26.– 29. maj 2011
Štiridnevnega izleta so se udeležile posadke treh jadrnic. Jolly je odplula iz Izole, Mòja iz Pule, Kalinka pa iz dokaj oddaljenih Ičičev pri Opatiji.
Prvi cilj in mesto srečanja je bil Burano. Slikovito mestece nas je od vseh obiskanih krajev najbolj navdušilo.
Žal posadki Kalinke ni uspelo priti v center Burana, saj je bil kanal iz zahoda, po katerem so se napotili, pred Buranom zaprt.
Pogled na Burano iz vzhodne smeri.
Značilen je nagnjen zvonik. Kamniti obrazi ob linah zvonika že stoletja z grozo pričakujejo, kdaj bodo padli na strehe bližnjih hišic. Mestece nas je razveselilo s skromnostjo slikovitih majhnih hišic. Za ogled mesta smo se privezali na »lanskem« mestu pred gostilno Madalena. Prenočili pa smo privezani na delovni splav v bližnjem stranskem kanalu. Bilo je zelo mirno, celo komarjev je bilo le za vzorec.
Skromno in raznobarvno.
Torcello in bližnje hiše.
Zjutraj smo odrinili proti Benetkam. Na poti tja smo v sosednjem kanalu obiskali Torcello, prvotno naselbino v celotni Beneški laguni. Pravzaprav kraj sestavljajo le velika cerkev in nekaj hiš, poleg pa je menda imenitna restavracija. Kraj je primeren za nočitev z jadrnico.
Iz Tocella smo odpluli v Benetke, kjer smo se privezali v marini na otoku Sant Elena. Tu je že bila posadka Kalinke in naredili smo gasilsko sliko štirinajstih udeležencev. Od vseh sva se plovbe po laguni doslej udeležila le dva, za ostalih 12 pa je bila to dobrodošla novost.
Vsi skupaj.
Po tem formalnem dogodku smo imeli prosto popoldne za ogled Benetk.
Naslednje jutro smo odvezali zelo zgodaj (6:00) in po notranjih kanalih odpluli proti Chioggii. Vreme je zelo grozilo z nevihto, a mi smo se vseeno odločili izpluti. Kaj hujšega, kot da se zarijemo v blato nekje med kanali, se nam ni moglo zgoditi.
Na poti tja smo pluli tik ob otokih Lido in Pellestrina, kjer je bilo videti razne zanimive prizore. Na primer zadevo na kolišču, katere namen je težko razvozlati – fotografija sledi. Tudi usode dveh »naših« starih trajektov Nehaj in Božava, ki sta privezana za Pellestrino mi ni uspelo napovedati – ju bodo obnovili ali je to njuno zadnje pristanišče. V bližini je namreč ladjedelnica. Trenutno je bila videti zapuščena.
Beg pred nevihto nad Benetkami.
Kolišče s skrivnostnim namenom…
Nehaj čaka…
Tudi Božava…
Chioggia. Po širini in dolžini poln kanal ribiških ladij.
Jolly in Mòja na občinskem vezu, Kalinka v ozadju srečno v marini.
Imeli smo srečo, saj smo uspeli uiti nevihti, ki je udarila po Benetkah, »ujeti« ribarnico in dober občinski privez v sicer zasedeni Choiggii, kjer so imeli jadralno regato. Poleg tega je bila vsa njihova obsežna ribiška flota privezana v mestu.
Chioggia nam je postregla z dobrimi ribami iz znane ribarnice in ostalimi dobrotami za pozno kosilo. Začutili smo svojevrsten utrip mesta – dopoldan živahno mravljišče z množico kolesarjev, popoldan pravo nasprotje zaradi sieste. Po sobotnem kosilu, ki se je razvleklo v večerjo, smo se pripravili na zgodnji nedeljski odhod in plov preko Jadrana. Kalinka je odrinila že kar tega dne, saj je imela pred seboj precej daljšo pot.
Zjutraj nam je podobno kot lani pokazala zobe burja. Le da je bila nekoliko slabotnejša. Mi pa smo z izkušnjami od lani in močno voljo uspeli razmeroma hitro pripluti v domače pristane. Nekateri s kosilom iz Chioggie, drugi so ribice vrnili naravi.
Dogodek je potekal po programu glede na »spored«, doživetja so bila dobrodošla in kar je najpomembnejše je vse minilo brez poškodb.
Zahvaljujem se vsem udeleženim za zaupanje!
Miro Krajnc