krk nikakor ne smemo prezreti…

Po spominih napisal

Zlatko

Marca 2014

22. Regata za prehodni pokal JK Odisej 2013

Iz kapitanovega dnevnika…

No, najbrž malo preveč ambiciozen naslov, v resnici bo treba odpluti še kar nekaj milj, preden bom brez zardevanja lahko uporabil ta naziv. Vendarle – dnevniška oblika zapisa se mi zdi najbolj primerna da strnim nekaj svojih vtisov o našem celotedenskem druženju. Upam da mi naš skiper tega ne bo preveč zameril…

Ana, Luka, Drago, Srečo in njegov Black magic ter moja malenkost smo torej izpluli iz Červarja, se peljali do Zadarskega akvatorija, se tam udeležili jesenske regate JK Odisej in se vrnili spet nazaj. Poleg prijetnega druženja, napetih, razburljivih in tekmovalnih plovov smo osvajali in pilili jadralske veščine. Od nastavljanja jader, navigacije in nočne plovbe do timskega dela in preizkušanja meja, kaj še zmore jadrnica in posadka… A več v nadaljevanju.

Petek, 27. september 2013

Končno petek! Še tole novo verzijo namestimo v produkcijsko okolje, potem pa ob 12 odrinemo. Ana, Luka in jaz se peljemo v Červar, tam nas že čaka Srečo, pridružil se nam bo še Drago in nato odrinemo. Ja, vendar načrti so zato,da jih kršimo. Ob 12 aplikacija seveda še ni nameščena in pridelamo si prve pol ure zamude. K sreči ni bilo nič pretresljivega, Markus bo gotovo zmogel dokončati sam, drugače imam pa s sabo telefon, pa se bomo šli telefonsko podporo…

Po avtocesti nam gre kar hitro, kaže da bomo zamudo uspeli nadoknaditi. Na poti do mejnega prehoda Dragonja začne deževati. Ja, res je napovedan jugo, upamo da ne bo cel teden tako deževen. Na naše veliko veselje se vreme do prihoda v marino zjasni, posije še sonce, nobenega klica iz službe… morda se bo pa vse dobro izšlo.

Iz Červarja odrinemo malo pred 16, smer Poreč. Motoriramo, saj moramo še namestiti regatno glavno jadro. Ker je morje kar valovito, se Srečo odloči da bomo to delali v zavetrju poreške obale. Takoj ko zaplujemo za otoček Sv. Nikola, se morje res umiri in namestimo jadro. Dvignemo ga na polno, razvijemo še genovo in … jadramo.

Nastavimo jadro za orco in gremo. Za seboj pustimo Vrsar, Rovinj, določimo kurz po zunanji strani Brionov in vozimo, vozimo, vozimo… Veter piha ravno prav, stemnilo se je, opazujemo svetilnike, občasno z baterijo posvetimo v windex – dobro, krmar še vedno drži pravo smer. Sicer je pa tale nočna vožnja odlična vaja za pridobivanje občutka na krmilu. Ko enkrat začutiš barko, silo s katero sili v veter in njen odziv na premike krmila naenkrat vsi instrumenti postanejo odveč indejansko lahko voziš z zaprtimi očmi.

Nekje pri Brionih se razkadijo tudi oblaki in lahko občudujemo zvezdno nebo. Žal veter ugasne in pomagati si moramo z motorjem, sicer nocoj ne bo nič spanja. Pripeljemo se do Verude, na hitro pospravimo jadra in vržemo sidro. Ura je že 2 zjutraj. Preden zaspim, preverim še telefon – dobil sem SMS od Urše. Pravi, da je šla namestitev gladko in da so končali že ob dveh. Zakaj nikoli ne končamo ob dveh, če sem jaz zraven ???

Sobota, 28. september 2013

Zgodnje vstajanje, pred 7 že izplujemo, dvignemo jadra in nadaljujemo. Še vedno jugo, na srečo brez padavin. Objadramo Porer, smer Unije. Nekaj malega valov, oblačno a brez padavin, sicer pa konstanten veter, ponovno vozimo stabilnih 5-6 vozlov.

Na Unijah se pokaže sonce, privoščimo si kosilo in nadaljujemo. Srakane, Lošinj. Peljemo mimo Čikata, pri Sunčani uvali veter pojenja, spet si pomagamo z motorjem. Peljemo skozi preliv med Sv. Petrom in Ilovikom, obnovimo pravila za plovbo okoli lateralnih oznak. Sicer je rdeča, a mi se peljemo v smeri NW-SE, zato jo moramo pustiti na desni. Bo kdo malical? Ne, nihče ni lačen, dokler prvi ne začne jesti. Nato pa v pol minute od stanja “nihče ni lačen” do “vsi jemo”. No, ko se okrepčamo nadaljujemo skozi preliv med Silbo in Olibom. Stemni se, vozimo mimo Ista in Molata. Dobro nam gre, ob 22 bomo že na severnem delu Ugljana. Soglasno sklenemo, da plovbo podaljšamo do Iža. Pred otokom Knežakom najdemo prosto bojo, ob polnoči se privežemo, spanje.

Nedelja 29. september 2013

Še vedno jugo, oblačno, malo več valov kot prejšnej dni. Odpeljemo proti Ždrelcu, kjer se srečamo s floto JK Odisej. Prevzamemo regatne papirje in se pripravimo na start. Vozili bomo palice, pripravimo prvo krajšavo na glavnem jadru. Ja naporno bo, ampak prva krajšava je kompromis med nagibom nekoliko večjim od optimalnega pri orci in še vedno dovolj veliko površino jadra pri plovbi z vetrom.

