Kategorija: Otvoritveno

Zadar, 17.-20.03.2016

Ko se dan začne daljšati, ko prve spomladanske rožice poženejo, ko se prvi ptički vrnejo iz južnih krajev, se nam po glavah začnejo motati jadralske misli. Tako je bilo tudi letos. Ni bilo veliko premišljevanja: gremo na otvoritveni plov!

Zbralo se nas je nekaj navdušencev in smo določili datum. Pri izbiri datuma ni bilo težav: čim pozneje, a še vedno v marcu. Ker je zadnji vikend Velika noč, je bila izbira datuma logična: 17. do 20. marec.

Nekaj dni preden smo odrinili proti morju smo pozorno spremljali vremensko napoved. Le-ta je bila zelo obetavna. Po številnih deževnih dnevih se je obetalo lepo vreme.

Za letošnji Otvoritveni plov smo se zmenili, da bomo zapluli proti jugu. Tudi napoved vetra je bila temu v prid.
Letošnja odprava je štela tri jadrnice: iz Zadra sta se na plovbo podali Maja in Mira, iz Jezer se nam je pridružila še Barbara. V Zadru smo se zbrali zvečer. Ker je večer bil prijeten, jadrnica pa hladna, smo se podali na sprehod do svetlobne instalacije Pozdrav soncu. Na krogih, ki ponazarjajo sonce in planete je igra barvnih lis. Žal so bile tokrat lise samo na krogu, ki ponazarja Sonce. Sprehod po krogu, v katerem se prelivajo barve in liki, je zanimiva izkušnja. Nekdo je pripomnil »prav psihodelična«.

Vrnili smo se na jadrnice, kjer smo večer zaključili ob kozarčku klepeta.

Prebudili smo se v toplo sončno jutro. Bili smo enotnega menja, da si zaslužimo dozo martinčkanja in kofetkanja na Forumu.

Ker zvečer ni bilo mogoče videti Morskih orgel, sem si šel ogledati. Kljub razdejanju, ki so jih doživele v februarskem jugu, so bile že popravljene. Mimoidoči so uživali v melodiji, ki so je v ritmu valov igrale orgle.

Sledil je še nakup nekaj zalog. Obisk tržnic je nekaj posebnega. Za zadrsko tržnico pa to velja še posebej, Nakupili smo si zelenjave, med katero ni manjkalo špargljev in mlade čebule, kar bo osnova za dobro malico.
Ker je bil cilj pred nami daleč, smo pohiteli nazaj. Čez zaliv Jazine nas je do marine pripeljal barkajol.

Odrinili smo proti jugu. Vetriča je bilo ravno prav za ležerno jadranje. Razvili smo jadra v metuljček in se pustili vetru naj nas žene proti jugu. Kombinacija sonca in vetra v hrbet je ustvarila tako toplo vzdušje, da smo jadrali v kratkih rokavih.

Naš cilj je bil Tribunj. Žal smo pozno popoldne ugotovili, da pri hitrosti, ki nam jo ponuja veter, v Tribunj ne bomo prispeli do teme. Zato smo si pomagali z motornim pogonom.

V Tribunju smo vse tri jadrnice privezali na operativno obalo ob starem delu mesta. Ker je bilo prostora veliko, smo se privezali kar na bok. Sledila je tradicionalna peka pečenke in večerja, začinjena z obilno mero smeha in klepeta.

Tudi sobotno jutro je bilo čudovito. Sledilo je nekaj sprehoda in kombinacija martinčkanja in kofetkanja. Barbara je zapustila našo družbo in se napotila proti Vodicam, Maja in Mira pa sta zapluli proti severu.

Pred nami je bil čudovit jadralni dan. Veter je pihal približno 15 vozlov. Jadrnice so rezale morsko gladino. Sobota je vsem ponudila jadralne pogoje, kakršne si lahko samo želimo.
Prijetno, toplo vreme in sončni žarki so čez je čez nekaj časa vplivali na vnemo posadke. Na komentar »daj, potegni malo škotino« je čedalje bolj pogosto padel komentar »tud tko je dobr«.

