18.06.2014, Ljubljana-Rijeka
Moje potepanje po Mljetu… v gojzerjih, je pravzaprav začelo že leta 2008. Takrat sem si ogledal Odisejevo spiljo z morske strani. Tisto, kar sem takrat videl, je na mene pustilo močan vtis in zasejalo misel: to je treba videti še s kopenske strani.
In tako je napočil tudi ta trenutek.
Iz Ljubljane smo se proti Reki odpravili v sredo zvečer. Od tam je na več sto kilometrov dolgo pot proti jugu krenil avtobus. V četrtek zjutraj smo prispeli na prvo pomembno točko našega popotovanja: Ston.
19.06.2014, Rijeka-Ston-Polače (Mljet)
Ston zaluži pozornost zaradi več razlogov. Mnogi ne vedo, da je Stonsko obzidje (za Kitajskim zidom) druga največja fortifikacijska konstrukcija na svetu. Stonske soline so najstarejše še delujoče soline v Evropi. Samo mesto Ston je (če ne čisto prvo) eno izmed prvih mest v Evropi, ki je načrtovano in načrtno zgrajeno popolnoma plansko od začetka do konca. Stonske ostrige so posebna zvrst ostrig, ki živijo samo tukaj in so bile znane že v antičnih časih.
 01_Ston |  02_Obzidje |
Po obzidju smo se sprehodili od Stona do Malega Stona. Pogled na školjčišča nas je prepričal, da počakamo čas kosila in si privoščimo ostrige na kar se da mnogo načinov.
 03_Malostonski_kanal |  04_Ostrige |
Popoldan nas je avobus popeljal do trajektnega pristanišča Prapratno. Po prijetni vožnji trajekta čez Mljetski kanal nas je avtobus popeljal do Polač, kjer smo se nastanili po apartmajih.
Polača svoje ime dolguje rimski palači, ki je bila narejena v 3. stoletju. Mimogrede, jadralci poznamo Polače kot največjo naravno luko na Mljetu. Otočki, ki zapirajo vhod v zaliv Polače, dodatno varujejo zaliv pred vetrovi. Zato je zaliv Polače eden izmed najboljo varnih naravnih luk na Jadranu.
20.06.2014, Babino polje-Rogovići-Veli grad, Prožura, Saplunara
Za prvi dan našega pohajanja po Mljetu je bil izbran Veliki grad, najvišji vrh Mljeta, ki meri 514m.
Iz Polač smo se peljali po cesti, iz katere so lepo vidna jezera oz. mlake: če je v njih sladka voda, jim rečejo »blatina«, če pa je delno slana, jim rečejo »slatina«. Ker Mljetu primanjkuje vode, to vodo uporabljajo tudi danes.
Na poti smo se za hipec ustavili v ovinku, na mestu, kjer so l. 1909 na prosto izputili 12 parov mungosov, ki so iztrebili vse kače. Žal, potem so se obrnili na drugo sorto hrane: kunce, piščance… Ker mungosi prenesejo konstatno temeraturo, bodisi visoko ali nizko, ne pa podnebnih razlik, kakše so tukaj med poletjem in zimo, jih vsako zimo pogine praktično 80%. A to ni ovira za njihov obstoj…
Autobus nas je pripeljal pod naselje Babino polje. V samo vas avtobus ne more, ker je premalo manevrskega prostora. Tisti, ki so si šli ogledati Odisejevo spiljo so se napotili proti obali, a vsi drugi smo se po stopnicah, mimo šole, povzpeli do centra mesta. Nekaj uživaško nastrojenih je ostalo kar tu in se prepustilo uživanju v miru in tišini mesta.
Tisti, namenjeni na Veliki grad, smo se napotili navkreber. Pot nas je peljala po lepo urejeni in podzidani potki, pravi »mulatjeri«. Z današnjega stališča se nam zdi neverjetno, kako so ljudje znali narediti in si vzeli truda, da bi nareidli takšno pot. Očitno je ta pot nekoč pomenila mnogo več kot danes, ko po njej hodijo predvsem izletniki.