Startamo! Gneča, a se dokaj hitro razkropimo. Pri obratih z Dragom meljeva na vinču, roke imava že do kolen. K sreči lahko pri vetru v hrbet malo počivava. Vsi vozimo metuljčka, nihče se ne odloči za spinaker. Pri tem vetru in valovih bi imeli z njim verjetno več dela in težav kot koristi. Najbrž bo pri navigacijskem plovu drugače, tam bo stranica z vetrom v hrbet dovolj dolga, da bo spinaker smiseln.

Palice odpeljemo solidno, smo v prvi polovici. Srečo nas tolaži, da bo pri manjšem valu bolje. Bomo videli. Pred nami pa je še navigacija do Brbinja. Start je enak kot pri palicah, enkrat okoli boje, bočni veter do Iža. Veter še nekoliko pojača, vala je več kot pol metra, največji so morda blizu enega – ali pa se samo meni zdijo tako veliki… Pri Ižu dvignemo spinaker. Drago prevzame pozicijo bowmana, jaz mu pomagam pri jamboru. Če povem, da je bil moj najljubši predmet v šoli matematika in ne telovadba, potem ni kaj dosti dodati k opisu mojih občutkov, ko se plazim po palubi in pomagam pri obratu. Srečo je prevzel trimanje, Ana pa po njegovih navodilih krmari.

Vozimo kar precej na bok, nagiba nas, a videti je še kar obvladljivo. Ana na krmilu se sicer ne strinja, ima veliko dela s kompenziranjem valovanja, ki nas kar grdo valja. A v tem trenutku popusti tangun – brac je ušel tja nekam gor pod nebo. Z Dragom greva reševat situacijo, prvič izkusim kako je, ko v močnem vetru spinaker vleče tako močno, da niti s celo svojo težo vrvi ne premaknem za več kot deset centimetrov. Zadaj očitno Sreču uspe popustiti pravo vrv in z Dragom ujameva spinaker in ga vpneva nazaj v tangun. Vrneva se nazaj v kokpit. Oddahneva si, Srečo napove da bo zdaj on prevzel krmilo, a tangun ni tega mnenja. Brac ponovno pobegne, z Dragom rešujeva situacijo a sedaj se tangun odpne še od jambora! Boriva se še nekaj trenutkov, spinaker vihra nekje nevemokoliko metrov nad našimi glavami, svoje doda še val – naenkrat se obrnemo močno v veter, bum zaorje po vodi, vsi se držimo za karkoli nam pač pride pod roko. Stojimo na površinah, ki so običajno vertikalne in se sprašujemo kaj sedaj. Nekako nam uspe popustiti škoto glavnega jadra in spinaker, barka se zravna in po hitrem postopku poberemo spinaker. Dovolj za danes, do nadaljnega peljemo metuljčka.

V Brbinj pripeljemo med zadnjimi, se privežemo in končno nam adrenalin nekoliko popusti. Zunaj se ulije, zato je družabni večer prestavljen za nekaj ur. Vmes si po dveh dneh končno privoščimo kuhano hrano – Ana je prava mojstrica za tortilje.

Končno preneha deževati, večer se nadaljuje s prijetnim druženjem. Srečujemo stare znance, spoznavamo nove, analiziramo dogodke dneva. Kmalu občutimo, da smo že dva dni vozili nočne, še kar zgodaj se spravimo spat in nabirat moči za naslednji dan.

Ponedeljek 30. september 2013

 Videti je, da nas je fronta bolj ali manj že prešla, saj se zbudimo v jasno jutro. Iz Brbinja se odpeljemo do Rave,kjer nas čakajo tri palice. Vetra je manj, valov praktično ni – videli bomo, kako se Black magic obnese v teh pogojih.

In res – startamo odlično, med orco lovimo ubežnike, delo s spinakrom je danes prava pesem. Tudi tangun je po Srečovem posegu videti bolj ubogljiv, niti na misel mu ne pride, da bi se odpel. Dva plova gladko zmagamo. V tretjem plovu žal prehitro startamo in čaka nas kazenski obrat. Nekaj mest sicer še pridobimo, a tretje zmage danes ne bo.

Zvečer se odpravimo v marino Veli Iž. Pridružimo se družbi, ki obuja spomine na ustanovitev JK Odisej pred 25 leti. Večer nam mine v obujanju spominov in uživanju ob morskih dobrotah.

Torek 1. oktober 2013

Zadnji regatni dan, mislim, da smo vsi že malo utrujeni. Vsaj meni kar odleže, ko slišim, da najprej peljemo navigacijski plov okoli Rave do Žmana. Po eni stranici orce razvijemo spinaker, znajdemo se na drugem mestu, takoj za posadko LPKF. Hitro se oddaljujemo od preostale flote in začne se napet dvoboj. Pri uvali Rava jih dohitimo, nato sezačne igra živcev. Praktično vse do Žmana se vsakih 10 min izmenjamo na prvem mestu: najprej oni, nato mi, pa spet oni, mi, oni,… Dokler med Žmanom in Krknato veter popolnoma ne ugasne!