V času kosila smo sidro vrgli v zalivu Kosirina na Murterju. Posadki Mire in Maje sta imeli skupno kosilo, ki je ob prijetem druženju bolj teknilo. Po postanku smo nadaljevali z jadranjem proti pomolu v zalivu otočka Žminjak. Tja smo prispeli pred temo. Zaliv, pontoni in celi Žminjak so še vedno živeli v počasnem, zimskem času.

Tudi nedeljsko jutro, prvi spomladanski dan, je ponudilo obilico sonca. Sprehodili smo se po bližnji okolici.
Ker je bilo pred nami do Zadra nekaj milj, smo kmalu odrinili proti severu. Na tak dan si je tudi veter vzel čas za počitek, zato smo pluli na motor. Na morski gladini je bilo videti nekaj jadrnic, za katere bi morda bolj rekli, da so zračile jadra kot ostro jadrale. A sapica vetra je užitkarjem več kot dovolj.

V zgodnjih popoldanskih urah smo prispeli v Zadar. Med nošenjem prtljage v avtomobile smo se spomnili komentarjev ob vremenski napovedi, ki smo jih brali nekaj dni nazaj. V hrvaških časopisih so takrat pisali: »pred nami so štirje dnevi, kakšne Hrvaška letos še ni videla«. Pa še kako prav so imeli!

Polni optimizma smo jadrnice zamenjali za jeklene konjičke in se podali proti domu. Vsem nam je bila skupna misel: Otvoritveni plov 2017, ja ali ne? Vsekakor ja!

Jaz – kot bi že bil tam…

Po svojih spominih napisal
Zlatko Matič, marec 2016

P.S. Nekaj dodatnih fotografij je objavljeno v Facebook albumu.

Komaj smo dočakali, da minejo zimski dnevi in da koledarsko še vedno zimsko sonce ponudi nekaj toplih žarkov. Pri pogledu na prve marjetice smo se spomnili lankoletne obljube »ob letu osorej«. Skoraj natanko leto dni po lanskem Odisejevem Otvoritvenem plovu smo se podali na še hladno Jadransko morje.

Čeprav je na začetku bilo videti, da bo ekipa kar zajetna, nekateri so morali popustiti pod pritiskom, ki jim ga je narekovala njihova služba. Zato se nas je na Otvoritveni plov podala »sedmerica neustrašnih«, ki smo na prvi letošnji plov popeljali jadrnici Maja in Max.

13.03.2013 do Zadra, 340km

Če sta nas lani na poti proti morju spremljala burja in sneg, je letos vreme kljubovalo koledarju in bilo bolj spomladansko kot zimsko. Ker smo odrinili is službe, morali smo se odzvati »klicu narave« in zavijanje zveri iz želodcev pomiriti še na slovenskem ozemlju. V gostilni Samarin v Črnomlju smo zaužili nekaj z žara, kar bo zagotovo pomagalo premagati zimsko-spomladanski mraz.

Slika 1: Tihožitje v gostilni Samarin v Črnomlju

V marini Tankerkomerc nas je dočakal vedno nasmejan Dragan. Pripravili smo se na vkrcanje na jadrnico in odpravili po nakupih, dokler so še trgovine bile odprte.

Zaželeli smo se večerje v kakšnem restoranu. A smo hitro naučili, da je še daleč od turistične sezone in gostilne prilagajajo svoj zimski delovni čas maloštevilnim gostom in zimskem počasnem življenjskem ritmu.

14.04.2014 do Strižnje, 24nm

Zadarsko jutro nas je prebudilo v svoji najlepši luči: sončno in (glede na letni čas) razmeroma toplo. Razdelili smo se na »dvojico za opravila v marini« in »dvojico za šoping in tržnico«.

Zadarska tržnica je blistala v svojem običajnem siju. Bilo je vse sorte zelenjave, ki je na ljubljanski tržnici ne bomo videvali še kar nekaj dni. Seveda, kupili smo nekaj divjih špargljev, regrata, peciva za posladek…

Barakajol nas je za 5 kun po osebi po bližnjici pripeljal do marine. Na hitro smo pospravili jadrnico in se podali odprtem morju nasproti.

Slika 2: Zadarski barkajol

Pva misel je bila – kam zdaj. Tisto, naj nam smer določi veter – ni držalo, kajti od vetra ni bilo niti sapice. Na vsak način so se nam Kornati zdeli vabljivi. Zato smo mrmrajočo jadrnico obrnili proti Ždrelcu in Proversi.