Povzpeli smo se do sedla Rogovići. Od tod proti Velikem gradu vodi markirana pot. Ker je pot kamnita, kamni pa majavi, je bilo treba paziti na vsaki korak.
 05_Veliki_grad |  06_Veliki_grad |
Spustili smo se v Babino polje. Tu nas je pričakal preostali del ekipe, ki so že »zajemali sapo« v lokalnem bifejčku. Za radovedne pohodnike bi takšen konec dneva bil prehiter, zato smo si omislili še ogled Prožure.
 07_Prozura |  08_Prozura |
Prožura je prakrično zapuščeno mestece, nameščeno nad čudovitim, globokim zalivom, v katerem se je sončilo nekaj barčic. Pusto mesto je bilo prav žalsotno videti, a je bilo očitno, da je ne tako dolgo tega tukaj bilo vse polno življenja: balinišče, zbirališče za vodo, njivice… Pri vsem tem je najbolj padlo v oko, da je praktično edina na novo obnovljena hiša – cerkev ob pokopališču.
 09_Saplunara |  10_Blace |
Sledila je popoldanska osvežitev v zalivu Saplunara. Zaliv je slaven zaradi mivke, ki pokriva obalo. Saplunara je morda lep zaliv, a našo pozornost je pritegnil zaliv Blace, globok v obalo zarit in plitek zaliv, ki ga obala obkroža praktično tri četrt kroga. Na njega smo že gledali iz palub jadrnic, a se notri ni moglo, ker zaliv varuje plitek preliv. Mivka na obali, gozd tik nad mivko, tirkizna gladina in pličina… kot bi bili nekje daleč, na tihomorskih otokih.
21.06.2014, Montokuc-Veliki gradac, Jezera, Sv. Marija
Sedaj, ko je najvišji vrh otoka bil osvojen, sledili so »manjši« izzivi. Za današnji dan je bil izbran vrh Montokuc, najvišji vrh Nacionalnega parka Mljet.
Na pot smo se podali peš že kar iz Polač. Pot nas je popeljala skozi gozd. Po tem, ko je pred dvemi dnevi deževalo, je danes bilo rahlo oblačno. Po prijetni temperaturi je hoja po vlažni zemlji bila pravi užitek. Na vrhu Montokuca je opazovalnica, iz katere opazovalec opazuje, če je kje v bližini požar. Mljet je najbolj gozdnat jadranski otok in požar bi tukaj lahko zelo hitro naredil neprecenljivo škodo. Gozdovi alepskega bora zelo hitro gorijo in širijo požar, zato je požarna nevarnost vseskozi prisotna.
Z Montokuca je lepo viden vstop iz morja proti Velikem jezeru. V kanalu je nameščena »eko brana«, pravzaprav vrata, ki preprečujejo vstop smetem v jezera.
 11_Ekobrana |  12_Veliki_gradac |
Pri spuščanju z Montokuca smo se razdelili v dve skupini: ena si je šla ogledat Soline in mesto bivšega mostu, druga pa je zavila na vrh Veliki Gradac. Tu je nekoč bila ilirska gradina, na kar danes spominja le ogromen kup kamnov, ki si tu-pa-tam zloženi v zid.
Sestopili smo naravnost proti Pristaništu, mestecu ob Velikem jezeru. Na koncu smo se vse skupaj zbrali pri Malem mostu, med Velikim in Malim jezerom. Po hoji navkreber je kopanje in hlajenje v morski vodi bilo pravi užitek. Poseben užitek je bilo spuščanje po kanalu med Velikim in Malim jezerom, kjer je, zaradi plime, morje kot reka teklo iz Velikega v Malo jezero.