Še enkrat se izkaže, da tekma ni končana, dokler barka ne pripluje skozi cilj. Med tem, ko smo se zibali na vodi in čakali na veter, nas je preostala flota ujela. Naenkrat se je tekma začela znova. Gneča na zavoju okoli Krave, spuščanje spinakrov, klici “Vode” – k sreči ni prišlo do nobenega trka. Karte so bile na novo premešane in spustili smo se v zaključno orco v cilj. Nekaj mest smo sicer izgubili, a še vedno smo bili dovolj pri vrhu, da smo pričakovali solidno uvrstitev.

Odpeljali smo še eno palico in s tem zaključili regato. Privezali smo se v mandraču v Žmanu in si nekoliko odpočili do večera. Dan smo zaključili s razglasitvijo rezultatov in zaključno večerjo. Naša posadka je v razredu Open dosegla tretje mesto, z nekaj več sreče (en ponesrečen start in brezvetrje ob zaključku navigacije) pa bi lahko posegli vsam vrh. Pa drugo leto!

Sreda 2. oktober 2013

 Po napovedi burje nam Srečo prekriža naše načrte o lenarjenju. Če hočemo izkoristiti ugoden kot vetra je najbolje, da odrinemo čimbolj zgodaj, popoldan se veter lahko obrne na NW in namesto vetra v bok bi morali voziti ostro orco. No ja, počivali bomo kdaj drugič, odpravimo se iz Žmana vzdolž Dugega otoka proti Molatu in naprej mimo Ista proti Premudi. Na poti se čimbolj zadržujemo v zavetrju otokov, ki nas ščitijo pred neposrednim vetrom in valovi. Kljub temu se odločimo za prvo krajšavo, kar se izkaže kot ustrezna odločitev. Hitrost je še vedno okoli 6 vozlov, a pritisk na krmilo znatno popusti. V daljavi opazujemo skodrano obzorje Virskega morja in smo zadovoljni, da plujemo med otoki.

Pripeljemo do Premude in se privežemo na javni privez. Po bližnjem srečanju z lokalnim posebnežem in burni izmenjavi mnenj nam Srečo le uspe izboriti prenočišče. Drago med tem pripravi odličen brodet iz rib, ki nam jih je včeraj poklonil Miro. Končno tudi nekaj turizma – zvečer se odpravimo na sprehod po otoku. Za orientacijo nam služi kažipot, ki ga najdemo na vrhu otoka: na desno ide se tamo, a na levo vamo. Ogledamo si še severno luko, kjer si burja še vedno daje duška in skoraj metrski valovi butajo ob obalo. Po povratku na barko se po kratkem postopku odpravimo spat.

Četrtek 3. oktober 2013

Zjutraj vstanemo in odrinemo proti Unijam. Pot nas vodi mimo Ilovika in Lošinja, veter pa ima svoje muhe. Na južnem delu Lošinja se popolnoma obrne – si upamo in se nam da dvigniti spinaker? Nedeljske travme so očitno že popustile, tokrat vlogo bowmana in njegovega pomočnika prevzameta Luka in Ana. Odlično, peljemo se… Nato veter popusti, pa obrne, še bolj popusti… odnehamo in si pomagamo z motorjem. Pri Srakanah se ponovno okrepi, burja nas hitro ponese do Unij. Odmor, kosilo, kava in priprava na prečenje Kvarnerja. Dobro se oblečemo, še vedno piha burja. Dvignemo glavno jadro do prve krajšave, odvijemo pol genove in – vozi Miško!

Barka vozi skoraj sama, hitrost tudi ob skrajšanih jadrih redno presega 7 vozlov. Valovanje zmerno, ko enkrat ujameš ritem, voziš na pamet… dokler te občasno ne preseneti kakšen izven serijski val. Vsak sedmi, pravi stara modrost. A mi se ne damo in po dveh urah in pol smo v Istri. Na jadra prevozimo še preliv med Fenoligo in celino, k sreči šele doma preberem kaj piše v 888 lukah in lučicah: vozite samo podnevi in v mirnem morju… A ob izvrstnem navigatorju in mirni krmarjevi roki uspešno izpeljemo tudi ta podvig. Ponovno sidramo v Verudi in se pripravimo na naslednji dan.

Petek 4. oktober 2013

Startamo in peljemo mimo Pule, po notranji strani Brionov. Plovbo med otoki in oznakami izkoristimo za vajo iz navigacije. Iščemo oznake, dajemo navodila krmarju, skrbimo za optimalno nastavitev jader, dokler je še kaj vetra. Napoved namreč spet omenja prihod fronte, veter se bo obrnil na jugo in v vmesnem času lahko pričakujemo bolj žalostne vetrovne razmere. Izkaže se, da so imeli vremenoslovci prav, severno od Barbarige si moramo že pomagati z motorjem. Obplujemo otok Sv. Andrija, si ogledamo plezališča v Rovinju in se odpravimo proti Vrsarju. Tam pristanemo, natočimo gorivo, kosilo in naprej proti domu. Veter praktično popolnoma ugasne, vse do Črvarja se ne zgodi nič posebnega več. Pristanemo v marini, Drago nas zapusti – mudi se mu domov. Ana, Luka in jaz pa bomo jutri še malo potrenirali.

Sobota 5. oktober 2013

 Zjutraj se vreme sfiži, kratkotrajno ploho izkoristimo za ponavljanje teorije o manevrih pri pristajanju. Ko končamo, naredimo nekaj krogov med pomoli v marini, vadimo vzvratno vožnjo, pristajamo na bojo, bočno, vzvratno na krmo. Vetra ni dosti, zato nam gre kar dobro od rok. Ko se bomo samostojno odpravili na jadranje, bom imel dovolj dela sam s seboj, zato je pomembno da tudi ostali člani posadke vedo, kaj početi. Ko ponovno začne deževati, je to znamenje, da imamo za ta teden dovolj. Še zadnji pristanek nazaj na Srečov privez, pakiranje, prtljaga, zaključna kava. In nato – stisk roke in na svidenje do naslednjič.