Slika 3: Skozi Malo Proverso

Skušali smo poiskati kakšno odprto gostilno, kjer bi se lahko pred večer privezali in pojedli kaj toplega. Na začetku infomacije, ki smo jih dobili, niso bile kaj dosti obetavne. Še najbolj zanimiv je bil odgovor enega oštirja na vprašanje »Da li radite?«. Lepo je odvrnil »Radimo, radimo, piturajmeo nešto, ali goste vam još ni’ko ne prima…«.

Zgornjo izjavo nam je potrdil pogled na gostilno v Levernaki. Vse je bilo videti zaklenjeno, mostiček med pontonom in obalo pa je bil dvignjen.

Slika 4: Levernaka v zimskem spancu

Pa zgornji komentar ni bil docela resničen. Napotili smo se v Strižnjo, zaliv na SW obali Kornata. Tu nas je na svojem pomolu dočakal gostilničar Jere. Motor na njegovem čolničku je bil pokvarjen, zato je lahko ponudil tisto, kar lahko ujame z obale. V tem primeru je to bila hobotnica, ki je svojo kariaro končala pod peko.

Slika 5: Stižnja

Strižnja je sicer živela še z napol zimskim ritmom. V zalivu so se začele »dogajati stvati«. Domačini so s svojim delom dali okolici vedeti, da je zime konec in se je treba počasi pripraviti na »sezono«. Čez zimo je svojo oblast nad Strižnjo prevzel trop 16 mačk. Gospodoval ji je mačkon precej zdelanega videza, a so mu kljub njegovem videzu mucke pridno predle okoli ušes…

Slika 6; Gospodar Strižnje in njegov trop

Zvečer je nad nami sijalo neskončno število zvezd. Marcel je s seboj prinesel svoj teleskop in ga je na pomolu pripravil za opazovanje neba.

Slika 7: Luna je tam

Luna je bila videti »kot na pladnju«. Okoli Jupitra so bili lepo vidni štirje sateliti.

Slika 8: Luna, kot na pladnju

Zvečer je bilo očitno, da sicer zima po dnevi že počasi peša, a zvečer je bilo še kar hladno. Zato je v takšnih trenutkih webasto ogrevanje dobrina, ki bi ga v takšnem trenutku vsakemu privoščil…

14.04.2014 do Žmana, 15nm

Jutro v Strižnji je bilo mirno kot je to sploh mogoče. Vse je bilo »nič«: veter, valovi, morje, oblaki… Samo sonce je bilo pridno in izžarevalo močne sončne žarke, ki so nas takoj pogreli. Močno snoce nas zlahka premami. Zato se je dvojica iz Maksa celo odločila za kopanje v dokaj mrzlem morju.

Slika 9: Jutro v Strižnji

Odrinili smo med soncem obsjane, v sanjsko tišino umeščene kornatske otoke. Za hipec se je celo pojavila misel »ali smo sploh še živi, ali pa je morda že to – tisto«. Iz morske gladine je tu pa tam skočila ven riba. Delfin je mirno plaval in tu pa tam zajel sapo. Pravo tihožitje. Lahko bi rekel: Mediteran, kot je nekoč bil.

Slika 10: Mediteran, kot je nekoč bil

Za naslednji postanek smo si omislili Katino. A žal, v Katini ni bilo nikogar. Do sezone je še daleč.

Pred nami je bil Sali. Pogovarjali smo se, kam neki bi privezali jadrnico. Slutili smo, da je (kot je to običaj) pred gostilno Maritimo najbrž gneča, zato se bomo na nasprotni obali vezali na muring.

Sledilo je presenečenje. V Sali zahajamo že kar nekaj let, ob različnih letnih časih. A še nikoli, zares še nikoli nismo videli tako praznega pristanišča. Na obeh obalah ni bilo niti enega čolnička ali jadrnice. Tako prazen prostor nam je povzročil pravo zmedo, ker se praktično nismo mogli odločiti kam naj pristanemo…

A Sali… je še spal zimski spanec. Niti ena oštarija ni bila odprta in nikjer ni bilo moč popiti kavo. Odprta je bila le trgovina na rivi.

Slika 11: Sali, obsijan soncem, v zimskem spancu

Novost v Saliju je lepo urejena SW obala. Ob pločniku pred privezi so pripravili sprehajalne potke in zelenice. S tem je ta nekoč zanemarjena obala dobila lep in urejen videz.

