Četrti del

Tequila Sunrise

Prebudilo me je izjemno lepo jutro. Bilo je jasno, sončno in vetrovno. Pravzaprav idealni pogoji za partijo badmintona. Ko sem stopil iz barke so me oči kar zabolele od sonca, hkrati pa me je zvilo v želodcu. Ker sem bil bos, sem nekaj časa še motovilil po salonu, v upanju da bom našel svoje superge, vendar je bila nuja le prehuda. Na dolgo pot do karapandžinih prostorov sem se prebijal po hrapavem, betonskem pomolu, vmes brcnil v bitvo, za povrhu pa so bile še ploščice v sekret kamri naravnost ledene. Ven sem sicer prišel smrkav, vendar z nasmehom. Po obilnem zajtrku me je imelo, da bi šel malce zadremat, vendar je bila pred nami regata.

Na hitro smo pospravili vso navešeno šaro s palube, zaradi katere je barka Kaprije izgledala kot božična jelka, in že smo drveli proti startu druge etape. Tokrat smo se držali bolj zadaj, ker nismo hoteli vzeti volje ostalim jadralcem. Po startu so vsi zdrveli naprej, mi pa smo še z eno barko poskušali prejadrati ožino med otokoma Maslinjak in Žutom. Močan veter je pihal naravnost v nas, zato smo cikcakali, da bi prečkali preliv. Didi je stal na premcu in motovilil z rokami, s tem pa ustvarjal se več vetra. Bočno z desne se nam je bližala jadrnica, vendar ni bilo v naši moči prav nič, da bi spremenili kurz. Torej smo nadaljevali. Jadrnica se nam je čedalje bolj bližala, ampak mi smo nadaljevali. Sedaj je bila oddaljena le še dva metra od našega desna boka in Didi je bil pripravljen. Premec barke se je dotaknil ograjice na naši desni strani, Didi je barko odrinil in smo nadaljevali. V tej situaciji sta bila naravnost odlično izpeljana dva manevra. Na bližajoči se barki so izvajali okrnjeni bočni zastraševalni manever, ki ga že poznate. Ker smo ta manever pravzaprav iznašli prav mi, smo ga poznali in nanj odgovorili z manevrom "hladnokrvne roke". Bistvo tega manevra je popolno ignoriranje dogajanja okoli barke do trenutka, ko barka ni fizično "napadena". Takrat poseže vmes hladnokrvna roka in manever je končan. Ime manevra "hladnokrvna roka" nima nobene povezave s psihičnim stanjem posadke, ampak je nastalo zaradi vremenskih razmer v katerih je bil manever izmišljen. Skratka, jadrali smo naprej, vmes nas je mnogokrat zavrtelo, ne da bi lahko s krmilom kakorkoli vplivali na to. Glede artističnega vtisa, ki smo ga napravili na ostale jadralce, smo bili vsekakor pri vrhu.

Sredi popoldneva smo pripluli do Katine in se tam zasidrali. Naša barka je bolj malo kurila nafte, s "pirom" pa nismo škrtarili. In ker v sili tudi Željko in Dean posodo pomivata, smo se s sosednjo barko zmenili za pomivanje posode. Za šest "perov". Klinc, pir je pir. Sploh pa paše po petih pirih. Nato smo tekali po sosednjih hribih in se popraskani in obtolčeni zvečer vrnili na barko. Dean je verjetno doživljal ekstazo, ko je preganjal ovce po hribih. Uboge reve so blejajoč norele po skalah in upale, da jih ne bo ujel "divjak" iz Walesa.

