Mesec: november 2013

Zapisal:  Srečko Škrlec                                                                               Ljubljana  30.10.2013.

JADRAMO  NA  BARCOLANO,  TRST JE NAŠ !!       11.10.2013  do 13.10. 2013.    ( BM 611)

Pred jadranjem sem v kabino moje BLACK MAGIC  pritrdil plaketo, težko bronasto ploščico, priznanje, ki mi ga je za mojo dvajseto udeležbo na regati v Tržaškem zalivu poklonil organizator.

Petek 11.okt 2013.   Pozno popoldne se v Črvarju vkrcamo trojica: Hotimir, Miro in Sreč. Vremenska napoved je neugodna, že ponoči naj bi pričelo deževati. Seveda obvelja moja ideja, izkoristili bomo trenutno še suho, vetrovno noč. Ura je 19:30, v zmerni burji odjadramo proti Italiji, do Lazareta, kjer ob 01:30 privežemo ob pomol, suhi in odlično razpoloženi po lepem nočnem jadranju. Vzporedno z nami je jadral še Miro Kapelj s svojo barko, priveže se nam na bok. Nato pa skupna rahla večerja, ob pogovoru prijetna sprostitev adrenalina po nočni vožnji, seveda ne pozabimo razpeti tendo, le uro kasneje prične deževati, mi pa spat.

Sobota zjutraj:  dolgo spanje, ob 11.00 pride Dejan, sveži rogljički, dober zajtrk,  dan se začne  ….

Preberi dodan zapis, ki ga je spisal Dejan…(spodaj)

Nedelja zjutraj:  na obali v Trstu se vkrca še Mare, peti član naše ekipe. Odhitimo na start, regata se prične;    ob 14:18 prečimo ciljno linijo.

V Lazaretu se od nas poslovita Dejan in Mare, le trojica ostane na Black Magicu, brez zaustavljanja odplujemo proti Črvarju, vetra ni, poje le motor. V domači luki privežemo ob 21:30. Slovo od ekipe, jaz bom na BM prespal še eno noč,  čaka me še pospravljanje opreme na barki in čiščenje…

Za rezultate glej : www.barcolana.it

Prvo slikce:
https://plus.google.com/104403955955239686886/posts/3PWa6XhBC3p

45. Barkolana                            zapisal Dejan Volk

Že nekaj časa sem razmišljal o udeležbi na barkolani, a so mi zgodbice o gneči in kakem trku, zbijale željo po sodelovanju, na tem velikem jadralskem dogodku. Tokrat je vremenska napoved kazala na šibek severnik ali bonaco. »No«, sem si rekel, »v brezveterju se ne moremo zaletavat kot norci in spravljat posadko in jadrnico v nevarnost«.

V torek pet dni pred Barkolano sem poklical Srečka Škrleca in na mojo srečo je še imel prostor na svojem Black Magicu ter me z veseljem sprejel v posadko. Vkrcal sem se v soboto ob 11h dopoldne v kraju Lazaret, ki leži tik ob meji Slovenija Italija. Black Magic je bil na v Lazaretovem mandraču privezan na pomol že od 2h zjutraj. Posadka Magica: Srečko, Miro in Hotimir so v deževnem jutru podaljšali počitek in nikomur se ni mudilo po dežju izpluti proti Trstu. Na bok Black Magica je bila privezana tudi Trobentica Mira Kaplja. Ob mojem prihodu so se zbrali na Trobentici na jutranjem čaju. Moj prispevek so bili rogljiči, ki sem jih nabavil v Ankaranski skaščičarni, kar tako, da se malo posladkamo. Ura je bila že čez poldne, dež se še vedno ni ustavil in če že ne moremo jadrat bomo pa jedli, smo se vsi strinjali. Klasično jadralsko kosilo: špageti ter s čebulo izboljšan golaž iz konzerve je lepo teknil. Med kosilom je prenehalo deževati, tako smo lahko takoj po obedu pripravili barko za regato. Prilepili smo startni številki in napeljali vrvi za špinaker nato se je spet ulil dež. Tokrat le za pol urce, ravno prav časa, da smo skočili v jadralske obleke in pospravili stvari po kajuti.