Kaj naj povem za zaključek? Z moje strani so bila pričakovanja izpolnjena. Doživeli smo intenziven jadralni teden, prevozili smo preko 350 milj, odpeljali tri nočne vožnje, osvojili tretje mesto na regati, doživeli konkretno štraorcado in za deset minut popravili Srečov hitrostni rekord v vožnji čez Kvarner. A kljub intenzivnosti nismo pretirano utrujeni, nikoli nismo imeli občutka da smo v resni nevarnosti in vsi komaj čakamo na naslednje podvige.

Še zahvala Sreču, ki nas je vzel s seboj in pohvale JK Odisej za odlično organizacijo regate.

Zapisal:  Tadej Mali

Slike med njimi tudi rezultati:
https://plus.google.com/photos/104403955955239686886/albums/5943997999152297329

45. Barkolana no krovu Black Magica

Zapisal:  Srečko Škrlec                                                                               Ljubljana  30.10.2013.

JADRAMO  NA  BARCOLANO,  TRST JE NAŠ !!       11.10.2013  do 13.10. 2013.    ( BM 611)

Pred jadranjem sem v kabino moje BLACK MAGIC  pritrdil plaketo, težko bronasto ploščico, priznanje, ki mi ga je za mojo dvajseto udeležbo na regati v Tržaškem zalivu poklonil organizator.

Petek 11.okt 2013.   Pozno popoldne se v Črvarju vkrcamo trojica: Hotimir, Miro in Sreč. Vremenska napoved je neugodna, že ponoči naj bi pričelo deževati. Seveda obvelja moja ideja, izkoristili bomo trenutno še suho, vetrovno noč. Ura je 19:30, v zmerni burji odjadramo proti Italiji, do Lazareta, kjer ob 01:30 privežemo ob pomol, suhi in odlično razpoloženi po lepem nočnem jadranju. Vzporedno z nami je jadral še Miro Kapelj s svojo barko, priveže se nam na bok. Nato pa skupna rahla večerja, ob pogovoru prijetna sprostitev adrenalina po nočni vožnji, seveda ne pozabimo razpeti tendo, le uro kasneje prične deževati, mi pa spat.

Sobota zjutraj:  dolgo spanje, ob 11.00 pride Dejan, sveži rogljički, dober zajtrk,  dan se začne  ….

Preberi dodan zapis, ki ga je spisal Dejan…(spodaj)

Nedelja zjutraj:  na obali v Trstu se vkrca še Mare, peti član naše ekipe. Odhitimo na start, regata se prične;    ob 14:18 prečimo ciljno linijo.

V Lazaretu se od nas poslovita Dejan in Mare, le trojica ostane na Black Magicu, brez zaustavljanja odplujemo proti Črvarju, vetra ni, poje le motor. V domači luki privežemo ob 21:30. Slovo od ekipe, jaz bom na BM prespal še eno noč,  čaka me še pospravljanje opreme na barki in čiščenje…

Za rezultate glej : www.barcolana.it

Prvo slikce:
https://plus.google.com/104403955955239686886/posts/3PWa6XhBC3p

45. Barkolana                            zapisal Dejan Volk

Že nekaj časa sem razmišljal o udeležbi na barkolani, a so mi zgodbice o gneči in kakem trku, zbijale željo po sodelovanju, na tem velikem jadralskem dogodku. Tokrat je vremenska napoved kazala na šibek severnik ali bonaco. »No«, sem si rekel, »v brezveterju se ne moremo zaletavat kot norci in spravljat posadko in jadrnico v nevarnost«.

V torek pet dni pred Barkolano sem poklical Srečka Škrleca in na mojo srečo je še imel prostor na svojem Black Magicu ter me z veseljem sprejel v posadko. Vkrcal sem se v soboto ob 11h dopoldne v kraju Lazaret, ki leži tik ob meji Slovenija Italija. Black Magic je bil na v Lazaretovem mandraču privezan na pomol že od 2h zjutraj. Posadka Magica: Srečko, Miro in Hotimir so v deževnem jutru podaljšali počitek in nikomur se ni mudilo po dežju izpluti proti Trstu. Na bok Black Magica je bila privezana tudi Trobentica Mira Kaplja. Ob mojem prihodu so se zbrali na Trobentici na jutranjem čaju. Moj prispevek so bili rogljiči, ki sem jih nabavil v Ankaranski skaščičarni, kar tako, da se malo posladkamo. Ura je bila že čez poldne, dež se še vedno ni ustavil in če že ne moremo jadrat bomo pa jedli, smo se vsi strinjali. Klasično jadralsko kosilo: špageti ter s čebulo izboljšan golaž iz konzerve je lepo teknil. Med kosilom je prenehalo deževati, tako smo lahko takoj po obedu pripravili barko za regato. Prilepili smo startni številki in napeljali vrvi za špinaker nato se je spet ulil dež. Tokrat le za pol urce, ravno prav časa, da smo skočili v jadralske obleke in pospravili stvari po kajuti.