 13_kanal |  14_Sv_Marija |
Na Velikem jezeru je, kot bo to bila scena iz fantastičnih filmov, umeščen otoček Sv. Marija, na katerem je mogočna stavba: samostan. Pogled na ta otoček je tisto, kar pogosto vidimo na prospektih in reklamah o Mljetu in Jadranskih otokih. Otoček je bil nastanjen že v antičnih časih, kar pričajo rimske izkopanine in ostanki stavb. Sedaj na njemu kraljuje mogočno poslopje, katerega osrčje je benediktinski samostan, ustanovljen v 12. stoletju. Okrog samostana je sčasoma zgrajen niz poslopij: klošter, trdnjava, cerkev… Marin Perković. ki je nekoč bil voditelj mljetskega nacionalnega parka, nam je podrobno opisal zgodovino Mljeta in otočka Sv. Marije.
22.06.2014, Babino polje-Rogovići-Peškarija-Sobra, Sutmiholjska uvala
Izhodišče za današnji pohod je zopet bilo v Babinem polju. Znova smo se iz Babinega polja povzpeli na sedlo Rogovići. Pot smo nadaljevali proti dolini Peškarija.
Dolina je dobila ime po ribičih. Namreč, svojčas so se na tem mestu srečevali kmetje iz Babinega polja in ribiči iz Sobre. Peškarija je na pol poti med Sobro in Babinim poljem, približno eno in pol uro hoje iz enega ali drugega kraja. Na tem mestu so si potem kmetje in ribiči izmenjevali svoje pridelke in ulov. O pomembnosti peškarije pričajo urejene steze (mulatjere), ki do Peškarije vodijo tako iz Babinega polja kakor tudi iz Sobre.
Pot skozi gozd, ki je obkroža mediteranska vegetacija, je bila paša za oči. Močno sonce je povzročilo, da je zrak bil poln različnih dišav. Stezico je pregrajevalo na stotine pajčevin, zato je na začetku kolone hodil »pobiralec pajčevin«, ki je z vejico pridno mahal in pobral pajčevine, ki bi se sicer neprijetno lepile za potne obraze.
 15_Peskarija |  16_Mulatjera |
Ko se je pot iz doline prevesila navzdol, je pred nami bil pogled proti Pelješcu. Sledila je pot le še navzdol. Pot je znova bila utrjena in tlakovana.
V Sobri so se zbrale vse ekipe. Po skupnem kosilu smo se napotili v zaliv Sutmiholjska. Zeleno morje, lep žalo, toplo morje… Takšnim argumentom ni bilo težko podleči in kmalu sm se vsi hladili v zeleni morski vodi.
 17_Sutmiholjska |  18_Sutmiholjska |
23.06.2014, Odisejeva spilja-Babino polje, Jezera-Pomena
Za zadnji dan bivanja na Mljetu je ostal »cukerček«: Odisejeva spilja.
Za nas, člane JK Odisej, ima ta spilja poseben pomen. Namreč, na bližnjem otočku Ogiran naj bi se razbila Odisejeva ladja, on sam naj bi po tem vplaval v to spiljo, ki je daleč naokoli edino mesto, kjer se (zaradi strmih skal) da priti na obalo. Potem naj bi Odisej tukaj pri nimfi Kirki preživel sedem let. Naš vodnik Marin Perković je hudomušno dejal, da je najbrž Odiseju po sedmih letih dojadila hrana, ki so je tvorili jastogi, ribe in vino, zato se je odločil, da gre domov, k Penelopi, na »bolj domačo košto«.
Še tretjič nas je avtobus pripeljal do Babinega polja. Od tod je do Odisejeve spilje pelje lepo tlakovana in urejena stezica. Tako urejena stezica je pričala o pomenu Odisejeve spilje za prebivalce Babinega polja. Domačini so to spiljo uporabljali kot zatočišče za svoje čolničke in pristop do morja.
Pot v samo spiljo je dokaj strma in polna drobirja. Nekaj nas se je odločilo za sestop v spiljo. Čeprav obuti v gojzerje, spraševali smo se, kako so to pot vsakodnevno opravljali lokalni ribiči. Nikomur ni spodrsnilo in smo varno prispeli v dno spilje in nazaj.