Končno odplujemo proti Trstu. Prvo smo malo vijugali med školčišči in prav kmalu dvignili obe jadri. Vetra je bilo le za vzorec, vseeno smo si razdelili naloge in preizkusili nekaj prečenj. Spinakerja nismo preizkusili, delala se je že noč in v Trstu je potrebno čimprej poiskat primeren privez. Bolj kot smo se bližali Trstu več in več jadrnic smo srečevali. Pogled na pomole je bil veličasten; jadrnica pirjadrnici, tudi do deset privezanih bok ob bok. Zaplujemo nekaj pomolov severneje od glavnega priveza velikih maksijev in ugledamo malo zaseden pomol ter se privežemo na bok barke tretje v vrsti od pomola. Na privezu se še nismo niti dobro seznanili z našimi sosedi, ko so od nekod prikorakali cariniki  in po njihovem v svetovnem Italijanskem jeziku razlagali, da je pomol od carine in da se za nepravilen privez plača 2000 EUR kazni. Nato je carinik v isti sapi nadaljeval in predlagal plačilo 109 EUR na vsako vrsto jadrnic. Izračunamo, da bi nas stalo približno 27 Evrov, vendar vseeno počakamo in opazujemo ostale, da vidimo kaj bojo naredili. Prepričevanja ni hotelo bit konec in se odločimo menjat privez. Kasneje izvemo, da verjetno ni nihče plačal, večina se je potuhnila v salone in čakala, da »vihar« mine. Prevezali smo se na nasprotni pomol, kjer smo bili šele deveta barka od pomola. Prehod na kopno čez 9 ograjc in palub je kar trajal in trajal.

Večer pred regato je v Trstu zelo živahno. Polno je stojnic, ki se jih večina sprehajalcel izogne. Bolj  kot stojnice so zanimivi maksiji parkirani na posebej za njih pripravljenem pomolu. Ravno med našim pohajkovanjem je prispela na privez tudi favoritinja Esimit Europa 2. Istočasno je potekala tudi nočna regata super lahkih jadrnic. Neverjetno hitro so plule v večerni šibki sapici po mirnem mandraču. Njihova prosojna jadra so kar žarela v soju žarometov. Vsako jadrnico, ki je prijhajala na bojo v mandraču je  spremljal reflektor, kar je za gledalce bil lep trenutek za foto termine. Po končani regati lahkokategornikov smo postali lačni in začelo se je iskanje picerije. Saj ne, da picerij ni bilo, ampak vse so bile do zadnjega kotička polne in v naprej rezervirane. Zato smo zavili: eno…, dve…, tri ulice stran od glavnega pomola in našli picerijo s še nekaj praznimi mizami. Kljub gneči smo pivo dobili precej hitro in se veselili kako postrežni so v Trstu. Vendar se je stvar kmalu zapletla. Kelnarca se je takoj po našem naročilu skregala s šefico, pograbila je svojo torbico in jezno odvihrala med množico ljudi. Spogledali smo se in ugotavljali, da pač eni ne prenesejo gneče. Kmalu jo je nadomestila druga natakarca, vprašala nas je če smo že naročili: »seveda smo« je bil naš odgovor »in to štiri pice«. Čakamo 15 minut, piva zmanjkuje, gneča vse večja in večja, nova kelnarca nima časa za nas. Od naročila mine 40 minut, nekatreri, ki so prišli za nami že polnijo želodce. Hudiča, prešine nas misel, da jezna natakarca sploh ni oddala naročila. Počakamo še 15 minut nato grem k šefici in ji razložim, da čakamo že urco od kar smo naročili pice. Takrat skoči u luft še picajolo, če gre še on bodo vsi v lokalu lačni, bolje da grem spet k mizi si mislim, se bojo že pomirili. Ni minila minuta, ko pride šefica, v roki drži listke z naročili pic, pregleduje listke in spračuje kaj smo naročili. Ko ji razložim naročilo, pokima in zamrmra: »eee, si, si« in odide. Sklep, jezna kelnarca je verjetno vrgla naše naročilo v smeti. Po pritožbi se nam je šefica osebno posvetila. Takoj dobimo novo rundo piv in pice priletijo po 10 minutah. Na koncu nas je šefica postregla še z »grappa« po naše šnopc, na račun hiše seveda. Potrudla se je tudi v znanju tujih jezikov in se zahvalila za obisk s »tankešn«. Zaradi kasne pice nismo zganjali cirkusa, časa smo imeli dovolj, zgledalo je zanimivo, pa še lakota se je razvila do zdrave meje.

Med pohajkovanjem nazaj na barko smo postali še ob uličnih glasbenikih jim prisluhnili ter jih pofotkali. Na Piazza Unita je bil koncert italijanske pevke. Ustavili s mo se za pesemico ali dve in odšli počivat, ura je bila že blizu polnoč.