Končno odplujemo proti Trstu. Prvo smo malo vijugali med školčišči in prav kmalu dvignili obe jadri. Vetra je bilo le za vzorec, vseeno smo si razdelili naloge in preizkusili nekaj prečenj. Spinakerja nismo preizkusili, delala se je že noč in v Trstu je potrebno čimprej poiskat primeren privez. Bolj kot smo se bližali Trstu več in več jadrnic smo srečevali. Pogled na pomole je bil veličasten; jadrnica pirjadrnici, tudi do deset privezanih bok ob bok. Zaplujemo nekaj pomolov severneje od glavnega priveza velikih maksijev in ugledamo malo zaseden pomol ter se privežemo na bok barke tretje v vrsti od pomola. Na privezu se še nismo niti dobro seznanili z našimi sosedi, ko so od nekod prikorakali cariniki  in po njihovem v svetovnem Italijanskem jeziku razlagali, da je pomol od carine in da se za nepravilen privez plača 2000 EUR kazni. Nato je carinik v isti sapi nadaljeval in predlagal plačilo 109 EUR na vsako vrsto jadrnic. Izračunamo, da bi nas stalo približno 27 Evrov, vendar vseeno počakamo in opazujemo ostale, da vidimo kaj bojo naredili. Prepričevanja ni hotelo bit konec in se odločimo menjat privez. Kasneje izvemo, da verjetno ni nihče plačal, večina se je potuhnila v salone in čakala, da »vihar« mine. Prevezali smo se na nasprotni pomol, kjer smo bili šele deveta barka od pomola. Prehod na kopno čez 9 ograjc in palub je kar trajal in trajal.

Večer pred regato je v Trstu zelo živahno. Polno je stojnic, ki se jih večina sprehajalcel izogne. Bolj  kot stojnice so zanimivi maksiji parkirani na posebej za njih pripravljenem pomolu. Ravno med našim pohajkovanjem je prispela na privez tudi favoritinja Esimit Europa 2. Istočasno je potekala tudi nočna regata super lahkih jadrnic. Neverjetno hitro so plule v večerni šibki sapici po mirnem mandraču. Njihova prosojna jadra so kar žarela v soju žarometov. Vsako jadrnico, ki je prijhajala na bojo v mandraču je  spremljal reflektor, kar je za gledalce bil lep trenutek za foto termine. Po končani regati lahkokategornikov smo postali lačni in začelo se je iskanje picerije. Saj ne, da picerij ni bilo, ampak vse so bile do zadnjega kotička polne in v naprej rezervirane. Zato smo zavili: eno…, dve…, tri ulice stran od glavnega pomola in našli picerijo s še nekaj praznimi mizami. Kljub gneči smo pivo dobili precej hitro in se veselili kako postrežni so v Trstu. Vendar se je stvar kmalu zapletla. Kelnarca se je takoj po našem naročilu skregala s šefico, pograbila je svojo torbico in jezno odvihrala med množico ljudi. Spogledali smo se in ugotavljali, da pač eni ne prenesejo gneče. Kmalu jo je nadomestila druga natakarca, vprašala nas je če smo že naročili: »seveda smo« je bil naš odgovor »in to štiri pice«. Čakamo 15 minut, piva zmanjkuje, gneča vse večja in večja, nova kelnarca nima časa za nas. Od naročila mine 40 minut, nekatreri, ki so prišli za nami že polnijo želodce. Hudiča, prešine nas misel, da jezna natakarca sploh ni oddala naročila. Počakamo še 15 minut nato grem k šefici in ji razložim, da čakamo že urco od kar smo naročili pice. Takrat skoči u luft še picajolo, če gre še on bodo vsi v lokalu lačni, bolje da grem spet k mizi si mislim, se bojo že pomirili. Ni minila minuta, ko pride šefica, v roki drži listke z naročili pic, pregleduje listke in spračuje kaj smo naročili. Ko ji razložim naročilo, pokima in zamrmra: »eee, si, si« in odide. Sklep, jezna kelnarca je verjetno vrgla naše naročilo v smeti. Po pritožbi se nam je šefica osebno posvetila. Takoj dobimo novo rundo piv in pice priletijo po 10 minutah. Na koncu nas je šefica postregla še z »grappa« po naše šnopc, na račun hiše seveda. Potrudla se je tudi v znanju tujih jezikov in se zahvalila za obisk s »tankešn«. Zaradi kasne pice nismo zganjali cirkusa, časa smo imeli dovolj, zgledalo je zanimivo, pa še lakota se je razvila do zdrave meje.

Med pohajkovanjem nazaj na barko smo postali še ob uličnih glasbenikih jim prisluhnili ter jih pofotkali. Na Piazza Unita je bil koncert italijanske pevke. Ustavili s mo se za pesemico ali dve in odšli počivat, ura je bila že blizu polnoč.