Slika 12: Sali: na novo urejena obala ob privezih

Vzdušje v Saliju je bilo žalostno, da nas je kar potisnilo v popoldanski spanec. Po krepilnem spancu smo živahno nadaljevali pot proti Žmanu. Zdelo se nam je, da celo veter pihlja. Razpotegnili smo jadra in po nekaj minutah opazovanja žalostno visečih cunj smo jadra kar pospravili.

Kot običajno, čelo in bok pomola-valobrana sta zaseli ladji, ki oskrbujeta ribogojnico. Za nas je bil prost en muring. Max, ki je prišel nekoliko za nami, se je privezal kar na bok ladje.

V gostilni Roko nas je oštirka Ksenija veselo pozdravila. Iz njenih komentarjev se je dalo sklepati, da bo za večerjo »vse sorte«, kar je tudi bilo:

Slane srdele in inčuni

Hobotnica na žaru

Divlji šparglji

Rižoto od kozic in škampov

Ribe na žaru: romb, kovač, trilja, brancin, orada

Sladice

Večerja je trajala kar nekaj ur, a je zaradi prijetne družbe in odlične hrane vse skupaj minilo še preveč hitro.

Slika 13: Tako je bilo…

17.03.2013 do Zadra, 15 nm in do Ljubljane, 340 km

Za k jutranji kavici nam je Ksenija pripravila »porcijo« rogljičev, ki smo jih ob jutranji kavi z veseljem pogrickljali.

Poslovili smo se od posadke Maxa in odrinili proti Zadru.

Slika 14: Celotna ekipa Otvoritvenega plova

Ko smo izpluli iz Žmanskega zaliva, je bilo čutiti prijetno pihljanje vetra. Razpotegnili smo jadra in v tem potovanju prvič zares tudi malo jadrali. In tako do Ždrelca.

Zavili smo še do zaliva Banj, kjer smo si privoščili malico: vino in baškot. Baškot je v kolobar oblikovan in zelo trdo pečen kruh. Samega je nemogoče jesti, a ko se ga potunka v vino postane izredno okusna jed. Nekateri pravijo, da se ga da zaužiti tudi ob beli kavi…

Slika 15: Baškoti in vino za malico

Vrnili smo jadrnico in se napotili proti Ljubljani. Ko smo na kopenski strani izstopili iz tunela Sveti Rok, smo zapeljali v zakajeno okolje. Tako, kot vsako leto zgodaj spomladi, so kmetje zažigali suho travo in je zato nebo bilo rdeče od dima.

Slika 16: Od požarov zakajeno nebo

Imeli smo zamisel, da bi se za kosilo ustavili v Gospiću. Ko smi bili v bližini Gospića smo združno ugotovili, da je še dan in je za dolgo potovanje bolje, čim bolj izkoristiti dnevno svetlobo. Zato smo peljali kar mimo in se zopet ustavili v gostilno Samarin v Črnomlju.

Ko smo prišli domov, namesto slovesa smo ponovili staro vajo in si rekli »ob letu osorej«.

Se že veselim!

Zapisal po svojih spominih

Zlatko Matič,

z jadrnice Maja

marca 2014

Zadar, 14. – 17.03.2013

Vsaka dobra zgodba ima svoj začetek. Tako, kot že vrsto let, jadralna sezona JK Odisej začne z “Otvoritvenim plovom”. Konec zime in prihod pomladi skušamo zaznamovati s prijetnim dogodkom, druženjem, vohanjem vonja morja, kuštranjem las in vsrkovanjem sočnih žarkov.

Letošnji Otvoritveni plov  ima svoj zametek v lanjskoletnem, za katerega je skupni sklep vseh udeležencev bil strnjen v besede “lepo je bilo, ob letu osorej”.

In tako je prišel marec. Upali smo, da se bo vreme držalo slovenskega imena tega meseca – sušec. Prav, piha lahko, sicer ne ravno orkansko (2011 je zaradi orkanskega vetra Otvoritveni plov odpadel) in naj bo le nekaj sonca.

Termin je bil nekako samoumevno določen: marec, ne takoj v začetku, ne med Velikonočnimi prazniki in ne med Odisejevo regato J24. Tako je bil določen datum.