Dean je privlekel iz grelnika Tequilo in si izmslil neko valežansko tradicijo, po kateri morajo vsi, ki pridejo na barko nazdraviti s skiperjem. Mačji kašelj sem si rekel, in sva začela: poližeš sol na roki, spiješ Tequilo, vtakneš med zobe rezino limone in padeš dol, če nisi navajen. Ampak ne po eni seansi. Ne vem sicer kolikokrat je Dean prišel na barko, ampak nagnila sva tolikokrat, da bi mene noge bolele od sprehajanja na pomol in nazaj na barko. Tisto Tequilo sem kar tankal in ni mi bilo nič. Seveda tudi Stane, Didi in Aleš niso kaj dosti zaostajali. Potem je Dean začel po Radiu Odisej vabiti ostale mornarje naj se pridružijo in kakšnega nagnejo z nama. Kolikor se spomnim je tudi Easy prav veselo prihajal k nam. Kmalu je zmanjkalo Tequile, tako da sva v isto steklenico vlila Travarico. Po tolikih seansah tako ali tako nisi več čutil razlike. Tudi Travarice je zmanjkalo, zato sva šla okoli žicat zanjo. K' ta zadnja klošarja. Takrat sem prvič po vsem tem silnem nazdravljanju vstal in imel občutek, da plujem na razburkanem morju v močnem jugu. Na eni izmed sosednjih bark sva dobila še pol litra in seanse so se nadaljevale. Željko je bil ta dan in tisto noč dežuren. Karakter, ni kaj.

Naslednji sprehod sem opravil že sredi trde noči, ko sem opazil, da Deana ni na barki. Kljub močnemu jugu v glavi sem prikolovratil na pomol in s pomočjo Željka šel klicati Deana. Zadnje kar se še spomnim je, da se je Dean sredi bližnjega hriba pojavil od nikoder in se prikotalil po hribu navzdol. Baje je šel gor na wc in tam od utrujenosti zaspal. Z ovco. Hrib Katina je precej strm, posejan z ostrimi skalami, zbrušenimi od vetra in trnastim grmovjem, kot vsi tamkajšnji otoki. Kako je zaspal tam gor, mi ni bilo jasno. V glavnem smo potem še nekaj razgrajali na pomolu pred našo barko, tako da nas je prišel sredi noči opozarjati domačin. Željko kot dežurni se je z njim baje vse pomenil, sam pa o teh dogodkih nimam zapisa v možganih. Tequila je naredila svoje.

Trebušna aerobika na palubi

Posebna klovna sta bila tudi Didi in Stane. Staneta kot mornarja ki ga je bilo največ pri sebi, tudi Tequila ni pustila ravnodušnega. Fant se je zelo trudil, da bi preko palube vrnil naravi kar je naravnega, to je kozlal, pa mu nekako ni šlo. In ti pride naš Didi na genialno kozlalno idejo: vzel je par pollitrskih plastenk Zale, zmotiviral Staneta, da sta se ulegla na trebuh preko leve palube in "kao" bruhala. Pri tem je Didi simuliral svoje bruhanje tako, da je zraven svojega obraza v morje vlival Zalo in spuščal nečloveške glasove. Slišalo se je tako, kot če bi človek cel Maj jedel le vampe, ki jih je skuhal prve dni Aprila. S tem je nekako pripravil Staneta, da je "vložil bruhkota". In tako sta lepo tam zunaj na barki, pod jasnim nebom polnim zvezd, ležeč na trebuhu izvajala kozlalno simfonijo v žnj duru. Zraven nista pozabila tudi na koreografijo. Cel čas sta brcala z nogami in naključni obiskovalec bi takole na prvi pogled dejal: Madona, ljudje pa res znajo uživat'.

Drugi daaaan…

Zbudil sem se sam od sebe. Odprl sem oči in pred menoj je strop barke zaplesal najbolj divjo sambo. V tistem trenutku sem prisegal na standardne plese. Počasi sem se vsedel. V glavi je reklo "cha cha cha". Ko sem vstal so razgrajali afriški bobni in manjkali so samo še Avseniki s svojo Na golici. Privlekel sem se na pomol, sedel in kljub vsem koncertom v glavi, prekleto razmišljal ali naj sploh sodelujemo na tretji, zadnji etapi regate. Glavo sem imel tako veliko, da ne vem kako sem sploh prišel skozi vrata. Posadka je izgledala mnogo bolje, zato sem se odločil, da izplujemo. Prvič sem plul skozi Veliko Proverso in glede na to, da je malo pred nami tam nasedla barka, sem imel precejšnje pomisleke glede plovbe tam skozi. No, vse se je srečno izteklo, na start pa smo tako kot že dvakrat skoraj zamudili. Začelo se je zadnje poglavje v zgodovini jadrnice Kaprije.