IZLET

Volosko, Rijeka, planetarij...

Sobota, 13. marec 2010

Ko je v mesecu marcu v Ljubljani še zima, nas zamika, da bi se malo ogreli na mediteranskem soncu. Letos smo se v ta namen podali na potep na področje Kvarnerskega zaliva.

Ko smo se v Ljubljani zbrali, megleno ozračje in kup snega za nami nista obetala nič toplega. Toda, to je bil samo prvi vtis. Odisejevci in naši prijatelji smo se na pot podali v enajstih avtomobilih. Preostali del množice se nam je pridružil kasneje.

 

V želji za prvim postankom na soncu smo se ustavili pred gostilno Pek v Jelšanah. Nismo upoštevali njihovega delovnega časa, zato smo se pred gostilno ustavili samo za hipec. Neučakani in željni postanka na soncu smo se zato ustavili na črpalki na hrvaški strani meje.

 

Naslednji postanek je bil v Voloskem. Ker je turistična sezona še daleč, ni bilo težav s parkiranjem. Napotili smo se na sprehod na Lungo mare, sprehajalno pot tik ob morju.

 

Nekateri so se podali na krajši ali daljši sprehod, nekatere je »selektivna gravitacija« kar posrkala v kakšnega od soncem obsjanih bifejev.

 

Sprehajalna pot sicer ima uradno ime »Obalno šetalište Franza Jozefa I«.

Sprehajalna pot se vije od Voloskega mimo Opatije, Ičićev, Ike do Lovrana. Prehojeno pot smo prilagodili svojim željam. Nekaterim je pot bila tako všeč, da so sklenili ostati do večera. Sprehajalna pot teče ob številnih znamenitih hotelih in krajih, ki smo jih na razglednicah videli neštetokrat.

　

　

　

　

 

Opatija:
Dekle in galeb (1956)

avtor: Zvonko Car

Številni smi se namenili kosilo pojesti v Voloskem. V ta namen smo si izbrali konobo »Ribarnica«. Ker nas je bilo veliko, smo povzročili precejšnjo zmedo. Malo smo potrpeli, a na konncu nihče ni ostal lačen. Sveže pripravljene ribje jedi so odlično teknile.

 

Ta čas se je sonce skrilo za oblake. Morje se je popolnoma umirilo, z morja pa je pihal hladen vetriček. Ko smo zapustili Volosko, je nebo bilo zamegljeno in temačno. Pogled nanj ni vlival preveč optimizma za uspeh večernjega dela izleta...

Nato smo se napotili proti Rijeki. Avtomobile smo pustili na parkirišču na Delti (med kanalom in reko Riječino). Napotili smo se na spreod po Korzu do Žabice.

Spotoma smo si ogledali nekaj znamenitosti.

Poševni stolp...

... stolnico Sv. Vida...

... stolp z uro na Korzu...

 ... kapucinsko cerkev...

Sonce se je skrilo za oblaki, začel je tudi pihati svež veter. Zato številnim sprehod ni bil po godu in so se raje skrili v kakšnega od številnih lokalčkov.

Napotili smo se proti Svetem križu. To je trdnjava narejena l. 1941. Pred približno desetimi leti je začela njena preobrazba v planetarij in zvezdarnoco.

 

Pri zvezdarnici se je naša skupina v celoti zbrala. Bilo nas je toliko, da je gledališče v planetariju bilo premajhno za vse nas.

Najprej smo poslušali predavanje, v katerem so nam predstavili sončni sistem. Nato smo se napotili v planetarij.

 

Udobno zavaljeni v nizke naslonjače gledali smo kupolo planetarija in čakali na predstavo. Ko so luči ugasnile, so na kupoli zableščale zvezde. Večini je nehote ušel vzdih navdušenja »ahhhh....«. Toda, streznitev je prišla s kometarjem »no, takšno nebo bi lahko danes videli s terase nad nami – če ne bi bilo mestnih luči«. Pravzaprav smo vsi pozabili, kako je nebo zelo posuto z zvezdami. Tako močno z zvezdami posuto nebo lahko vidimo samo v odročnih krajih, kjer ni mestnih luči, ali pa daleč na odprtem morju.

　

Reški planetarij se razlikuje od »klasičih«, ki imajo kroglasti projektor na sredini in gledališče v krogu. Tukaj je slika na kupolo projecirana iz nekaj projektorjev, ki so nameščeni na robu kupole. Ker na sredini palnetarija ni potreben prazen prostor za projektor, je tukaj gledališče oblikovanu kot v kinu, v več vrstah sedežev.

Med predstavo smo si ogledali kakšno naj bi nebo bilo na današnji dan in ob isti uri.

Pokazali so nam številna ozvezdja, tako tista iz zodiaka kakor tista, ki so znana samo po imenih. Skušali smo si zapomniti kar smo videli in se nato napotili proti zvezdarnici. K sreči je tenčica oblakov, ki smo je videli popoldan, do zvečera izginila, zato je nebo nad nami bilo kot na dlani.

V zvezdarnici je teleskop z objektivom s premerom 400mm. Teleskop je takšen, da se v zvezde gleda z očesom in ne s kamero. Nekaj srečnežev si je lahko ogledalo meglico, Mars in... potem je odpovedala baterija in gledanja skozi teleskop je bilo konec.

 

Za zadnji del obiska smo se napotili na teraso. Ga. Vanesa Ujčić nam je z laserskim kazalcem kazala posamezne zvezde in ozvezdja, ki smo jih nekaj minut pred tem opazivali prikazane na kupolo planetarija. Sipana svetloba velikega mesta, kot je Rijeka, je osvetlila nebo in tako skrila številne šibko svetleče zvezde. Za tolažbo tistim, ki skozi teleskop niso pokukali, je na ploščadi bil močan daljnogled, s katerim smo si lahko ogledali Saturn z njegovim prstanom.

 

Na sporedu v planetariju je bila maslednja predstava, Vibrato. To je film – simulacija potovanja po vesolju z imenom. Tistih nekaj srečnežev, ki jim je uspelo priti v skoraj polno dvorano planetarija, so povedali, da je predstava čudovito šokantna in lepa, morda še lepša kot pogled na zvezdnato nebo.

Ura je bila devet. Napotili smo se proti domu.

Pod nami je bilo mesto, iz katerega so sijale številne luči. Pogled je bil lep, istočasno pa ne po godu tistim, ki so želeli opazovati zvezdnato nebo.

Med vožnjo domov je v avtomobilih je potekala debata o tistem, kar smo danes videli. Množica vtisov, zbranih med sprehodom po soncem obsjani obali, med sprehodom po središču Rijeke ali med obiskom planetarija in zvezdarnice, nam je vsem zelo nazorno dala vedeti, da je za nami čudovit dan.

Med tem, ko smo se po avto cesti približevali meji med Hrvaško in Slovenijo, smo se zavedali, kako temperatura iz +5 počasi leze navzdol, tja do -2. To je bil opomnik, da pri nas ni še pomlad. A je že blizu, zelo, zelo blizu...

　

Pripravil: Zlatko Matič