Za ruto… Velja, da je postanek v Žmanu stalnica. En večer naj bi preživeli v Brguljah.

Odprave so se udeležile štiri posadke: iz Zadra Mira (Milan Grad), Al topo (Andrej Kosec) in Maja (Bojan Vnuk). Iz Biograda bo prišla še jadrnica La belle (Tone Zdovc), katere posadka se nam bo pridružila zvečer, v Brguljah.

Na Maji je praktično nekaj ur pred odhodom iz Ljubljane prišlo do spremembe v sestavi posadke: namesto Milice in Marcela Švaba se je odprave udeležil Adriano Švab. Člani posadke smo še bili Sonja in Andrej Planinc, Darja Virant in Zlatko Matič.

14.03.2013 do Zadra, 460km

Za četrtek, ko smo se odpravili na pot, je vremenska napoved bila prej smučarsko-zimska kot jadralno-spomladanska: sneg, nizke temperature in veter. Toda, za konec tedna je bilo napovedano sončno vreme. Želeli smo si, da bi bilo tako in smo si želeli, da bi vremenoslovci imeli prav.

Na pot smo se opravili v popoldanskih urah oziroma po koncu delovnega časa. Ko gremo proti Zadru, običajno “mahnemo” proti Črnomlju in naprej proti avtocestnem vozlišču Bosiljevo. Običajno…

Ko smo se v Ljubljani odpravili na pot, je naletaval, bolje rečeno padal sneg. Čez cestišče avtoceste je veter nosil tenko plast snega. Drevesa so že bila lepo, pravzaprav kar božično okrašena. Pogled na okolico in informacije, ki smo jih slišali od udeležencev odprave, ki so mahnili proti Črnomlju, so nas zlahka prepričal, da smo se odločili za nekoliko daljšo, a bolj varno pot: vseskozi po avtocesti. Odločitev je podkrepil pogled na nekaj avtomobilov, ki so ležali na brežinah ob avtocesti.

Pred mejnim prehodom Obrežje-Bregana je bila nekaj kilometrov dolga kolona. Namenili smo se čez Bregano oz Jesenice, čez meddržavni prehod. A glej ga zlomka, nepregledna in strnjena kolona na odstavnem pasu parkiranih tovrnjakov nam je zakrila pogled na odcep. Bilo je potrebno nekaj manevriranja in vožnje za nazaj, a smo se gneči  kljub prirpetljajem izognili.

Na hrvaških avtocestah so iz prometa urno izločali tovornjake. Na poti skozi Gorski kotar so plugi čistili cesto in je posipavali s soljo. Kljub temu, da je snega bilo dokaj malo, nizka temperatura (-4) in močan veter so zahtevali previdnost. Še posebej je bilo nevarno pri izhodih iz tunelov, kejr se je vlažno cestišče v hipu spremenilo v drsalnico.

Med večurno vožnjo smo se večkrat spomnili, da je pred leti vožnja od Ljubljane do Zadra trajala od jutra do poznega popoldneva.

Zir in restoran Macola so se zopet pokazali kot časevno in krajevno smotrn kraj za kratek postanek. A zares kratek, kajti želeli smo čim prej priti v Zadar. Imeli smo na umu, da je tunel Sveti Rok zaprt za ves promet, ravno tako tudi cesta čez Maslenički most. To je pomenilo kar nekaj dodatnih ovinkov in klancev.

Pred Svetim Rokom smo zapustili avtocesto in se zapeljali po “stari” cesti, skozi Gračac. Po Gračcu se je cesta začela spuščati. Čez ovinke in klančine je veter nosil sneg, kar je nam v avtu povzročalo precejšnjo mero nelagodja.

Srečno smo se spustili do Zatona Obrovačkog. Tu je na križišču gostilna Anita, ki je nekoč na poti iz Ljubljane proti Sukošanu bila tradicionalno mesto postanka. Pri tem smo se z nostalgijo spomnili pojmov jagenjček, odojek, domači kruh. Kljub naglici smo se za hipec ustavili in pri prijazni oštirki nabavili nekaj jagnjetine in en hlebec kruha.