Zbudimo se v prelepo jasno jutro, edino kar je kazilo mandrač med pomoli je bil rahel vonj po amonijaku. Ni bilo časa za jutranje uživanje v Trsu, morali smo pohitet, ker nas je pri pomolu z maksiji čakal peti član Mare. Odplujemo proti obali pri Piazza Unita kjer ugledamo Mareta. Ugledamo primeren prazen prostor obdan z bojami. S Srečkovo natančnostjo se s premcem približamo obali na razdaljo stopinje. Mare poda Miru torbo, se oprime ograjce nad sidrom, stopi na poličko in odrine barko od pomola. Elegantno ni kaj, Srečko doda malce plina in vzvratno izpluje izven področja privezov maksijev. Posadka je sedaj popolnjena, naslednje cilj je startna linija med gradom Miramar in Trstom. Malo še pomotoriramo ura se bliža deveti do starta ob desetih je še dovolj časa,  dvignemo jadra in lagodno odjadramo proti startni liniji Barkolane. Vetra je le za vzorec vendar se premikamo. Jadrnic, ki pluje proti startu je ogromno, večina je na motor in se nam po pravilih izogibajo. Na startno linijo prispemo le 10 minut pred startom regate. Srečko najde nekaj prostora med množico jadrnic, ki se že drenjajo na startni liniji. Zapeljemo nekako tri, štiri dolžine barke izza linije kjer je malce manjša gneča. Po občutku je naš startni položaj nekje v sredini linije, nekoliko bliže Trstu. Srečko noče izzivat sreče in ostanemo v tretji startni vrsti, kjer je vsaj nekaj manevrskega prostora. Gledam na uro, še pet minut do starta. Po uradnem kanalu se objavi startna procedure motorji večine jadrnic ugasnejo. Je pa nekaj šalabajzerjev, ki lažje manevrira s prižganim motorjem. Ker ni skoraj nič vetra in ni nevarnisti na staru vklopim kamero na telefončku in posnamem gnečo. V objektiv ujamem tudi kapitana, ki mu v brezvetrju s samo glavnim jadrom jadrnica zelo lepo drsi med ostalimi. Motorista si prisluži nekaj žvižgov in nelagodnih opazk. Do starta sta še dve minuti skušamo pripravit jadra, da dobijo obliko vendar brez uspeha, čista bonaca. Po radiju se prične odštevanje zadnjih sekund odjekne strel iz topa in start. START!? V galnem nič, noben se ne premakne. Nese nas nek tok, mogoče vetrc, nevem kaj, obrne nas rahlo proti severu. Situacijo poskušam rešit ročno s postavitvijo genove na druge uzde vendar dosežem le to, da se jadrnica začne pomikati ritensko. Pogledam Srečka, in ja, pozna zadevo, se zgodi, večina stoji, mi pa nazaj, počasi se ritensko približujemo peištirideset čeveljski jadrnici z italijansko posadko. Obe posadki sta že pripravljeni z bokobrani. Poskušam prepričat deklico na nasprotni barki, da se odrineva z rokami vendar ne pristane. Nevem ali smo se le rahlo naslonili na bokobrane ali je rahlo pihnil vetrc, Balck Magic se je spet začel obračat v pravo smer in po polžje ubral proti jugu, proti startni liniji. Kmalu po prvem srečanju se nam je z desne začela bližat barka z nekaj več kinetične energije, vendar še vedno ne dovolj, da bi njihovo krmilo zadovoljivo delovalo, jadrnici sta bili na kurzu trka. Tokrat ni šlo drugače njihov genaker rogelj je preveč grozeče lezel proti ograjci Magica. Z ročnim manevrom in porivanjem smo pridobili nekaj desetink kabla hitrosti in se izognili trčenju. Po petnajstih minutah startne mrzlice le prevozimo startno linijo, jadrnice so se že malce razredčile in iščemo čist veter. Šibek zahodni jugozahodni veter je začel pritekati v jadra. Nekateri so dvignili genakerje, ki so precej lažja jadra in imajo večjo površino, vendar je Srečko pravilno vstrajal, da je bolje, da imamo genovo s katero se bolje manevrira v laški orci. Vetra je le za vzorec genova se noče lepo oblikovati, predvsem pa jo z vrvmi zapiramo in ne diha. Odločim se, da genovo držim v roki in reagiram na vsako sapico in smer vožnje. Vlečenje vrvi v tej bonaci je čista izguba časa in natančnega trima. Barka je pridobila nekaj hitrosti, kar je povzročilo, da smo si sami dodali še nekaj več vetra v jadra. Počasi smo se oddaljili od zasledovalcev in celo začeli lovit jadrnice pred seboj. Zelo smo bili navdušeni nad učinkovitostjo. Tudi večje boljše barke se niso tako dobro odzvale. Barke smo dohitevali in jih prehitevali. Nekajkrat so jadrnice s privertne strani uspele upočasnit našega Magica in ga prehiteti, vendar jim je Sreč vrnil milo za drago. Z uporabo genove na natančen ročni trim smo mi zavili na njihovo privetrno stran in odjadrali mimo. Nekje sredi regate se je zgodila zanimiva siatuacija, ko sta dve barki na naši zavetrni strani stale v bonaci s povešenimi spinakerji, mi pa mimo z 0.8 vozla. Kar predstavljam si zavist posadk, ki sta le nemočno spremljali naše mimoplutje. V nekem trenutku je padel veter na nič, poskušamo s spinakerjem in nič ne pomaga izgubimo precej časa, nekaj bark nas prehiti in Srečko zaukaže spinaker dol, genovo ven. Manever menjave jader nismo trenirali zato nam vzame več časa kot je potrebno in prepustimo še nekaj jadralnih mest tekmecem.

