Najbrž je to, da je otok Krk »tako blizu« obenem tudi vzrok, da je »tako daleč«. Marskdo izmed nas zna več povedati o Visu, Lastovu ali Hvaru kot o Krku.
Zato smo se z veseljem odzvali povabilu Slovenskega kulturno-prosvetnega društva Bazovica iz Reke, naj se udeležimo izleta po hribih v okolici Baške.
Odziv je bil tako velik, da je samo iz Ljubljane izletnikov bilo več kot za en avtobus! Na koncu se je zbrala več kot stoglava množica. Nekaterim se nam je zdela nekaj urna vožnja zjutraj na Krk in zopet zvečer nekaj urna nazaj v Ljubljano – preveč za samo nekaj ur na Krku. Zato smo se nekaj Odisejevcev in prijateljev na ta izlet odpravili že v soboto zjutraj.
Kljub temu, da je vremenska napoved za soboto bila »močan dež«, nas to v naši nameri ni ustavilo. Zastavili smo si načrt, da si na Krku ogledamo še nekaj znamenitosti.
Na pot smo se napotili z avtomobili. Naš prvi cilj je bilo majno mestece Klimno na severovzhodi obali Krka. Ko se mestecu Klimno približamo s severa, je na obali, tik pred Klimnom, mestece Soline. V predromanskih časih so tukaj bile soline. Plitev zaliv, na katerega koncu leži mestece Soline, je danes znan po zdravilnem blatu, s katerim zdravijo kostne bolezni.
Močan dež je preprečil podroben ogled Klimna, zato smo se kmalu napotili naprej. Naslednji clj je bilo mesto Vrbnik. V zaledju mesta je plodna ravnca z vinogradi, iz katerih prihaja znamenito vino Vrbnička žlahtina. Vrbničane je močna burja prepričala, naj se raje ukvarjajo z vinogradništvom kot z ribarjenjem.
Mesto leži na vzpetini nad morjem. V mesto smo vstoplili skozi Dverčić, majhna vratca, ki so pred nekaj stoletji bila nočni vhod v mesto
Slika 1 Dverčić
Zaradi močnega naliva so vse s kamnitimi ploščami tlakovane potke bile prej potočki kot potke. Previdno smo gazili dva prsta globoko deževnico in si vseeno privoščili sprehod po starem mestu. Cilj sprehoda je bila hoja skozi Klančić, najožjo ulico v Evropi, ki je široka le 43cm. Menda se v tej ulici nikoli nihče še ni zagozdil…
Slika 2: Klančić
Sprehod po Vrbniku nam je vsem dodobra razmočil čevlje. Z bolj-ali-manj hladnimi nogami smo se vsedli v avto in napotili v Punat.
Dež je počasi ponehal. V Puntu nas je čakal Toni, ki nas je s svojo ladjico popeljal na otoček Košljun. Na otočku je frančiškanski samostan, ki ima več kot tisočletno zgodovino. Toni nas je popeljal skozi za javnost odprte prostore (cerkev, dvorišče, križna pot…).
Slika 3: Klošter
Zanimiv podatek je, da na tem otočku raste zelo veliko število različnih vrst rastlin. Le nekaj hektarjev veliko otoček jih premore 540 vrst rastlin in gob, kar je skoraj polovica števila rastlin in gob, ki jih premore Velika Britanija.
Slika 4: Košljun
Ta čas je izza oblakov pokukalo sonce. Z ladjico smo naredili kratko vožnjo po Puntarskem zalivu. Dan se je prevesil v popoldan in zato je bilo treba pokrbeti za želodce in hladne noge.
Slika 5: Ognjišče
Med tem, ko smo čakali na kosilo, nam je kamin v gostilni poglrel mokre in mrzle noge. Šurlice (testenina, značlilna za Krk) in hobotnica s krompirjem so pri polnjenju želodcev odlično opravili svojo vlogo.
V Baški nas je čakal penzion Lucija. Tople sobe, prijetna dnevna soba, na mizi steklenice z žganjem… Zadostno število argumentov, da se po tem, ko smo se preoblekli, nismo premaknili nikamor več. Večer je minil v klepetu in smehu.
Naslednji dan je pred nami bil pohod. Žal, zaradi zamude avtobusa iz Ljubljane je pohod začel z dobro uro zamude. Ker je teren, po katerem bo potekal pohod, izrazito kamnit, so planinski čevlji sodili v obvezno opremo.
Razdelili smo se v dve skupini. Skupina A se je podala na trinajst-kilometrski pohod: čez rt Rebica na trinajst kilometrov dolgo brezpotje ob morju v Velo luko. Odisejevo zastavico je s seboj nosila ena udeleženka izleta.
Slika 6: Odisejevci v skupini A
Skupina B je bila zelo množična in je ubrala po kilometrih dosti krajšo, nekateri so celo rekli »sprehajalno« pot. Tej skupini smo se pridružili štirje Odisejevci.
Slika 7: Odisejevci v skupini B
Najprej čez 220m/nm visoko sedlo, mimo mrgarjev Ljubimer proti rtu in svetilniku Škuljica v Senjskih vrtih.
Slika 8: Navkreber
Mnogi smo prvič v življenju videli mrgare. To so s kamnitimi suhozidi omejeni prostori, namenjeni delu z ovcami. Prostori so namenjeni zbiranju, striženju, štetju, ločevanju, zdravljenju, označevanju… na sploh pastirskem delu z ovcami. Kot zanmivost smo slišali podatek, da se podobnih pastirskh prijemov (s suhozidi) poslužujejo le še na Irskem.
Slika 9: Mrgari
Spustili smo se do morske obale, do Senjskih vrat. V s soncem obsjanem zalivu v zavetju smo se z veseljem prepustili kratkem »martinčkanju«.
Slika 10: Martinčkanje
Sledil je še kratek sprehod do svetilnika Škuljica. To je bil krajnja točka našega izleta.
Slika 11: Svetilnik Škuljica
Na poti nazaj smo se mimogred povzpeli na razgledno točko Bag (185m/nm) in se nato spustili do Baške. Burja nas je ves čas hladila, zato so bunde in kape odigrale svojo vlogo. A je v primerjavi z burjo, kakršna tukaj zna pihati, to bila le sapica…
Slika 11: GPS Prehojena pot
Sledilo je še kosilo in nekaj druženja, ki se je zaradi poti, ki nas je čakala, moralo žel prehitro zaključiti.
Pred nami je bila večernja pot domov. Večina nas je bila mnenja, da pri planiranju naslednjih izletov med vikendi Krk nikakor ne smemo prezreti…
Po spominih napisal
Zlatko
Marca 2014