Na križišču je počez bil parkiran policijski avto. Zavili smo okoli njega na desno, tako, kot veli kažipot “Zadar”. Pa nam je policaj pohupal. Na vprašanje “a je kaj narobe” nam je lepo razložil, da je Maslenički most zaprt, zato do Zadra moramo po drugi poti.

Zasneženo cestišče je bilo za nami. Odojek in kruh v avtu. Vino v prtljažniku, Vse je že dišalo po prijetnem večeru. Pred nami so bili dolgi ravni odseki stare ceste mimo Zemunika. Suha in skorajda popolnoma prazna cesta je omogočala še kar hitro vožnjo. Kmalu je pred nami bil Zadar.

Sledilo je nekaj vožnje po Zadarskih ulicah. Ko smo prispeli do marine je bila ura deset. V celoti smo za pot smo porabili pet ur in pol. A je to še vedno manj od osem ur, koliko so rabili tisti, ki so šli čez Črnomelj.

Počasi so se zbrale vse posadke. Nekaj ur pred in za polnočjo je minilo v “toženju” oziroma “hvaljenju” kako nam je na poti hudi bilo. Pa je verjetno vse to bilo le izgovor za nekaj druženja, sproščenega klepeta in praznjenja kozarcev.

Notranjost jadrnice je bila dokaj hladna in zaradi tega na občutek vlažna. Webasto se je trudi izboljšati vzdušje, a mu to noč ni pretirano šlo od rok. Zato so številne odeje prišle ravno prav.

15.03.2013 do Brgulj, 21 nm

Hladna noč ni skazila toplega vzdušja, ki smo ga čutili, ko smo iz notranjosti jadnice izstopili na soncem obsjano obalo. Opravili smo nekaj nakupov v bližji trgovinici in se nato napotili proti starem delu mesta. Grmički ob cesti in rožice na zelenici so nam pravili, da je tukaj pomlad že kar nekaj dni, ne glede na to, da smo včeraj vozili skozi snežni metež. V daljavi pa so bili lepo vidni pobeljeni vrhovi Velebita. A sonce je sijalo s pravo spomladansko vnemo.

Kot to tradicija veleva, najprej smo se napotili proti Zadarskem furumu, kjer smo med martinčkanjem zaužili kavo in rogljiček.

Nakupovanje na zadarski tržnici je vedno prijetno početje. Tržnica je lepo založena s svežo zelenjavo, ribarnica v bližini ponuja svežo ribo, pač tisto, kar so ribiči uspešno ujeli prejšnjo noč.

Na tržnici sem z zanimanjem gledal kumkvat, južno sadje po velikosti podobno slivi, po zunanjosti pomaranči ali mandarini. Prijazna prodajalka je na vso moč hvalila čudovite lastnosti in me prepričala, naj zaužijem en kos. Še isti trentuek sem začutil da je to napaka, kar se je pozneje pokazalo za čisto resnico. Komaj sem se zadržal, da tisto, kar sem imel na ustih, a pogled na živahen in vesel obraz prodajalke me je prepirčal, naj potrpim in tisto one do konca pojem. Moji sotrpini – kot bi slutili kaj se dogaja – so mi “prijazno” prepustili celi kos. Zato sem pozneje precejšenj del dneva preležal v postelji, kajti od tega enega kosa kumkvata mi je bilo tako slabo, kot že dolgo ne.

Med tem, ko smo bili na tržnici, so na jadrnici popravili webasto. Tako smo za naslednjo noč “toplotno” bili nekoliko bolj pripravljeni. Vrnili smo se na jadrnico in odrinili. Zunaj nas je dočakala burjica. Pa ne samo burjica, kajti posamezni sunki so dosegali hitrost krepko čez 20 vozlov. Burja je jadrnico, ki je imela dokaj skrajšana jadra, uspešno potiskala proti Brguljam.

Tam je bočno že bila privezana jadrnica Mira. Privezali smo se takoj za njo. Na Miri je v teku bila kunzumacija pašte-in-fažola, ki smo se ji z veseljem pridružili. Tisto, kar je ostalo od včeraj kupljene jagnjetine z žara je lepo pasalo kot priboljšek.