Po treh urah vožnje se bližamo prvi boji, vendar se je ne vidi, jadrnic je preveč in le spremljanje črede jadrnic pred seboj daje slutiti kje se nahaja boja. Ugotavljamo, da smo zapluli preveč zahodno. Spet damo špinaker gor. Tokrat gre vse po maslu, ker plujemo na polkrmni do bočni veter vozimo slalom med ostalimi jadrnicami, nekajjkrat jih moramo spustiti predse, ker smo na levih uzdah. Preden zavijemo in ugledamo bojo opravimo vsaj 6 krožej. Zadje kroženje opravimo taktično v pravem trenutku, ko smo na levih uzdah in bi morali spustiti mimo tri jadrnice, se odločimo, da krožimo prej in se postavimo pred njih. Po tem manevru zagledamo bojo, ki jo lepo dosegamo s polnim spinakerjem na desnih uzdah. Na boji je precej gneče vendar imamo srečo in neposredno pred nami ni jadrnic. Na smeri proti boji spet dobimo dober zalet in lovimo barke pred nami. Tik pred bojo se odločimo za spust spinakerja, naslednji kurz je bolj v veter in genova deluje bolje kot špin. Manever je odlično uspel hitrosti nismo izgubili in še večjo manevrsko sposobnost smo dobili do bark, ki so plule na genakerjih ali spinakerjih. Mimo boje zavijemo močneje v veter, kjer ostali z genakerji ne zmorejo. Čist veter nam, da svežih moči in spet začnemo počasi prehitevati celo floto, ki se razteza 100 do 150m na široko proti jugu. Na naši privetrni strani ni skoraj nobene jadrnice. Na celi stranici do ciljne boje nas prehitita po privetrni strani le dve jadrnici. Bližamo se cilju opazujemo koliko bark je že prispelo v cilj in ocenjujemo našo uvrstitev. Srečko nam pove, da je do sedaj bil najboljši 395. Ugotavljamo, da smo blizu te znamke vendar si nihče ne upa napovedati boljšega mesta. V cilj prispemo ob 14h in 18 minut. Ciljno bojo obplujemo na njeni južni strani in jo pustimo na desni. Pričakujemo, da bo vlačilec oznanil in naš prihod v cilj vendar se to ne zgodi. Zato počakamo še malo s slavjem in plujemo še nekaj dolžin barke mimo boje. Po nekaj trenutkih nagotovosti planemo pokonci in si čestitamo za uspešen prihod v cilj. Pogled nazaj razkrije še ogromno bark, ki se trudijo prispeti v cilj. Ugotavljamo, da smo se dobro uvrstili. Stave o uvrstitvi so padale. Najslabšo sem podalj jaz 525, čeprav sem prvo izjavil 425, Kdo bi si takrat mislil, da bo pravi rezultat 325 in to najboljša generalna uvrstitev Srečka na Barkolani.

Po cilju zavijemo na jug v smeri Lazareta. No, do Lazareta je še slaba urca jadranja in jo izkoristimo za polnjenje želodcev. Iz Srečove zaloge postrgamo: kranjske klobase, jajca, kruh in nekaj za na žlico. Z veseljem pohlastamo pripravljeno hrano in popijemo kozarček vina. Čas je za slovo. Magic parkira bočno na pomol v Lazaretu, z Maretom izstopiva, Srečko, Miro in Hotimir nadaljujejo pot proti Červarju.

Urco pred polnočjo pogledam neuradne rezultate Barkolane in sporočim Sreču velselo novico, da smo na 323 mestu.

Verjamem, da to ni moja zadnja Barkolana.

Zapisal in doživel

Dejan Volk                                                                                             Bilje 29.10.2013

Odisejevci jadrali z osebami s posebnimi potrebami

Miro Kapelj je pred časom predlagal, da Odisejevci izvedemo plov v humanitarne namene. Janko Lah se je dogovoril s članom Darko Mislejem ter vodstvom Varstveno delovnim centrom Tončke Janežič in priprave so stekle.

Spremljali smo vremenske razmere, povabili uporabnike VDCja ter določili petek 20.septembra 2013 popoldan za dan d.

Dva junaka, Bojan in Marko, dve junakinji, Fikra in Tanja, so po kosilu nestrpno pričakovali prihod spremljevalca Gregorja, ki nas je vse zapeljal do startnega mesta, pomol D v marini Izola. Darko z bratom sta nas pričakala ter razložila kako in kje bomo pluli.

Novi posadki je Darko opisal lastno desetmetrsko jadrnico Y33 ter naslednje skupne aktivnosti. Ker je osebna varnost na jadranju najpomembnejša, smo si uporabniki, takoj po prestopu s kopnega na plavajočo jadrnico, nadeli rešilne jopiče. Zanimivo je bilo izplutje jadrnice iz marine, kjer je veliko jadrnic in smo se večkrat ustavili in izogibali drugim.

Ko smo izpluli med svetilnikoma marine se je pred nami pokazala vsa veličina izolskega zaliva in v daljavi tudi silhueta piranske cerkve.

Do piranskega zaliva smo pluli v veter in pesem jadrničinega motorja je spremljala naše zanimive pogovore o življenju na kopnem in pomorskih izkušnjah. Tudi šaljive dogodkom smo se nasmejali.

Ko smo si ogledali Piran z morja, je bil pravi čas za obrat in povratek v Izolo.

Razpeli smo jadra. Glasbo motorja je nadomestilo valovanje morja in piš zmernega vetra v krmo. Sonce nas je grelo in v prijetnem zibanju jadrnice smo se bližali cilju.

Vsi člani posadke smo se izmenjali na krmilu in občutili sile vetra na jadrih in krmilu.

Pasarela in privezne vrvi so nam omogočile varen privez in izstop na kopno.

Pozdravili in zahvalili smo kapitanu Darku ter se po okrepčanju  ponovno predali še Gregorjevi cestni vožnji v šišenski dom.