Zbudimo se v prelepo jasno jutro, edino kar je kazilo mandrač med pomoli je bil rahel vonj po amonijaku. Ni bilo časa za jutranje uživanje v Trsu, morali smo pohitet, ker nas je pri pomolu z maksiji čakal peti član Mare. Odplujemo proti obali pri Piazza Unita kjer ugledamo Mareta. Ugledamo primeren prazen prostor obdan z bojami. S Srečkovo natančnostjo se s premcem približamo obali na razdaljo stopinje. Mare poda Miru torbo, se oprime ograjce nad sidrom, stopi na poličko in odrine barko od pomola. Elegantno ni kaj, Srečko doda malce plina in vzvratno izpluje izven področja privezov maksijev. Posadka je sedaj popolnjena, naslednje cilj je startna linija med gradom Miramar in Trstom. Malo še pomotoriramo ura se bliža deveti do starta ob desetih je še dovolj časa,  dvignemo jadra in lagodno odjadramo proti startni liniji Barkolane. Vetra je le za vzorec vendar se premikamo. Jadrnic, ki pluje proti startu je ogromno, večina je na motor in se nam po pravilih izogibajo. Na startno linijo prispemo le 10 minut pred startom regate. Srečko najde nekaj prostora med množico jadrnic, ki se že drenjajo na startni liniji. Zapeljemo nekako tri, štiri dolžine barke izza linije kjer je malce manjša gneča. Po občutku je naš startni položaj nekje v sredini linije, nekoliko bliže Trstu. Srečko noče izzivat sreče in ostanemo v tretji startni vrsti, kjer je vsaj nekaj manevrskega prostora. Gledam na uro, še pet minut do starta. Po uradnem kanalu se objavi startna procedure motorji večine jadrnic ugasnejo. Je pa nekaj šalabajzerjev, ki lažje manevrira s prižganim motorjem. Ker ni skoraj nič vetra in ni nevarnisti na staru vklopim kamero na telefončku in posnamem gnečo. V objektiv ujamem tudi kapitana, ki mu v brezvetrju s samo glavnim jadrom jadrnica zelo lepo drsi med ostalimi. Motorista si prisluži nekaj žvižgov in nelagodnih opazk. Do starta sta še dve minuti skušamo pripravit jadra, da dobijo obliko vendar brez uspeha, čista bonaca. Po radiju se prične odštevanje zadnjih sekund odjekne strel iz topa in start. START!? V galnem nič, noben se ne premakne. Nese nas nek tok, mogoče vetrc, nevem kaj, obrne nas rahlo proti severu. Situacijo poskušam rešit ročno s postavitvijo genove na druge uzde vendar dosežem le to, da se jadrnica začne pomikati ritensko. Pogledam Srečka, in ja, pozna zadevo, se zgodi, večina stoji, mi pa nazaj, počasi se ritensko približujemo peištirideset čeveljski jadrnici z italijansko posadko. Obe posadki sta že pripravljeni z bokobrani. Poskušam prepričat deklico na nasprotni barki, da se odrineva z rokami vendar ne pristane. Nevem ali smo se le rahlo naslonili na bokobrane ali je rahlo pihnil vetrc, Balck Magic se je spet začel obračat v pravo smer in po polžje ubral proti jugu, proti startni liniji. Kmalu po prvem srečanju se nam je z desne začela bližat barka z nekaj več kinetične energije, vendar še vedno ne dovolj, da bi njihovo krmilo zadovoljivo delovalo, jadrnici sta bili na kurzu trka. Tokrat ni šlo drugače njihov genaker rogelj je preveč grozeče lezel proti ograjci Magica. Z ročnim manevrom in porivanjem smo pridobili nekaj desetink kabla hitrosti in se izognili trčenju. Po petnajstih minutah startne mrzlice le prevozimo startno linijo, jadrnice so se že malce razredčile in iščemo čist veter. Šibek zahodni jugozahodni veter je začel pritekati v jadra. Nekateri so dvignili genakerje, ki so precej lažja jadra in imajo večjo površino, vendar je Srečko pravilno vstrajal, da je bolje, da imamo genovo s katero se bolje manevrira v laški orci. Vetra je le za vzorec genova se noče lepo oblikovati, predvsem pa jo z vrvmi zapiramo in ne diha. Odločim se, da genovo držim v roki in reagiram na vsako sapico in smer vožnje. Vlečenje vrvi v tej bonaci je čista izguba časa in natančnega trima. Barka je pridobila nekaj hitrosti, kar je povzročilo, da smo si sami dodali še nekaj več vetra v jadra. Počasi smo se oddaljili od zasledovalcev in celo začeli lovit jadrnice pred seboj. Zelo smo bili navdušeni nad učinkovitostjo. Tudi večje boljše barke se niso tako dobro odzvale. Barke smo dohitevali in jih prehitevali. Nekajkrat so jadrnice s privertne strani uspele upočasnit našega Magica in ga prehiteti, vendar jim je Sreč vrnil milo za drago. Z uporabo genove na natančen ročni trim smo mi zavili na njihovo privetrno stran in odjadrali mimo. Nekje sredi regate se je zgodila zanimiva siatuacija, ko sta dve barki na naši zavetrni strani stale v bonaci s povešenimi spinakerji, mi pa mimo z 0.8 vozla. Kar predstavljam si zavist posadk, ki sta le nemočno spremljali naše mimoplutje. V nekem trenutku je padel veter na nič, poskušamo s spinakerjem in nič ne pomaga izgubimo precej časa, nekaj bark nas prehiti in Srečko zaukaže spinaker dol, genovo ven. Manever menjave jader nismo trenirali zato nam vzame več časa kot je potrebno in prepustimo še nekaj jadralnih mest tekmecem.