Sledilo je nekaj gospodinjsko-kuhinjskega dela: čiščenje srdel, priprava mase za palačinke… A ker je še vedno bilo svetlo, smo se podali na raziskovalno sprehajanje in ogledovanje okolice. Eni levo, eni desno, eni navkreber…

Vas Brgulje je nekoliko odmaknjena od obale. Ob poti navkreber nam je pogled na bližjni gozd in v njemu podrta drevesa povedal, da je veter tukaj lahko zelo močan. Vasica je sicer spala zimski spanec. Na poteh ni bilo praktično nikogar.

Seveda, v to raziskovalno sprehajanje je sodil tudi obisk bifeja Janko, edinega odprtega lokala, nedaleč od pomola.

Večer je zaključila čudovita kombinacija sveže praženih sardelic, solate, palačinke, kozarec vina, mnogo sproščenega klepeta.

Na jadrnicah smo uživali prednosti priključka na električno omarico na obali: mraz z burjo hlajene noči je omililo brezhibno delovanje webasta, kaloriferja in podobnih preganjalcev nizke temperature.

16.03.2013 do Žmana, 21 nm

Če je prejšnji dan bil zimski, je današnji dan bil pravi spomladanski biser: sončno, vedro, brezvetje… in dokaj hladno. Ni kaj, vsaka sekunda popotovanja od Ljubljane do Zadra je takoj bila večkratno poplačana in vrnjena.

Zato smo dopoldan posvetili sprehodu ob obali. Bilo je očitno, da je kljub koledarskem datumu, pomlad tukaj že kar nekaj dni. Čisto, modrozeleno morje je kar vabilo, a temperatura 11°C je daleč od tiste, ki je vabljiva za kopanje.

V pesku v mandraču se je v bistem morju sončilo nekaj leščurjev. Tisti, ki smo jih tukaj videli, so prtlikavci v primerjavi s tistimi, več kot meter dolgimi, ki sem jih videval v svojih otroških letih.

Na travnikih ob morju je na več mest kar “na divje” rasla blitva. Kot so poznavalci povedali, bolj sočna, lepša in bolj zdrava kot tista na ljubljanskem trgu. Malo akcije in nekaj je bo še za v lonec…

Za jutranjo kavo smo se zbrali v bifejčku Janko. Zgovoren gostilničar nam je z veseljem pripravil pisano mešanico kav, espressov, cappucinov, macchiatov… Karkoli, da je le izgovor za klepet.

Počasi se je pomol praznil. Mi smo si pred izplutjem privoščili malico iz včeraj kupljenih špragljev. Prava spomladanska poslastica.

Plutje proti jugu je bilo pravi turistični užitek. Nikamor se ne mudi, nihče nas ne preganja. Zato je bilo užitkarsko-lagodno kar se da.

Pred nami je bil Zverinac. Pristali smo kar bočno na pomol. Ustavili smo se z namenom, da bi kupili nekaj oljčnega olja. Poiskali smo hišo ponudnika, s katerim smo bili domenjeni za kupčijo. Ključ v ključavnici vhodnih vrat nam je povedal, da ga ni doma. Sosed je povedal, da je to tako po zimi. Med poletjem se obnašajo “bolj samozaščitno” in hiše zares zaklepajo, a sedaj, ko so tukaj sami domači, pravzaprav se ni od koga čuvati.

Povprašali smo po morebitnem “nadomestnem” dobavitelju. Po nekaj  poizkusih končno se je pokazala možnost. Nekaj plastenk in nekaj kun je zamenjalo lastnika.

Sonce je prav prijetno grelo okolico. Nismo mogli kaj, da se ne bi “pomartinčkali” na klopeh ob obali. Tistih nekaj minutk sončenja nam je napolnilo akumulatorje in dvignilo veselje do življenja na še visoki nivo.

Odrinili smo naprej proti Žmanu, skozi Iški kanal. Termometer na palubi jadrnice je kazal 15°C. Sonce je počasi padalo proti obzorju. Ni več grelo tako močno kot pred kakšno urico. Še več, v pičle četrt ure nas je narahlo streslo in zamrazilo. Pogled na termometer je povedal, da se je v tako kratkem času temperatura spustila s +15 na +7°C!

Pristali smo v Žmanu. Lučica je bila polna, zato smo se vezali na bok Al Topa. Nekaj članov odprave je že sedelo v gostilni Kod Roka, a mi smo sklenili, da gremo na sprehod po Žmanu.