Slike

Janko LAH zapisal 20.septembra 2013

Regata Mini-12 Bohinj 9.6.2013

V nedeljo se nas je zbralo 9 jadralcev na Bohinjskem jezeru, kjer smo se pomerili z jadrnicami Mini-12. Ker število ni omogočalo direktnih dvobojev, smo se najprej pomerili v petih klasičnih regatah, s katerimi smo določil vrstni red za medsebojno dvobojevanje. Po vsakem plovu smo zamenjali jadrnice, s čimer je bil vpliv razlike med jadrnicami na rezultate minimiziran. Na rezultat so bistveno bolj vplivale spremenljive razmere na Bohinjskem jezeru.

Ker sem se prvič srečal z jadrnico Mini-12 in njenim krmiljenjem sem na začetku imel precej težav z obračanjem, saj je jadrnica vztrajno zavijala v nasprotno smer, kakor sem hotel iti. Med spoznavanjem z jadrnico sem tako dvakrat izsilil prednost pred kasnejšim zmagovalcem regate.

Po opravljenih petih plovih smo si privoščili obilno kosilo, nato pa nadaljevali z dvobojevanjem v finalu med prvimi štirimi. Veter je bil v popoldanskem času bolj stabilen, jadranje pa se je zato zakompliciralo zaradi dodatnih pravil dvobojevanja. Bolj izkušeni jadralci (glej rezultate) so tako izkoristili poznavanje pravil, ki smo se jih drugi učili sproti na vodi in posledično vadili 360 stopinjske obrate.

Po zaključenem finalu so se ostali jadralci pomerili še v malem finalu, ki pa je bil zaradi naliva prekinjen.

Jadranje z Mini-12 je bila zanimiva izkušnja, zame polna adrenalina, saj je bilo veliko novega – od krmiljenja jadrnice do spremenljivih razmer na jezeru. Z jadranjem na Mini-12 se je možno naučiti veliko, žal pa ni drugih članov posadke, ki sicer z veseljem prevzamejo krivdo za morebitni neuspeh. Na tem mestu bi rad še pohvalil organizatorje, še posebej ker so skušali vsem udeležencem omogočiti čim večje število plovov. Vsem članom JK Odisej priporočam udeležbo na avgustovski ponovitvi.

Polfinalni dvoboji

Startni manevri v polfinalu:

Startni manevri v polfinalu
Start v polfinalu

„Vode, vode“; bum, posledično kazenski krog.

„Vode, vode“; bum, posledično kazenski krog.

Takoj za tem nasprotni manever, nepoznavanje pravil na moji strani, kazen ostane.

Takoj za tem nasprotni manever, nepoznavanje pravil na moji strani, kazen ostane

Tesni dvoboj v finalu:

Tesni dvoboj v finalu

In zavoj v cilj:

in zavoj v cilj

Prihod zmagovalca:

Prihod zmagovalca

Boji za 5. do 8 mesto:

Boji za 5. do 8 mesto
Boji za 5. do 8. mesto

Prihod v cilj:

Prihod v cilj

Diaprojekcija Slike čez cel zaslon

Rezultati:

1PLOV2PLOV3PLOV4PLOV5PLOVSkupajMesto
MIRO KRANJC

4

6

9

1

7

18

6

MARKO MARINČEK

7

7

4

2

3

16

4

BOŠTJAN PODOBNIK

6

1

8

3

4

14

2

ELVIS ŠTEMBERGER

9

8

3

6

9

26

9

ANDREJ GOGALA

8

2

5

5

2

14

3

JANKO LAH

3

9

7

9

5

24

8

MILAN GRAD

2

3

1

4

1

7

1

MARKO KREBELJ

5

4

2

8

8

19

7

FRANCE NAJDIČ

1

5

6

7

6

18

6

Dvobojevanje:

Polfinale:
MILAN GRAD

2

3. mesto:MARKO MARINČEK

0

Finale:
MARKO MARINČEK

2

MILAN GRAD

2

ANDREJ GOGALA

0

BOŠTJAN PODOBNIK

2

BOŠTJAN PODOBNIK

0

ANDREJ GOGALA

0

Boji za 5. – 8. mesto:
MIRO KRANJC

1

ELVIS ŠTENBERGER

2

JANKO LAH

2

MARKO KREBELJ

1

Končni vrstni red:

1.MILAN GRAD
2.BOŠTJAN PODOBNIK
3.MARKO MARINČEK
4.ANDREJ GOGALA
5.-6.ELVIS ŠTEMBERGER
5.-6.JANKO LAH
7.-8.MIRO KRANJC
7.-8.MARKO KREBELJ

France Najdič se dvobojevanja ni udeležil.

Zapisal:

Andrej Gogala

19. pomladanska regata JKO

Regatno polje je bilo: prvi dan okoli Brijonskih otokov, drugi dan mimo Porerja do zaliva Krnica, tretji dan privez v Pomerju, kjer smo v restavraciji MIRAMARE razglasili rezultate in podelili pokale ter tri praktične nagrade. Prvi dan je štartalo 8 jadrnic, drugi in tretji dan pa šest večino lastniških jadrnic.

Rezultati in osvojena mesta po sistemu handikepa:

  1. Srečko Škrlec
  2. Uroš Lokošek
  3. Boris Smirnov
  4. Anton Zdouc
  5. Stane Hrvat
  6. Stanislav Colarič

Na zaključnem večeru je bilo prisotnih 16 članov JKO in 8 nečlanov. Vse udeležene je pozdravil predsednik JKO Milan Grad. Člani RO pa so bili: Lado Brence – sodnik in člana Škrlec in Hrvat.

Boris Smirnov, vodja dogodka