Po treh urah vožnje se bližamo prvi boji, vendar se je ne vidi, jadrnic je preveč in le spremljanje črede jadrnic pred seboj daje slutiti kje se nahaja boja. Ugotavljamo, da smo zapluli preveč zahodno. Spet damo špinaker gor. Tokrat gre vse po maslu, ker plujemo na polkrmni do bočni veter vozimo slalom med ostalimi jadrnicami, nekajjkrat jih moramo spustiti predse, ker smo na levih uzdah. Preden zavijemo in ugledamo bojo opravimo vsaj 6 krožej. Zadje kroženje opravimo taktično v pravem trenutku, ko smo na levih uzdah in bi morali spustiti mimo tri jadrnice, se odločimo, da krožimo prej in se postavimo pred njih. Po tem manevru zagledamo bojo, ki jo lepo dosegamo s polnim spinakerjem na desnih uzdah. Na boji je precej gneče vendar imamo srečo in neposredno pred nami ni jadrnic. Na smeri proti boji spet dobimo dober zalet in lovimo barke pred nami. Tik pred bojo se odločimo za spust spinakerja, naslednji kurz je bolj v veter in genova deluje bolje kot špin. Manever je odlično uspel hitrosti nismo izgubili in še večjo manevrsko sposobnost smo dobili do bark, ki so plule na genakerjih ali spinakerjih. Mimo boje zavijemo močneje v veter, kjer ostali z genakerji ne zmorejo. Čist veter nam, da svežih moči in spet začnemo počasi prehitevati celo floto, ki se razteza 100 do 150m na široko proti jugu. Na naši privetrni strani ni skoraj nobene jadrnice. Na celi stranici do ciljne boje nas prehitita po privetrni strani le dve jadrnici. Bližamo se cilju opazujemo koliko bark je že prispelo v cilj in ocenjujemo našo uvrstitev. Srečko nam pove, da je do sedaj bil najboljši 395. Ugotavljamo, da smo blizu te znamke vendar si nihče ne upa napovedati boljšega mesta. V cilj prispemo ob 14h in 18 minut. Ciljno bojo obplujemo na njeni južni strani in jo pustimo na desni. Pričakujemo, da bo vlačilec oznanil in naš prihod v cilj vendar se to ne zgodi. Zato počakamo še malo s slavjem in plujemo še nekaj dolžin barke mimo boje. Po nekaj trenutkih nagotovosti planemo pokonci in si čestitamo za uspešen prihod v cilj. Pogled nazaj razkrije še ogromno bark, ki se trudijo prispeti v cilj. Ugotavljamo, da smo se dobro uvrstili. Stave o uvrstitvi so padale. Najslabšo sem podalj jaz 525, čeprav sem prvo izjavil 425, Kdo bi si takrat mislil, da bo pravi rezultat 325 in to najboljša generalna uvrstitev Srečka na Barkolani.

Po cilju zavijemo na jug v smeri Lazareta. No, do Lazareta je še slaba urca jadranja in jo izkoristimo za polnjenje želodcev. Iz Srečove zaloge postrgamo: kranjske klobase, jajca, kruh in nekaj za na žlico. Z veseljem pohlastamo pripravljeno hrano in popijemo kozarček vina. Čas je za slovo. Magic parkira bočno na pomol v Lazaretu, z Maretom izstopiva, Srečko, Miro in Hotimir nadaljujejo pot proti Červarju.

Urco pred polnočjo pogledam neuradne rezultate Barkolane in sporočim Sreču velselo novico, da smo na 323 mestu.

Verjamem, da to ni moja zadnja Barkolana.

Zapisal in doživel

Dejan Volk                                                                                             Bilje 29.10.2013