Mestece je bilo videti skoraj popolnoma zapuščeno. V samo nekaj hiš smo videli prižgane luči. Kljub prihajajoči pomladi je Žman očitno še vedno spal globoki zimski spanec.

Vrnili smo se do pristanišča in zavili v gostilno Roko. Pred nami je bila večerja, dogodek, na katerega smo se po tihem pripravljali kar nekaj dni v naprej. Oštirka Ksenija je za nas pripravila večerjo, kot smo je pričakovali: številne dobrote, ena boljša kot druga. Hrana je bila raznovrstna, vsaka jed odlična in pravzaprav bi bilo zelo težko povedati kaj iz seznama bi hoteli črtati. Dobrote na mizah so se kar vrstile. Kaj vse je bilo navajam kar v izvirniku.

• Prvi hod:
  • kiflice sa sirom
  • kiflice sa paštetom od tune
  • pizza t            ijesto
  • ovčji sir
  • pršut
  • slane sardele
  • marinirani inčuni
  • hobotnica (sa krompirom) u salati
  • rakovice (pauk) u salati
  • pašteta od tunjevine
  • hobotnica s čičerikom
• Drugi hod:
  • špageti sa škampima
  • crna rižota
• Treći hod:
  • teleće šnicle u pašticadi
  • prilog od kuhanog povrća
• Poslastice:
  • londonske štanglice
  • kolač od oraha i rogača
  • kremni kolač

Polnih želodcev smo se odpravili na počitek. Jugo, ki je pihal, je zibal jadrnice,  potiho žvižgal v priponah in brenkala po dvižnicah. Težko je povedati, ali je vse to bila uspavanka ali motnja spancu…

17.03.2013 do Zadra, 15 nm in do Ljubljane, 330 km

Zbudili smo se v sončno, a hladno jutro. Bližnji avtomobili so bili prekriti z ivjem. V gostilni so povedali, da je temperatura nekaj stopinj pod ničlo. V gostilni Roko smo se “jutranje” pogreli, s kavo in kolački, ki jih včeraj nismo resno ogrozili.

Vremenarji so za popoldne napovedovali orkansko jugo. Temu smo se hoteli izogniti. Močan jugo bi oviral plovbo, zaradi močnega vetra bi lahko bil zaprt tudi tunel Sveti Rok, kar bi lahko izdatno podaljšalo pot domov. Zato so vse jadrnice do devete ure že odrinile proti matičnem pristanišču.

Da bi se izognili jugu in nekoliko pridobili na višini, smo najprej pluli mimo Krknate in nato zavili naravnost proti Malom Ždrelcu. Kljub temu, da se zavedamo, da je Majin jambor nižji od mostu med Ugljanom in Pašmanom, občutek je vedno slab…

Zadar je bil pred nami. Sledil je postanek na črpalki in pristajanje ob močnem jugu, ki nam je delalo nekaj težav. Ker smo iz Žmana proti Zadru šli vsak svojo pot, je skupinski fotografski posnetek tokrat odpadel. Na hitro smo pospravili svojo prtljago in se podali na pot proti severu.

A hitro se je prebudila lahkota. Zato smo se ustavili v gostilni Fortuna v  Murvici donjoj. Polnih želodcev bomo lažje “preživeli” pot do doma.

Tik predno smo zapustili restoran je v restoran vstopila nasmejana posadka Mire. Očitno so bili enakega mnenja…

Sledila je nekaj urna vožnja proti domu. Pred nami so bili beli vrhovi Velebita. Veter in sneg tokrat nista ovirala prometa. Ko smo se skozi tunel Sveti Rok dvignili na kontinent, nas je tam dočakala prava zima: nebo je bilo temno in oblačno, travniki so bili zasneženi, ob robu cestišča pa kupi snega.

Ob letu osorej

Znova se je pokazalo, da nam vsem udeležencem spomladanski plov zares predstavlja spodbudo, pravzaprav nov začetek, pa ne samo jadralne sezone. Kljub snegu, mrazu in vetru sonce, ki nas je ogrelo, nam da vedeti,  da je – kljub vsem “zimskim” pridevnikom – zime konec. Misel na pomlad in poletje nam je vsem skupaj vlila veliko mero dobre volje in optimizma.

Zato smo si kar rekli: ob letu osorej!

Zapisal po svojih spominih
Zlatko Matič,
marca 2013