 19_Odisejeva |  20_Odisejeva |
Doli nas je dočakala čudovita scena. Iz notranjosti je proti odprtem morju peljal tunel, katerega plafon je bil ravna plošča, približno meter nad gladino morja. Takoj je bilo jasno, zakaj je dostop v spiljo možen samo po mirnem morju. Če so valovi večji kot pol metra je že nevarnost, da bi tistega, ki bi v čolničku zapeljal v spiljo, nevarno pritisnulo na strop spilje. Po mirnem morju je bilo moč z barčico vpluti v spiljo in barko potegniti na suho. O tem priča tudi nekaj razpadajoči se čolničkov, katerih stanje in iz njih nastajajoči kup smeti očitno nikogar ne motijo.
 21_Odisejeva |  22_Odisejeva |
Skozi spiljo je v notranjost svetilo dopoldansko sonce. Pisane barve in svetloba so bile nagrada vsakomur, ki se je spustil v spiljo. Žal, ni ga fotoaparata, ki bi lahko zajel vso igro svetlobe in barv.
 23_Odisejeva |  24_Odisejeva |
Nekaj kopalcev se je odločilo za skok v zeleno morsko vodo. Plavali so ven-noter in ponosno mahali tistim, ki so se po zunanjosti sputili na obalo.
Povzpeli smo se iz spilje in spustili se do spilje po zunanji strani. Navzdol je peljala potka, katere del so bile tudi v živo skalo vklesane stopnice, kar je pričalo o pomenu, k iso ga tej stezici pripisovali domačini. Nad obalo je tudi nekaj hišk, ki so najbrž nekoč ribičem služile kot shrambe. Sedaj samevajo žalostne, zapuščene in brez streh. Na eni izmed njih je nekdo hudomušno narisal tri zvezdice in napisal »Hotel Penelopa«.
Vrnili smo se do Babinega polja, od koder nas je avtobus popeljal nazaj v Polače. Prosto popoldne smo izrabili za izlet do Pomene in kopanje v Malem jezeru.
Ker je zvečer bila nogometna tekma med Hrvaško in Brazilom, smo se z oštirjem zmenili »za podaljšani obratovalni čas«. Večer je hitro minila in podali smo se na spanec, pripravljeni na zgodnje vstajanje.
24.06.2014, Vid/Narona, Udbina, Rijeka, Ljubljana
Pred nami je bila še dolga pot domov, zato je bil namen, da ujamemmo prvi trajekt, ki bo iz Sobre popeljal proti Praprotnem. Sledila je vožnja skozi Neum in skozi dolino Neretve, mimo Opuzena in Metkovića do mesteca Vid.
Domačini in arheologi so vedeli, da je tukaj bilo antično rimsko mesto Narona. A se temu dejstvu ni posvečala prevelika pozornost vse do l. 1995, ko je odkrit Avgusteum, svetišče, posvečeno impertorju Avgustu. To je največji avgusteum na Mediteranu. Število in bogatstvo najdb na tem najdbišču je bilo tako veliko, da je okoli najdbišča narejen muzej. Tako je Narona postala prvi »in situ« muzej na hrvaškem. Sicer pa, kljub velikem številu najdb, je od rimske Narone raziskanih le nekaj odstotkov celotnega mesta.
 25_Narona |  26_Narona |
Prefinjenost vsega, kar smo v muzeju videli – od kipov do medicinskih instrumentov – je res impozantna. Tudi tisti, ki niso ravno ljubitelji obiskov muzejev, so se morali strinjati, da je ta muzej bil vreden obiska.
Na poti proti domu smo se (tako kot nekaj let nazaj) ustavili v Udbini na kosilu. To je bilo vse prej kot kosilo: druženje, klepet, pa tudi nekaj žalosti, kajti bližal se je konec lepega izleta.
Kaj naprej?
Izlet na Mljet je za nami. Videli smo marsikaj lepega, preživeli nekaj dni v prijetni družbi in… se že v naprej začeli veseliti pohodu na Korčulo… v gojzerjih.
A več o tem, ko pride čas – ob letu osorej.
Slikal in po spominih napisal
Zlatko Matič